Konec vojne

‚Stari smo komaj 12 let. Na politiko in vojno ne moremo vplivati, vendar hočemo živeti! Čakamo na mir. Ali ga bomo dočakali?‘ (Razred petošolcev)

‚Radi bi hodili v šolo in obiskovali prijatelje in sorodnike, ne da bi nas bilo strah, da nas ugrabijo. Upam, da bo vlada prisluhnila. Želimo boljše življenje. Želimo mir.‘ (Alhaji, 14 let)

TE V SRCE segajoče besede izražajo iskreno upanje mladih, ki že leta trpijo zaradi vojne v državi. Vse, kar si želijo, je, da bi živeli normalno. Toda uresničiti takšno upanje ni prav nič lahka naloga. Ali bomo kdaj dočakali svet brez vojn?

V zadnjih letih se je z mednarodnim naprezanjem skušalo ustaviti nekaj državljanskih vojn, tako da se je na nasprotujoče si strani pritiskalo, da bi podpisale mirovno pogodbo. Nekatere države so za to, da bi se take sporazume upoštevalo, na takšna področja odposlale svoje mirovne sile. Toda le malo narodov ima denarna sredstva ali željo, da bi skrbeli za red v oddaljenih državah, kjer je zaradi globoko ukoreninjenega sovraštva in nezaupanja med vojskujočimi stranmi vsak sporazum skrajno nezanesljiv. Neredko zublji spora spet vzplamenijo samo nekaj tednov ali mesecev po tem, ko je bil podpisan sporazum o prenehanju bojevanja. Pri stockholmskem Mednarodnem raziskovalnem inštitutu za mir poudarjajo, da »je mir težko dosegljiv, ko se vojskujoče strani želijo in so se zmožne bojevati«.

Obenem pa ti neukrotljivi boji, ki divjajo po toliko delih sveta, kristjane spominjajo na biblijske prerokbe. V knjigi Razodetje je omenjeno posebno obdobje v zgodovini, v katerem simbolični jezdec ‚vzame mir z zemlje‘. (Razodetje 6:4) Ta opis nenehnega vojskovanja je del sestavljenega znamenja, ki nakazuje, da sedaj živimo v času, ki ga Biblija imenuje ‚zadnji dnevi‘. * (2. Timoteju 3:1) Toda Božja Beseda nam zagotavlja, da bo za temi zadnjimi dnevi nastopil čas miru.

Biblija v Psalmu 46:9 pojasnjuje, da pravi mir pomeni konec vojn po vsej zemlji, ne samo na enem delu planeta. Poleg tega je v tem psalmu posebej omenjeno uničenje loka in sulice, orožja, s katerim so se vojskovali v biblijskih časih. Da bi človeštvo kdaj živelo v miru, je treba prav tako uničiti orožje, ki ga je v današnjih dneh vedno več.

 Končno pa plamenov vojne ne netijo svinčenke in puške, temveč sovraštvo in pohlep. Pohlep je glavni vzrok za vojno in sovraštvo pogosto vodi v nasilje. Ljudje morajo za to, da bi izkoreninili ti uničujoči čustvi, spremeniti svoj način razmišljanja. Učiti se morajo, kako živeti v miru. Zato je staroveški prerok Izaija stvarno dejal, da bo vojne konec šele takrat, ko se ljudje ‚ne bodo več učili bojevati‘. (Izaija 2:4)

Toda trenutno živimo v svetu, ki odraslih in otrok ne poučuje o vrednosti miru, temveč poveličuje vojno. Na žalost se za ubijanje úri celo otroke.

Naučeni, da ubijajo

Alhajija so pri 14 letih odpustili iz vojske. Ko je bil star komaj deset let, so ga zajele uporniške enote in ga izučile za boj z avtomatsko puško AK-47. Kot prisilni rekrut je ropal, da bi prišel do hrane, in požigal hiše. Poleg tega je ubijal in pohabljal ljudi. Danes je Alhajiju težko pozabiti vojno in se privaditi na življenje civilista. Neki drug otrok vojak Abraham je bil prav tako naučen ubijati in se je obotavljal odložiti orožje. Rekel je: »Ne vem, kaj bo, če mi bodo rekli, naj odidem brez puške, ne vem, kako bom prišel do hrane.«

Več kot 300.000 otrok vojakov – fantov in deklet – se še vedno bojuje in umira v državnih sporih, ki brez konca in kraja pestijo naš planet. Neki uporniški vodja je pojasnil: »Oni ubogajo; ne skrbi jih, ali se bodo vrnili k ženi oziroma družini; in ne poznajo strahu.« Toda ti otroci si želijo in tudi zaslužijo boljše življenje.

V razvitih državah se morda zdijo strašljive razmere otroka vojaka nekaj težko doumljivega. Pa vendar se mnogo otrok na Zahodu uči bojevati v lastnem domu. Kako?

Razmislimo na primer o Joséju iz jugovzhodne Španije. V najstniških letih se je učil borilnih veščin. Posebno dragocen mu je bil samurajski meč, ki mu ga je oče kupil za božič. Poleg tega je užival v videoigrah, še posebej nasilnih. Prvega aprila 2000 je prenesel nasilnost svojega junaka z ekrana v resnično življenje. V krvavi orgiji je ubil očeta, mamo in svojo sestro – s prav tistim mečem, ki mu ga je dal oče. »Želel sem biti sam na svetu; nisem hotel, da bi me starša nadzorovala,« je pojasnil policiji.

Pisec in vojaški oficir Dave Grossman je med komentiranjem o posledicah nasilnega razvedrila dejal: »Prihajamo na stopnjo popolne čustvene otopelosti, ko nam je zadajanje bolečine in trpljenja postalo vir zabave: namesto odpora čutimo zadovoljstvo. Učimo se ubijati in v ubijanju uživati.«

Oba, Alhaji in José, sta se učila ubijati. Nobeden od njiju ni nameraval postati ubijalec, toda takšno ali drugačno urjenje je obema popačilo um. S takšnim učenjem – otrok ali odraslih – se seje seme nasilja in vojne.

Učiti se miru, in ne vojne

Dokler se ljudje učijo ubijati, ni nikakor mogoče doseči trajnega miru. Pred mnogimi stoletji je prerok Izaija pisal: »Da bi bil pazil na zapovedi moje [Božje]! tedaj bi bil kakor reka mir tvoj.« (Izaija 48:17, 18) Ko ljudje pridobivajo točno spoznanje o Božji Besedi in se učijo ljubiti Božji zakon, jim nasilje in vojna postaneta odvratna. Starši lahko že sedaj pazijo, da se otroci ne igrajo iger, ki spodbujajo k nasilju. Poleg tega se lahko tudi odrasli naučijo premagovati sovraštvo in pohlep. Jehovove priče vedno znova ugotavljajo, da ima Božja Beseda moč spremeniti človekovo osebnost. (Hebrejcem 4:12)

Razmislimo na primer o Hortenciu. Bil je še mlad, ko so ga proti njegovi volji rekrutirali. Vojaško urjenje je bilo načrtovano tako,  da je »v nas vsadilo željo ubijati druge, ne da bi pri tem čutili kakršen koli strah«, pojasnjuje. Bojeval se je v dolgotrajni državljanski vojni v Afriki. »Vojna je vplivala na mojo osebnost,« priznava. »Še danes se spominjam vsega, kar sem počel. Zelo mi je hudo za vse, kar so me prisilili storiti.«

Ko se je neki drug vojak s Hortenciem pogovarjal o Bibliji, se je to dotaknilo njegovega srca. Nanj je naredila velik vtis Božja obljuba iz Psalma 46:9, da bo vsakršna vojna odpravljena. Bolj ko je preučeval Biblijo, manj se je želel bojevati. Kmalu je bil skupaj s še dvema tovarišema odpuščen iz vojske in je posvetil svoje življenje Bogu Jehovu. »Biblijska resnica mi je pomagala ljubiti mojega sovražnika,« pojasnjuje Hortencio. »Spoznal sem, da z bojevanjem v vojni pravzaprav grešim proti Jehovu, saj on prepoveduje ubijati bližnje. Da bi kazal to ljubezen, sem moral spremeniti svoje razmišljanje in na ljudi nič več gledati kot na sovražnike.«

Takšne resnične življenjske izkušnje kažejo, da biblijska izobrazba zares prispeva k miru. To ni presenetljivo. Prerok Izaija je dejal, da je med Božjo izobrazbo in mirom neposredna povezava. Napovedal je: »Vsi otroci tvoji bodo učenci GOSPODOVI in obilen mir bode otrokom tvojim.« (Izaija 54:13, poudarili mi.) Isti prerok je napovedal čas, ko se bodo ljudje iz vseh narodov zgrinjali k čistemu čaščenju Boga Jehova, da bi se učili njegovih poti. In kako bo to nanje delovalo? »Pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.« (Izaija 2:2–4, poudarili mi.)

Jehovove priče v skladu s to prerokbo sodelujejo v svetovnem izobraževalnem delu, ki je že milijonom pomagalo premagati sovraštvo, na katerem slonijo človeške vojne.

Zagotovilo o svetovnem miru

Bog pa ne skrbi le za izobrazbo. Ustanovil je vlado oziroma ‚kraljestvo‘, ki lahko zagotovi svetovni mir. Zelo zanimivo je, da Biblija opisuje od Boga izvoljenega vladarja, Jezusa Kristusa, kot ‚Kneza miru‘. Zagotavlja nam tudi, da »pomnoževanju njegovega vladarstva in miru ne bode konca«. (Izaija 9:6, 7)

Kakšno zagotovilo imamo, da bo Kristusova vlada uspešno odstranila vse oblike vojne? Prerok Izaija dodaja: »Gorečnost GOSPODA [Jehova, NW] nad vojskami stori to.« (Izaija 9:7) Bog želi in ima moč ohraniti trajni mir. Jezus popolnoma zaupa v to obljubo. Zato je učil svoje sledilce moliti, naj pride Božje kraljestvo in se na zemlji zgodi Božja volja. (Matevž 6:9, 10) Ko bo ta iskrena prošnja končno uslišana, vojna ne bo nikoli več pustošila po zemeljski površini.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 7]

Biblijska izobrazba prispeva k pravemu miru