Vprašanja bralcev

Na koga se nanašajo Jehovove besede »eden izmed nas« iz Prve Mojzesove knjige 3:22?

Bog Jehova je rekel: »Človek je postal kakor eden izmed nas, v kolikor ve, kaj je dobro in hudo.« Takrat je očitno mislil nase in na svojega edinorojenega Sina. (1. Mojzesova 3:22) Premislimo, zakaj je temu tako.

Jehova je te besede izrekel po tem, ko je obsodil prvi človeški par. Nekateri izraz »eden izmed nas« razumejo kot majestetično množino, prav kakor lahko človeški kralj reče »nismo zadovoljni«, pri tem pa ima v mislih le sebe. Vendar glede Prve Mojzesove knjige 1:26 in 3:22 biblijski učenjak Donald E. Gowan pravi: »V S[tari] Z[avezi] ni nobenih dokazov v prid večini predlaganih pojasnil: majestetični množini, [. . .] poudarni množini ali množini, ki nakazuje na več oseb v enem božanstvu. [. . .] Niti eno od teh pojasnil se ne zdi razumno za 3:22, kjer piše ‚eden izmed nas‘.«

Ali bi bilo mogoče, da bi Jehova mislil na Satana Hudiča, ki je sam pričel odločati, »kaj je dobro in hudo«, ter k temu navedel tudi prva dva človeka? To ni razumno. Tukaj je Jehova rekel »eden izmed nas«. (Poudarili mi.) Satan ni bil več del množice Jehovovih zvestih angelov, zato ni bil več prištet k tistim, ki so na Jehovovi strani.

Ali bi Jehova lahko mislil na zveste angele? Tega ne moremo zagotovo reči. Vendar pa nam podobnost izrazov v Prvi Mojzesovi knjigi 1:26 in 3:22 pri tem nekoliko pomaga. V Prvi Mojzesovi knjigi 1:26 piše, da je Jehova rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi sličen«. (Poudarili mi.) Komu je namenil te besede? Apostol Pavel je glede duhovnega bitja, ki je postalo popoln človek Jezus, dejal: »On je podoba Boga nevidnega, prvorojenec vse stvaritve, ker v njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na zemlji.« (Kološanom 1:15, 16) Da, videti je logično, da je v Prvi Mojzesovi knjigi 1:26 Jehova govoril svojemu edinorojenemu Sinu, ‚delovodju‘, ki je bil ob njem med ustvarjanjem nebes in zemlje. (Pregovori 8:22–31) Podobnost izraza v Prvi Mojzesovi knjigi 3:22 nakazuje, da je Jehova tudi tokrat govoril tistemu, ki mu je najbližji, torej svojemu edinorojenemu Sinu.

Božji edinorojeni Sin je očitno vedel, »kaj je dobro in hudo«. Iz svojega dolgega in tesnega druženja z Jehovom je prav gotovo dodobra spoznal Očetovo mišljenje, načela in merila. Jehova, ki je dobro vedel, da njegov Sin vse to pozna in zvestovdano upošteva, mu je morda podelil nekoliko svobode pri ravnanju, ne da bi mu pri vsaki stvari neposredno svetoval. Torej je bil Sin do te mere sposoben in pooblaščen, da odloča, kaj je dobro in hudo. Toda v nasprotju s Satanom, Adamom in Evo ni postavil merila za dobro in hudo, s katerim bi Jehovu nasprotoval.