Ali je religija kriva za težave človeštva?

»KADAR religija ne spodbuja k sporom, potem deluje kot droga, ki omamlja človekovo vest in polni človekove možgane s fantazijami. [. . .] Povzroča, da ljudje postanejo ozkogledni, praznoverni, polni sovraštva in strahov.« To je napisal nekdanji metodistični misijonar in dodal: »Te obtožbe so resnične. Obstajata slaba in dobra religija.« (Start Your Own Religion)

‚To je vsekakor nepravična kritika,‘ pravijo morda nekateri. Toda kdo lahko zanika zgodovinska dejstva? Religija, ki po neki definiciji pomeni »služiti in izkazovati čast Bogu ali čemu nadnaravnemu«, ima večinoma pretresljivo preteklost. Morala bi nas razsvetliti in navdihniti, a največkrat počne to, da povzroča spore, nestrpnost in sovraštvo. Zakaj?

‚Angel svetlobe‘, ki zavaja

Glede na Biblijo je odgovor zelo preprost. Satan Hudič, ki se izdaja za »angela svetlobe«, je zavedel že na milijone ljudi, tako da raje poslušajo njegove nauke kot pa Božje.  (2. Korinčanom 11:14) Apostol Janez je pokazal, da je Satanov vpliv tako zelo razširjen, da »ves svet leži v Hudobnem«. (1. Janezov 5:19, poudarili mi.) Janez je vedel, da Satan »zapeljuje vesoljni svet«. (Razodetje 12:9, SSP)

Kakšne so posledice tega? Satan je vpeljal verske sisteme, ki se na zunaj kažejo svete. Imajo »podobo pobožnosti«, toda to, kakšni so v resnici, je razvidno iz njihovih hudobnih sadov, ki jih rojevajo. (2. Timoteju 3:5; Matevž 7:15–20) Namesto da bi religija pomagala reševati težave človeštva, je pravzaprav del njih.

Te misli nikar prehitro ne zavrzite kot nekaj nestvarnega ali nerazumnega. Zapomnite si, da je sámo bistvo prevare to, da se tisti, ki je prevaran, tega sploh ne zaveda. Apostol Pavel je glede tega dal primer, ko je napisal: »Kar žrtvujejo pogani, [. . .] žrtvujejo zlim duhovom in ne Bogu.« (1. Korinčanom 10:20) Ti ljudje bi bili najbrž zgroženi, če bi pomislili, da častijo demone. Menili so, da častijo nekega dobrega boga oziroma bogove. Toda v resnici so jih zapeljale »duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih«, ki podpirajo Satana pri njegovih prizadevanjih, da bi zavedel človeštvo. (Efežanom 6:12)

Premislimo denimo o tem, kako je Satanu uspelo zapeljati in zavesti mnogo deklariranih kristjanov, ki so hote spregledali opozorilo apostola Janeza glede hudobnega vpliva demonov. (1. Korinčanom 10:12)

To, kar je učil Jezus, je bilo od Boga

»Moj nauk,« je rekel Jezus Kristus, »ni moj, ampak tega, ki me je poslal.« (Janez 7:16) Da, kar je on učil, je bilo od Vsemogočnega Boga. Tako so Jezusovi nauki močno vplivali na poslušalce in jih poživili. Ti nauki niso ‚omamljali človekove vesti in polnili človekovih možganov s fantazijami‘. Prav nasprotno, Jezusovi nauki so ljudi osvobajali verskih zmot in človeških filozofij, ustvarjenih v svetu, ki je bil zaradi Hudičeve prevare ‚otemnjen v razumu‘. (Efežanom 4:18; Matevž 15:14; Janez 8:31, 32)

Pravih kristjanov se ni razpoznalo po razkazovanju pobožnosti, temveč po njihovi veri, s katero so odsevali čudovite lastnosti Božjega svetega duha. (Galatom 5:22, 23; Jakob 1:22; 2:26) Najizrazitejša med temi lastnostmi, ki je tudi razpoznavni znak pravih kristjanov, je vzvišena lastnost, ljubezen. (Janez 13:34, 35)

Toda upoštevajte naslednjo pomembno misel: Niti Jezus niti njegovi apostoli niso pričakovali, da bo krščanska občina še naprej takšna, kakršna je bila ob ustanovitvi. Vedeli so, da se bo razvilo odpadništvo in da bo prava religija za nekaj časa zasenčena.

Prava religija za nekaj časa ponikne

Jezus je v ponazoritvi o pšenici in ljuljki napovedal, da bo prava religija za nekaj časa navidez izginila. Preberite si to pripoved v Matevževem evangeliju 13:24–30, 36–43. Jezus je na polje posejal pšenico, torej »dobro seme«, ki je predstavljalo njegove zveste učence, kateri so sestavljali prvotno krščansko občino. Posvaril je, da bo »sovražnik«, Satan Hudič, na pšenično polje sčasoma posejal »ljuljko« – ljudi, ki bodo sicer trdili, da posnemajo Jezusa  Kristusa, toda v resnici bodo zavrnili njegove nauke.

Kmalu po smrti Jezusovih apostolov so se pojavili posamezniki, ki so se izkazali za »ljuljko« in so imeli rajši popačene človeške nauke kakor pa »besedo GOSPODOVO«. (Jeremija 8:8, 9; Dejanja 20:29, 30) Posledica tega je bila, da se je na svetovnem prizorišču pojavilo sprijeno, lažno krščanstvo. V Bibliji piše, da mu je vladal »Krivičnik« – pokvarjen duhovniški razred, ki je prežet s »sleherno prevaro krivice«. (2. Tesaloničanom 2:6–10) Jezus je napovedal, da se bodo te razmere spremenile »na koncu tega sveta«. Kristjani, podobni pšenici, bodo skupaj zbrani v enotnosti, »ljuljka« pa bo na koncu uničena.

To lažno krščanstvo je tisto, ki je odgovorno za »stoletja skrajnega barbarstva« in za duhovno temo, ki je v nadaljnjih stoletjih ovijala krščansko vero. Apostol Peter je predvidel to in vsa druga izprijena in nasilna dejanja, ki se jih je vse od takrat počelo v imenu religije, zato je pravilno napovedal, da se bo ‚zavoljo [deklariranih kristjanov] preklinjala pot resnice‘. (2. Petrov 2:1, 2)

»Teologija besa in sovraštva«

Vsekakor ni samo krščanstvo tisto, zaradi katerega je religija prišla na slab glas. Pomislite denimo na fundamentalistične različice »agresivne pobožnosti«, za katere je nekdanja redovnica Karen Armstrong dejala, da so v »vsaki veliki verski tradiciji«. Po besedah Armstrongove je za vsako religijo odločilen preizkus ta, da se pokaže, ali res izkazuje »praktično sočutje«. Kot kakšne so se glede tega izkazale fundamentalistične religije? »Fundamentalistična vera,« je napisala, »pa naj bo to v judovstvu, krščanstvu ali islamu, ne prestane tega odločilnega preizkusa, če postane teologija besa in sovraštva.« (The Battle for God—Fundamentalism in Judaism, Christianity and Islam) Toda ali so samo fundamentalistične religije padle pri tem preizkusu in postale »teologija besa in sovraštva«? Zgodovina govori drugače.

Satan je pravzaprav zgradil svetovni krivoverstveni imperij, ki ga zaznamujejo bes, sovraštvo in skorajda neskončno prelivanje krvi. V Bibliji je ta imperij poimenovan »Babilon véliki, mati nečistnic in gnusob zemlje« in je opisan kot prostitutka, ki jezdi na hrbtu zveri podobnega političnega sistema. Vredno je omeniti, da je prav ona odgovorna za »kri [. . .] vseh, ki so bili zaklani na zemlji«. (Razodetje 17:4–6; 18:24)

Niso vsi zapeljani

Zgodovina potrjuje, da niso bili vsi zapeljani. Melvyn Bragg je opazil, da je celo v najtemačnejših časih »veliko dobrih duš počelo dobre reči, medtem ko je bila večina okrog njih hudobna«. Pravi kristjani so še naprej častili »[Boga] v duhu in resnici«. (Janez 4:21–24) Ločili so se od svetovnega verskega sistema, ki je nečistoval kot »dejavni privrženec vojaških sil«. Niso želeli, da bi se kakor koli vpletali v sodelovanje med cerkvijo in državo, ki je bilo glede na zgodovino »bolj dogovor Satana kot pa kakega Jezusa iz Nazareta«. (Two Thousand Years—The Second Millennium: From Medieval Christendom to Global Christianity)

V novejšem času so po svojem dobrem vplivu znani Jehovove priče. Ne želijo se omadeževati s krivo vero, zato njihova verovanja in dejanja temeljijo izključno na Božji navdihnjeni Besedi, Bibliji. (2. Timoteju 3:16, 17) Podobno kot kristjani v prvem stoletju poslušajo Jezusovo zapoved, naj bodo ločeni »od sveta«. (Janez 15:17–19; 17:14–16) V nacistični Nemčiji na primer niso hoteli prestopiti krščanskih načel, zato glede na  ideologijo nacistov niso bili zaželeni. Hitler jih je zaradi tega sovražil. V nekem šolskem učbeniku piše: »Jehovove priče [. . .] so upoštevali biblijski nauk, naj nikakor ne primejo za orožje. Tako niso hoteli služiti v vojski ali imeti kakršnega koli opravka z nacisti. Esesovci so iz maščevanja pozaprli celotne družine Jehovovih prič.« (Germany— 1918–45) Res, stotine Jehovovih prič v Nemčiji je umrlo zaradi nacističnega preganjanja.

Seveda so tudi drugi pogumni posamezniki različnih religij trpeli zaradi svojega verovanja. Toda Jehovove priče so trpeli kot verska skupnost. Velika večina je neomajno upoštevala temeljno biblijsko načelo: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja 5:29; Marko 12:17)

Korenina težav

Torej je le delno res, da je religija korenina vseh težav človeštva. Za krivo religijo to velja. Toda Bog se je namenil, da bo zelo kmalu odstranil vso krivo religijo. (Razodetje 17:16, 17; 18:21) Vsem, ki ljubijo pravico in pravičnost, je zapovedal: »Izidite iz nje [to je Babilona Velikega, svetovnega krivoverstvenega imperija], ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib; kajti grehi njeni so se nakopičili do neba, in Bog se je spomnil krivic njenih.« (Razodetje 18:4, 5) Da, Bog je zelo jezen na religijo, ki ‚spodbuja k sporom, omamlja človekovo vest, polni človekove možgane s fantazijami in povzroča, da ljudje postanejo ozkogledni, praznoverni, polni sovraštva in strahov‘!

Bog pa medtem te, ki ljubijo resnico, zbira k pravi religiji. To je religija, ki se ravna po načelih in naukih ljubečega, pravičnega in sočutnega Stvarnika. (Miha 4:1, 2; Zefanija 3:8, 9; Matevž 13:30) Tudi vi lahko postanete del nje. Če bi želeli spoznati še več o tem, kako prepoznati pravo religijo, se ne obotavljajte pisati izdajateljem te revije ali prositi katerega od Jehovovih prič za pomoč.

[Slika na strani 7]

Ljudje iz vseh kultur so našli radost v pravi religiji