Vodnjaki, ki ne drže vode

V BIBLIJSKIH ČASIH so bili vodnjaki, kakršne je omenil Jeremija, v zemljo izkopane jame, v katerih so običajno hranili vodo. V Obljubljeni deželi so bili včasih edini vir življenjsko pomembne zaloge vode.

Ko je prerok Jeremija zapisal Božje objave, je v prenesenem pomenu omenil tudi vodnjake in to takole napisal: »Dvoje zlo je storilo ljudstvo moje: mene, vir živih vodá, so zapustili, da si izkopljejo vodnjake, počene vodnjake, ki ne drže vode.« (Jeremija 2:13)

Izraelci so zapustili svojega Boga Jehova – »vir živih vodá« – in se začeli zanašati na nezanesljivo vojaško zavezništvo s poganskimi narodi ter se obrnili k čaščenju nemočnih, lažnih božanstev. Takšna zatočišča, v katera so zaupali, so bila glede na Jeremijevo primerjavo le kakor razpokani vodnjaki in niso imela nikakršne zaščitniške ali rešilne moči. (5. Mojzesova 28:20)

Ali se iz tega zgodovinskega primera lahko kaj naučimo? Večni Bog Jehova je, prav kakor v Jeremijevih dneh, tudi danes edini Vir oživljajoče vode. (Psalm 36:9; Razodetje 4:11) Le on je tisti, ki lahko po svojem Sinu, Jezusu Kristusu, ljudem podeli večno življenje. (Janez 4:14; 17:3) Kljub temu danes ogromno ljudi podobno kot Jeremijevi sodobniki zavrača in celo spodkopava Božjo besedo, zapisano v Bibliji. Raje se zanašajo na politične rešitve, ki jim prinašajo koristi, na prazna človeška razglabljanja ter nesmiselne ideologije in filozofije, ki sramotijo Boga. (1. Korinčanom 3:18–20; Kološanom 2:8) Jasno je, katera odločitev je boljša. Komu boste torej zaupali? Jehovu, ‚Viru živih vodá‘, ali ‚počenim vodnjakom, ki ne drže vode‘?

[Slika na strani 32]

Terakotni kipec boginje matere, ki so ga našli v izraelskem grobu

[Vir slike]

Photograph taken by courtesy of the British Museum