Življenjska zgodba

Ohranjanje misijonarskega duha mi prinaša bogate blagoslove

PRIPOVEDUJE TOM COOKE

Oglušujoči rafali brzostrelk so nenadoma pretrgali spokojnost popoldneva. Izstrelki so švigali skozi krošnje dreves na našem vrtu. Kaj se je dogajalo? Kmalu smo izvedeli, da je prišlo do državnega prevrata in da je Uganda sedaj pod oblastjo generala Idija Amina. Bilo je leta 1971.

ZAKAJ sva se z ženo Ann preselila iz sorazmerno mirne Anglije v ta nestabilni del Afrike? Mislim, da imam že po naravi malo pustolovske žilice, vendar sta misijonarskega duha v meni podžgala predvsem moja starša s svojim zgledom v gorečem oznanjevanju.

Spominjam se vročega avgustovskega dne leta 1946, ko sta moja starša prvič prišla v stik z Jehovovimi pričami. Stala sta pri vhodnih vratih in se dolgo pogovarjala z dvema obiskovalcema. Ta obiskovalca, Fraser Bradbury in Mamie Shreve, sta se še večkrat vrnila in v naslednjih mesecih se je naši družini življenje drastično spremenilo.

Neustrašnost mojih staršev

Moja starša sta sodelovala pri številnih družbenih dejavnostih. Malo preden sta začela preučevati Biblijo, so denimo našo hišo krasili plakati Winstona Churchilla. Med povojnimi državnimi volitvami je bilo pri nas doma središče krajevne konzervativne stranke. Naša družina je imela tudi stike s pomembnimi verskimi in političnimi veljaki. Čeprav sem bil tedaj star samo devet let, sem  čutil, kakšen šok so doživeli naši sorodniki, ko so ugotovili, da bomo postali Jehovove priče.

Priče, s katerimi smo se družili, so s svojo neustrašnostjo in služenjem iz vse duše moja starša spodbudili, da sta tudi sama postala dejavna v oznanjevanju. Kmalu je moj oče v glavnem nakupovalnem področju Spondona, naše domače vasi, po ojačevalniku imel govore na prostem, medtem ko smo otroci stali na strateških točkah in v rokah držali Stražni stolp in Prebudite se!. Priznati moram, da bi se takrat, ko so k meni pristopili sošolci, najraje ugreznil v zemljo.

Zgled staršev je mojo starejšo sestro Daphne spodbudil, da je začela pionirati. Leta 1955 je obiskovala Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead in bila kot misijonarka dodeljena na Japonsko. * Vendar pa je moja mlajša sestra Zoe nehala služiti Jehovu.

Medtem sem se izšolal za ilustratorja in grafika. V tistih dneh je bila med mojimi sošolci predmet žgočih razprav obvezna vojaška služba. Ko sem jim povedal, da mi vest ne dopušča služiti vojske, so mislili, da se šalim. Zato sem imel z nekaterimi sošolci velikokrat priložnost razpravljati o Bibliji. Ker nisem hotel v vojsko, sem bil kmalu obsojen na 12 mesecev zapora. Ena od sošolk na akademiji za umetnost, ki se je zanimala za biblijsko sporočilo, je kasneje postala moja žena. Toda naj vam Ann sama pove, kako je spoznala resnico.

Kako je Ann prišla v stik z resnico

»Moja družina ni bila verna in zato nisem bila krščena v nobeni religiji. Vendar me je religija vseeno zanimala in vsako cerkev, v katero so zahajali moji prijatelji, sem obiskala tudi sama. Biblija je pritegnila mojo pozornost, ko so mi po naključju na uho prišle živahne razprave, ki sta jih Tom in še en Pričevalec imela s sošolci na naši šoli. Bila sem osupla, ko so ju zaprli, ker nista hotela v vojsko.

S Tomom sem si med njegovim prestajanjem kazni še naprej dopisovala in za Biblijo sem se začela še bolj zanimati. Ko sem se zaradi nadaljevanja šolanja preselila v London, sem se strinjala, da bi preučevala Biblijo z Muriel Albrecht. Muriel je pred tem misijonarila v Estoniji in z njeno mamo sta bili zame velik vir spodbud. Čez nekaj tednov sem že obiskovala shode in pred železniško postajo Victoria ponujala reviji Stražni stolp in Prebudite se!.

Hodila sem v občino Southwark v južnem Londonu. Sestavljali so jo duhovni bratje in sestre različnih narodnosti in mnogi od njih so imeli zelo malo imetja. Čeprav nisem bila domačinka, so name gledali kot na eno izmed njih. Prav ljubezen v tej občini me je prepričala, da sem našla resnico. Tako sem se leta 1960 krstila.«

Isti cilji – spremenjene okoliščine

Z Ann sva se proti koncu leta 1960 poročila in si postavila za cilj, da postaneva misijonarja. Vendar so se nama okoliščine spremenile, ko sva izvedela, da bova dobila naraščaj. Po rojstvu hčerke Sare sva si z Ann še vedno  želela služiti v državi, kjer je večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih. Službo sem si prizadeval najti v številnih državah in nazadnje sem maja 1966 dobil pismo od ministrstva za šolstvo v Ugandi, v katerem so pozitivno odgovorili na mojo prošnjo. Toda Ann je bila takrat drugič noseča. Nekateri so se spraševali, ali je sploh pametno razmišljati o selitvi. Posvetovala sva se z zdravnikom in ta nama je dejal: »Če greste, potem morate odpotovati, preden bo vaša žena v sedmem mesecu nosečnosti.« Tako smo se nemudoma odpravili v Ugando. Zaradi tega najini starši mlajše hčerke Rachel niso videli do njenega drugega leta starosti. Sedaj ko sva sama stara starša, povsem razumeva in ceniva požrtvovalnost najinih dragih staršev.

Ob prihodu v Ugando leta 1966 smo bili veseli, a hkrati nas je bilo tudi strah. Ko smo stopili iz letala, nas je takoj prevzela barvitost okrog nas. Bilo je tako živopisno. Najprej smo živeli blizu mesteca Iganga, ki je 50 kilometrov oddaljeno od Jinje, mesta ob izviru reke Nil. Najbliže našemu domu so bili Priče iz oddaljene skupine v Jinji. Zanjo so skrbeli misijonarji Gilbert in Joan Walters ter Stephen in Barbara Hardy. Da bi lahko tej skupini še bolje pomagali, sem v službi zaprosil za premestitev v Jinjo. Kmalu po Rachelinem rojstvu smo se tja preselili. Z veseljem smo sodelovali s skupinico zvestih Prič, ki se je tako povečala, da je postala druga največja občina v Ugandi.

Na področju v tujini služimo kot družina

Z Ann sva mišljenja, da ne bi mogla izbrati primernejšega okolja za vzgojo najinih deklic. V zadovoljstvo nam je bilo sodelovati z misijonarji iz različnih držav in prispevati k rasti novoustanovljene občine. Radi smo imeli družbo ugandskih bratov in sester, ki so nas pogosto obiskovali. Še posebej spodbudno sta na nas vplivala Stanley in Esinala Makumba.

Vendar bratje in sestre niso bili edini obiskovalci našega doma, saj je bilo okrog nas toliko različnih divjih živali. Ponoči so iz Nila prihajali povodni konji in se sprehodili prav do naše hiše. Živo se spominjam, kako smo nekoč na vrtu imeli 6 metrov dolgega pitona. Včasih smo šli opazovat divje živali, tako da smo se odpravili na izlete v narodne parke, kjer se levi in druge živali prosto sprehajajo.

V strežbi smo bili za domačine redek prizor, saj še nikoli prej niso videli otroškega vozička. Ko smo hodili od hiše do hiše, so nas pogosto spremljali majhni otroci. Ljudje so spoštljivo strmeli v nas in se nato dotaknili  belega otročička. Pričevanje nama je bilo v užitek, kajti ljudje so bili tako vljudni. Mislila sva, da bodo vsi prišli v resnico, saj je bilo zelo preprosto vzpostavljati biblijske pouke. Toda mnogim je bilo težko opustiti nesvetopisemske tradicije. Kljub temu je precejšnje število ljudi sprejelo biblijska visoka moralna merila in občina se je številčno večala. Naš prvi okrajni zbor v Jinji leta 1968 je bil mejnik. V dragocenem spominu nama je ostal krst nekaterih najinih biblijskih učencev v reki Nil. Vendar je bil naš mir kmalu skaljen.

Prepoved – preizkus vere in iznajdljivosti

Leta 1971 je oblast prevzel general Idi Amin. V Jinji je vladala velika zmešnjava in medtem, ko smo na vrtu pili čaj, je prišlo do dogodka, ki sem ga opisal na začetku. V naslednjih dveh letih je bila iz države izgnana velika azijska skupnost. Večina tujcev se je odločila oditi. Šole in zdravstvene ustanove so bile v zelo slabem stanju. Nato pa je bilo jasno in glasno objavljeno, da so Jehovove priče prepovedani. Ministrstvo za šolstvo nas je v skrbi za našo varnost preselilo v glavno mesto Kampalo. Ta preselitev nam je koristila zaradi dvojega. V Kampali nas niso dobro poznali in smo se zato lahko svobodneje gibali. Poleg tega je bilo v tamkajšnji občini in na področju še veliko dela.

V podobnem položaju kot mi so bili tudi Brian in Marion Wallace ter njuna dva otroka, ki so se prav tako odločili ostati v Ugandi. Zelo smo cenili njihovo družbo, ko smo v tistih težkih časih skupaj služili v občini Kampala. Takrat nam je bilo še zlasti spodbudno brati pripovedi o naših bratih in sestrah, ki so služili pod prepovedjo v drugih državah. Sestajali smo se v majhnih skupinah, enkrat na mesec pa smo imeli večje shode v botaničnih vrtovih Entebbe, kjer smo se pretvarjali, da imamo zabavo. Najinima deklicama se je to zdela izvrstna zamisel.

Morali smo biti zelo previdni glede tega, kako oznanjujemo. Belci, ki bi obiskovali ugandske domove, bi bili preveč vpadljivi. Zato so naše oznanjevalsko področje postali nekateri izobraževalni centri, trgovine in stanovanjski bloki. V trgovinah sem pogovor med drugim začenjal tako, da sem vprašal za izdelek, za katerega sem vedel, da ga nimajo več v zalogi, na primer sladkor ali riž. Če je prodajalec potarnal nad tem, kar se je  dogajalo v državi, sem mu začel govoriti o kraljestvenem sporočilu. Takšen pristop je bil učinkovit. Tu in tam iz trgovine nisem odšel le z možnostjo, da prodajalca ponovno obiščem, temveč tudi z majhno količino izdelka, ki ga je bilo težko dobiti.

Medtem je nasilje izbruhnilo povsod okoli nas. Zaradi nadaljnjega poslabšanja odnosov med Ugando in Veliko Britanijo mi oblasti pogodbe niso več podaljšale. Tako je leta 1974, po osmih letih življenja v Ugandi, napočil trenutek, ko smo se žalostnih src poslovili od naših bratov in sester. Vendar naš misijonarski duh ni pojenjal.

Na Novo Gvinejo

Januarja 1975 smo zgrabili priložnost za delo na Papui Novi Gvineji. Tako se je pričelo osem radostnih let služenja v tem predelu Tihega oceana. Življenje, ki smo ga preživeli z brati in sestrami ter v strežbi, je bilo bogato ter nagrajujoče.

Naši družini je bivanje na Papui Novi Gvineji ostalo v spominu kot obdobje dram – namreč biblijskih dram. Vsako leto smo sodelovali pri pripravi dram za območno zborovanje in pri tem zares uživali. Bili smo v družbi številnih duhovno naravnanih družin in te so na najini deklici pozitivno vplivale. Starejša hčerka Sara se je poročila s posebnim pionirjem Rayem Smithom in skupaj sta služila kot posebna pionirja blizu meje z Irian Jayo (sedaj Papua, indonezijska provinca). Njuno domovanje je bila s travo krita vaška koliba in Sara pravi, da je bila ta dodelitev zanjo čudovito šolanje.

Prilagoditev spremenjenim razmeram

Potem pa je bilo treba poskrbeti za moja starša. Namesto da bi se midva vrnila v Anglijo, sta se starša strinjala, da se nama pridružita in leta 1983 smo se vsi preselili v Avstralijo. Nekaj časa sta bila tudi pri moji sestri Daphne, ki je še vedno živela na Japonskem. Po smrti mojih staršev sva se z Ann odločila, da začneva redno pionirati in to naju je pripeljalo do prednosti, ki se mi je zdela precejšen izziv.

Ravno sva začela pionirati, ko so naju povabili k okrajnemu delu. Že od otroštva sem obisk okrajnega nadzornika imel za poseben dogodek. Sedaj pa sem sam postal okrajni nadzornik. Okrajno delo se je izkazalo za najtežjo nalogo, kar sva jih do tedaj imela v življenju, toda Jehova nama je vedno znova priskrbel pomoč, kakršne še nikdar prej nisva izkusila.

Brata Theodora Jaracza sva med njegovim conskim obiskom v Avstraliji leta 1990 vprašala, ali se mu zdi, da sva prestara za polnočasno službo v tujini. Odvrnil je: »Kaj pa Salomonovi otoki?« Tako sva z Ann v najinih 50-ih odšla prvi uradni misijonarski dodelitvi naproti.

Služiva na »srečnih otokih«

Salomonovi otoki so znani kot srečni otoki in najino tukajšnje več kot desetletje dolgo služenje je zares srečno. V območni službi sva z Ann okusila ljubeznivo prijaznost tukajšnjih  bratov in sester. Njihova gostoljubnost je ganila najino srce. Vsi so bili zelo razumevajoči, ko sem se trudil, da bi v pidžinu Salomonovih otokov – jeziku, ki ima verjetno enega najmanjših besedišč na svetu – stvari povedal tako, kot je bilo po mojem mišljenju razumljivo.

Kmalu po najinem prihodu na otoke so nam nasprotniki skušali preprečiti, da bi uporabljali našo zborsko dvorano. Anglikanska cerkev je proti Jehovovim pričam vložila uradno tožbo s trditvijo, da naša novo zgrajena zborska dvorana v Honiari delno stoji na njenem zemljišču. Država je trditev cerkve potrdila, zato smo se glede odločitve pritožili na vrhovno sodišče. Izid pritožbe bi odločal o tem, ali moramo našo novo dvorano s 1200 sedeži podreti.

Sodišče je primer obravnavalo ves teden. Ko je tožnikov zagovornik bral obtožnico proti nam, se je na njegovem obrazu zrcalila domišljava samozavest. Nato pa je naš odvetnik, brat Warren Cathcart iz Nove Zelandije, z močnimi dokazi vsak del obtožnice enega za drugim razgalil in izničil. Do petka se je novica o drami na sodišču razširila daleč naokoli in sodišče je bilo polno cerkvenih dostojanstvenikov, vladnih uradnikov ter naših krščanskih bratov in sester. Spomnim se napake, ki se je prikradla v uradni razpored sojenj. Na njem je pisalo: »Vlada Salomonovih otokov in Melanezijska cerkev proti Jehovu.« Zmagali smo.

Vendar sorazmerna spokojnost srečnih otokov ni trajala dolgo. Z Ann sva se ponovno znašla sredi nemirov in nasilja ob vojaškem prevratu. Rivalstvo med etničnimi skupinami je vodilo v državljansko vojno. Petega junija 2000 je bila vlada odstavljena in nadzor nad prestolnico je prevzela oborožena vojska. Naša zborska dvorana je za nekaj tednov postala zavetišče za tiste, ki so ostali brez doma. Oblasti so se čudile temu, da so naši krščanski bratje in sestre iz nasprotujočih si etničnih skupin živeli pod streho zborske dvorane v miru kakor ena družina. Kako čudovito pričevanje je to bilo!

Celo vojaki so spoštovali nevtralnost Jehovovih prič. Zaradi tega smo lahko enega od poveljnikov prepričali, da nam je dovolil s tovornjakom peljati literaturo in drugo zalogo majhni skupini bratov in sester, ki so bili od nas odrezani, ker so živeli na območju pod nadzorom nasprotujoče strani. Ko smo našli družine, ki so bile več mesecev ločene od nas, mislim, da med nami ni bilo nikogar, ki ne bi potočil kakšne solze.

Veliko razlogov za hvaležnost

Ko se ozreva na najino življenje, ki sva ga preživela v Jehovovi službi, imava tako veliko razlogov za hvaležnost. Kot starša sva blagoslovljena s tem, da obe najini hčerki skupaj s svojima možema Rayem in Johnom še naprej zvesto služita Jehovu. Na najini misijonarski dodelitvi so nama v resnično podporo.

Z Ann imava zadnjih 12 let prednost, da služiva v podružničnem uradu na Salomonovih otokih. V tem času se je število tukajšnjih kraljestvenih oznanjevalcev podvojilo in naraslo na več kot 1800. Pred nedavnim sem bil še dodatno blagoslovljen, ko sem obiskal šolo za člane podružničnih odborov v Pattersonu v New Yorku. Zaradi ohranjanja misijonarskega duha je najino življenje zares zadovoljujoče in polno blagoslovov.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 23]

Ob najini poroki leta 1960

[Slika na strani 24]

V Ugandi sta bila Stanley in Esinala Makumba naši družini vir spodbud

[Slika na strani 24]

Sara na poti v sosedovo kolibo

[Slika na strani 25]

Pri poučevanju na Salomonovih otokih sem si pomagal z risanjem

[Slika na strani 25]

Shod v oddaljeni občini na Salomonovih otokih

[Slika na strani 26]

Naša družina danes