Življenjska zgodba

‚Kaj naj povrnem Jehovu?‘

PRIPOVEDUJE MARIA KERASINIS

Pri 18 letih sem bila ponižujoče razočaranje za starše, črna ovca v družini in v posmeh svoji vasi. Mojo značajnost Bogu se je skušalo zlomiti z moledovanjem, prisilo in grožnjami – toda neuspešno. Prepričana sem bila, da bo zvestovdano vztrajanje v biblijski resnici prineslo duhovne blagoslove. Ko se ozrem na več kot 50 let služenja Jehovu, lahko rečem le to, kar je zapisal psalmist: »Kaj naj povrnem GOSPODU [Jehovu, NW] za vse dobrote njegove meni?« (Psalm 116:12)

RODILA sem se leta 1930 v vasi Angelokastro, približno 20 kilometrov od pristaniškega mesta Kenhreje, na vzhodni strani Korintske ožine, kjer je bila v prvem stoletju ustanovljena občina pravih kristjanov. (Dejanja 18:18; Rimljanom 16:1)

Moja družina je živela mirno. Oče je bil zelo spoštovan vaški župan. Bila sem tretja od petih otrok. Starši so nas vzgojili v predane člane grške pravoslavne cerkve. Vsako nedeljo sem šla k maši. Delala sem pokoro pred ikonami, prižigala sveče v vaških kapelicah in se držala vsakega posta. Pogosto sem razmišljala, da bi postala nuna. Kasneje pa sem prva v družini razočarala starše.

Navduši me biblijska resnica

Ko mi je bilo približno 18 let, sem izvedela, da Katina, sestra enega od mojih svakov, ki je živela v sosednji vasi, bere publikacije Jehovovih prič in ne hodi več v cerkev. To me je zelo vznemirjalo, zato sem se odločila,  da ji pomagam vrniti se na pot, ki je bila po mojem mnenju prava. Zato sem se, ko nas je obiskala, z njo dogovorila, da greva na sprehod. Moj namen je bil, da se spotoma ustaviva pri duhovnikovi hiši. Duhovnik je pričel pogovor s poplavo sramotilnih očitkov proti Jehovovim pričam, imenoval jih je krivoverci, ki so Katino zavedli. Pogovarjali smo se še tri naslednje večere. Katina je vse njegove trditve zavrnila z dobro pripravljenimi biblijskimi dokazi. Na koncu ji je duhovnik rekel, da je zelo privlačno in razumno dekle, zato bi morala uživati svojo mladost, dokler še lahko, in se ukvarjati z Bogom, ko se postara.

O teh pogovorih nisem staršem črhnila niti besedice, toda naslednjo nedeljo nisem šla v cerkev. Opoldan je prišel duhovnik naravnost v našo trgovino. Izgovorila sem se, da sem morala ostati v trgovini in pomagati očetu.

»Ali je to res pravi razlog, ali pa je nate vplivalo tisto dekle?« me je vprašal duhovnik.

»Vera teh ljudi je boljša od naše,« sem mu povedala naravnost.

Duhovnik se je obrnil k očetu in mu rekel: »G. Ekonomos, vašo sorodnico takoj vrzite iz hiše; dokler je pri vas, se igrate z ognjem.«

Družina se obrne proti meni

Bilo je v poznih 1940-ih letih, ko je bila Grčija v silovitih krčih državljanske vojne. Oče je iz strahu pred tem, da bi me lahko zajeli gverilci, poskrbel, da sem odšla iz naše vasi k svoji sestri, ki je stanovala v isti vasi kakor Katina. V dveh mesecih, kolikor sem bila pri njej, mi je Katina pomagala, da sem doumela, kaj Biblija govori o mnogih rečeh. Razočarana sem videla, da so mnogi nauki pravoslavne cerkve nesvetopisemski. Spoznala sem, da Bog ne sprejema čaščenja z ikonami, da različni verski običaji (kot na primer čaščenje križa) niso krščanskega izvora in da mora človek častiti Boga »v duhu in resnici«, če mu želi ugajati. (Janez 4:23; 2. Mojzesova 20:4, 5) Povrhu vsega pa sem izvedela, da Biblija daje svetlo upanje na večno življenje na zemlji! Takšne dragocene biblijske resnice so bile med prvimi blagoslovi, ki sem jih prejela od Jehova.

Sestra in njen mož sta opazila, da se pri obrokih ne pokrižam in več ne molim pred verskimi ikonami. Nekega večera sta me pretepla. Naslednji dan sem se odločila zapustiti njun dom in se preselila k teti. Moj svak je o tem obvestil očeta. Kmalu zatem je oče s solzami v očeh prišel k meni in me skušal prepričati, naj si premislim. Svak je pokleknil pred menoj in me rotil, naj mu odpustim, in odpustila sem mu. Na koncu sta me prosila, naj se vendarle vrnem v cerkev, vendar sem ostala trdna.

Ko sem bila spet v domači vasi, so se pritiski nadaljevali. S Katino nisem mogla imeti nobenega stika, nisem imela literature, da bi jo brala, bila sem celo brez Biblije. Kako vesela sem bila, ko mi je ena od mojih sestričen skušala pomagati! Ko je odšla v Korint, je našla neko Pričo in se vrnila s knjigo »Let God Be True« in izvodom Krščanskih grških spisov, ki sem ju na skrivaj pričela brati.

Življenje se nepričakovano spremeni

Hudo nasprotovanje se je nadaljevalo še tri leta. S Pričami nisem imela nobenega stika in prav tako nisem mogla dobiti nobene literature. Toda ne da bi slutila, so bili pred mano veliki dogodki.

Oče mi je dejal, da moram k stricu v Solun. Pred odhodom sem odšla k šivilji v Korint, da bi mi sešila plašč. Kako sem bila presenečena, ko sem videla, da tam dela Katina! Bili sva presrečni, saj sva se po tako dolgem času zopet videli. Ko sva zapuščali delavnico, sva srečali zelo prijetnega mladeniča, ki  se je s kolesom vračal z dela domov. Ime mu je bilo Haralamtos. Bolje sva se spoznala in se odločila, da se poročiva. Približno takrat, 9. januarja 1952, sem tudi s krstom simbolizirala svojo posvetitev Jehovu.

Haralamtos se je krstil že prej. Tudi njemu je družina nasprotovala. Bil je zelo goreč. Služil je kot pomožni občinski sluga in vodil veliko biblijskih poukov. Kmalu sta sprejela resnico tudi njegova brata in danes služi Jehovu večina članov njunih družin.

Očetu je bil Haralamtos resnično všeč, zato je privolil v poroko, mame pa ni bilo lahko prepričati. Toda s Haralamtosom sva se kljub vsemu 29. marca 1952 poročila. Na poroko je prišel samo moj starejši brat in eden od bratrancev. Niti sanjalo se mi ni, kako neprecenljiv blagoslov – pravo Jehovovo darilo – bo Haralamtos! Ob njegovi strani sem lahko svoje življenje osredotočila na Jehovovo službo.

Krepčanje bratovščine

Leta 1953 sva se s Haralamtosom odločila preseliti v Atene. Ker je želel v oznanjevalskem delu storiti več, je zapustil družinsko obrt in našel delo s polovičnim delovnim časom. Tako sva popoldneve preživljala skupaj v krščanski strežbi in imela mnogo biblijskih poukov.

Zaradi zakonskih omejitev naše strežbe sva morala biti domiselna. Odločila sva se na primer, da bova izvod revije Stražni stolp dala za šipo kioska v središču Aten, kjer je mož takrat delal. Višji policist nama je dejal, da je revija prepovedana. Vendar je zaprosil za izvod, da bi glede tega povprašal pri uradu za javno varnost. Ko so mu zagotovili, da revija ni prepovedana, se je vrnil in nama to povedal. Takoj, ko so o tem slišali drugi bratje, ki so imeli kioske, so revije tudi sami pričeli razstavljati. Neki moški, ki je prejel Stražni stolp v najinem kiosku, je postal Priča, in sedaj služi kot starešina.

V veselje nama je bilo tudi to, da je moj najmlajši brat spoznal resnico. V Atene je prišel študirat na pomorsko fakulteto in skupaj smo odšli na zborovanje. Zborovanja smo imeli naskrivaj v gozdovih. Bratu je bilo to, kar je slišal, všeč, toda kmalu zatem je začel potovati. Na enem od potovanj se je ladja ustavila v nekem pristaniškem mestu v Argentini. Na ladjo je prišel misijonar, da bi tu oznanjeval, in brat ga je zaprosil za revije. Najino srce je prekipevalo od veselja, ko sva prejela njegovo pismo, v katerem je pisalo: »Našel sem resnico. Uredita mi naročnino.« Danes skupaj s svojo družino zvesto služi Jehovu.

Leta 1958 je bil mož povabljen, da služi kot potujoči nadzornik. Naše delo je bilo takrat prepovedano in razmere so bile zelo težavne, zato so potujoči nadzorniki navadno služili brez svojih žen. Oktobra 1959 sva odgovorne brate v podružnični pisarni zaprosila, ali bi lahko spremljala moža. Odobrili so. Dobila sva nalogo obiskovati in krepiti občine v osrednjem in severnem delu Grčije.

Takrat ni bilo enostavno potovati. Tlakovanih cest je bilo malo. Ker nisva imela avtomobila,  sva navadno potovala z javnimi prevoznimi sredstvi ali pa z majhnimi tovornjaki ob piščancih in drugem trgovskem blagu. Da sva lahko hodila po blatnih cestah, sva nosila gumijaste škornje. Ker je bila v vsaki vasi milica, sva morala, če sva se želela ogniti zasliševanju, priti v naselje pod okriljem noči.

Bratje in sestre so te obiske zelo cenili. Čeprav jih je večina trdo delala na poljih, so naredili vse, da so lahko prihajali na shode, ki so bili pozno zvečer in po različnih domovih. Bili so tudi zelo gostoljubni, in čeprav so imeli zelo malo, so nama ponudili najboljše, kar so imeli. Včasih sva spala s celo družino v isti sobi. Vera, zdržljivost in gorečnost teh bratov in sester so bili za naju nadaljnji bogat blagoslov.

Najina služba se razširi

Februarja 1961 so naju med obiskom podružničnega urada v Atenah vprašali, ali bi bila pripravljena služiti v Betelu. Odgovorila sva z Izaijevimi besedami: »Glej, jaz; pošlji me!« (Izaija 6:8) Dva meseca pozneje sva prejela pismo s prošnjo, naj prideva, kakor hitro le moreva. Tako sva 27. maja 1961 pričela služiti v Betelu.

V novi nalogi sva zelo uživala in se takoj počutila domače. Moj mož je delal v službenem oddelku in oddelku za naročnine, pozneje pa je nekaj časa služil v podružničnem odboru. Jaz sem opravljala različna dela v betelskem domu. Takrat je družina štela 18 članov, toda zaradi šole za starešine, ki je potekala v Betelu, nas je bilo tukaj skoraj pet let kakih 40 ljudi. Zjutraj sem pomila posodo, pomagala kuharju, pospravila 12 postelj in pripravila mize za kosilo. Popoldan sem likala perilo ter čistila stranišča in sobe. Enkrat na teden sem delala tudi v pralnici. Dela je bilo veliko, toda bila sem vesela, da sem lahko pomagala.

Zelo sva bila zaposlena z delom v Betelu in s terensko službo. Večkrat sva imela tudi po sedem biblijskih poukov. Ob koncih tedna sem spremljala Haralamtosa, ki je imel govore v različnih občinah. Bila sva neločljiva.

Nekoč sva preučevala Biblijo z zakoncema, ki sta bila tesno povezana z grško pravoslavno cerkvijo. Bila sta tudi osebna prijatelja duhovnika, vodja skupine, ki se je bojevala proti krivovercem. V svoji hiši sta imela sobo, polno ikon, ki so jo napolnjevali vonj kadila in bizantinske hvalnice. Nekaj časa smo preučevali Biblijo ob četrtkih, njun prijatelj duhovnik pa je prihajal ob petkih. Nekega dne sta naju prosila, naj ju zagotovo obiščeva, ker sta pripravila presenečenje. Najprej sta nama pokazala tisto sobo. Iz nje sta odstranila vse ikone in jo prenovila. Ta par je nato še napredoval in se krstil. Na najino veselje je vsega skupaj kakih 50 ljudi, s katerimi sva preučevala Biblijo, posvetilo svoje življenje Jehovu in se krstilo.

Zame je bil poseben blagoslov druženje z maziljenimi brati. Obiski članov Vodstvenega organa, na primer bratov Knorra, Franza  in Henschla, so bili izredno spodbudni. Po več kot 40 letih mi je služenje v Betelu še vedno v veliko čast in prednost.

Spoprijemanje z boleznijo in izgubo

Leta 1982 so se pri možu pričeli kazati znaki Alzheimerjeve bolezni. Do leta 1990 se mu je zdravje še poslabšalo in sčasoma je potreboval nenehno nego. Zadnjih osem let njegovega življenja sploh nisva mogla ven. Mnogo dragih bratov in sester v betelski družini nama je priskočilo na pomoč in tudi odgovorni nadzorniki so nama pomagali z določenimi pripravami. Toda kljub njihovi prijazni podpori sem morala za moža skrbeti ure in ure, podnevi in ponoči. Včasih je bilo zelo težko in bilo je veliko neprespanih noči.

Julija 1998 je moj ljubljeni mož umrl. Zelo ga pogrešam, toda tolaži me dejstvo, da se ga bo Jehova spomnil skupaj z milijoni drugih ob vstajenju. (Janez 5:28, 29)

Hvaležna za Jehovove blagoslove

Kljub temu, da sem izgubila moža, nisem sama. Še vedno imam prednost služiti v Betelu, kjer me obdajata ljubezen in skrb celotne betelske družine. K moji širši družini spadajo tudi duhovni bratje in sestre iz cele Grčije. Sedaj imam več kot 70 let, toda še vedno lahko delam ves dan v kuhinji in jedilnici.

Leta 1999 se mi je uresničil življenjski sen, ko sem obiskala svetovno središče Jehovovih prič v New Yorku. Z besedami se ne da opisati, kako sem se počutila. To je bila zame krepilna in nepozabna izkušnja.

Ko se ozrem v preteklost, sem iskreno prepričana, da svojega življenja ne bi mogla bolje izkoristiti. Najboljša kariera, kar jih je, je polnočasno služenje Jehovu. Mirno lahko rečem, da mi ni nikoli ničesar manjkalo. Jehova je ljubeče skrbel za mojega moža in zame tako duhovno kot telesno. Zaradi tega, kar sem sama doživela, razumem, zakaj je psalmist vprašal: ‚Kaj naj povrnem Jehovu za vse dobrote njegove meni?‘ (Psalm 116:12)

[Slika na strani 26]

S Haralamtosom sva bila neločljiva

[Slika na strani 27]

Mož v svoji pisarni v podružnici

[Slika na strani 28]

Služenje v Betelu je zame velika čast