Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali je za cerkve še kaj upanja?

Ali je za cerkve še kaj upanja?

Ali je za cerkve še kaj upanja?

»LJUDJE v Veliki Britaniji še vedno verjamejo v Boga, toda Kristusu se nočejo zaobljubiti,« pravi duhovnik Stephen Tirwomwe iz Ugande. Pred približno 20 leti je v Ugandi preživel nasilne čistke svoje cerkve. Danes v angleškem mestu Leeds pridiga v moških klubih, kjer podaja desetminutne govore, preden se občinstvo pogrezne v igre na srečo.

Na drugi strani Atlantika se nedavno organiziran anglikanski misijon v Ameriki bojuje s podobno duhovno krizo. »V Združenih državah sedaj živi največ angleško govorečih ljudi na svetu, ki niso včlanjeni v cerkev in se ne zanimajo za duhovnost,« piše na uradni spletni strani tega misijona. »Postajamo misijonarsko področje.« Novo ustanovljena uprava, razočarana zaradi spodletelih naprezanj, da bi spremenila cerkev, je odpisala tradicijo ter se pridružila azijskim in afriškim voditeljem v »razširjeni misijonarski dejavnosti za Združene države«.

Toda zakaj afriški, azijski in latinskoameriški misijonarji ‚rešujejo duše‘ v tako imenovanih krščanskih deželah Evrope in Severne Amerike?

Kdo koga rešuje?

Nepretrgana vrsta predanih evropskih misijonarjev je več kot štiristo let tesno sledila številnim prodornim kolonialnim osvajanjem v Afriki, Aziji, Južni Ameriki in na Tihem oceanu. Tamkajšnjim tako imenovanim poganom so prenašali svojo religijo. Sčasoma pa so se jim pridružile ameriške kolonije, ki naj bi temeljile na krščanskih načelih, in navsezadnje prehitele evropske misijonarje pri ustanavljanju lastnih protestantskih uprav po vsem svetu. Nastopil je preobrat.

»Sedež [nominalnega krščanstva] se je premestil,« pravi Andrew Walls, ustanovitelj in direktor Centra za preučevanje krščanstva v nezahodnem svetu. Leta 1900 je bilo 80 odstotkov ljudi, ki so se imeli za kristjane, bodisi iz Evrope bodisi iz Severne Amerike. Toda danes kar 60 odstotkov vseh, ki se izpovedujejo za kristjane, živi v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki. V nekem nedavnem časopisnem poročilu piše, da se »Katoliške cerkve v Evropi zanašajo na duhovnike s Filipinov in iz Indije« ter da »vsak šesti duhovnik, ki služi v ameriških katoliških župnijah, prihaja iz tujine«. Afriški evangeličani na Nizozemskem, ki izvirajo predvsem iz Gane, gledajo nase kot na »misijonarsko cerkev na posvetni celini«. V različnih delih Velike Britanije pa imajo verske kampanje evangeličani iz Brazilije. Neki pisec opaža: »Krščanski misijonarski promet se je obrnil v nasprotno smer.«

Zbiranje nevihtnih oblakov

Misijonarji so morda res potrebni na vedno bolj posvetnih celinah, tako na evropski kot na severnoameriški. »Na Škotskem manj kot 10 odstotkov kristjanov redno zahaja v cerkev,« opaža neka revija. Še manj je takih v Franciji in Nemčiji. V neki anketi je »približno 40 odstotkov Američanov in 20 odstotkov Kanadčanov dejalo, da redno obiskuje cerkev«, opaža neko drugo časopisno poročilo. V nasprotju s tem pa gre na Filipinih redno v cerkev skoraj 70 odstotkov ljudi in podobno je tudi v drugih deželah v razvoju.

Še pomenljivejše je to, da so obiskovalci cerkva na južni polobli mnogo bolj naklonjeni tradiciji kakor pa tisti, ki živijo na severni polobli. Kadar na primer anketirajo katoličane v Združenih državah in Evropi, ti neprestano poudarjajo vse manjše zaupanje duhovnikom ter se zavzemajo za večjo možnost sodelovanja laikov in za enakopravnost žensk. Nasprotno pa katoličani na južni polobli glede teh vprašanj z odprtimi rokami sprejemajo tradicionalno stališče cerkve. S tem, ko se podpora cerkvi premika s severa proti jugu, so že postavljeni temelji za prihodnja nesoglasja. Philip Jenkins, strokovnjak za zgodovino in religijo, napoveduje: »Zelo verjetno je, da v desetletju ali dveh noben del globalnega krščanstva ne bo priznal nasprotnika, ki ima sicer enako vlogo, za pravega oziroma pristnega kristjana.«

Glede na ta razvoj dogodkov Walls pravi, da se je nujno vprašati: »Kako lahko afriški, azijski, latinsko- in severnoameriški ter evropski kristjani živijo skupaj v isti cerkvi in pristno izpovedujejo isto vero?« Kaj menite vi? Ali lahko cerkve preživijo v razdvojenem svetu? Kaj je temelj prave krščanske enotnosti? V naslednjem članku so navedeni svetopisemski odgovori skupaj z jasnimi dokazi, da je enotna krščanska skupnost na vseh koncih sveta že v razcvetu.

[Slika na strani 4]

Ta nekdanja cerkev je danes kavarna

[Vir slike]

AP Photo/Nancy Palmieri