Suženjstvo in pravo čaščenje

MED Izraelci je imel hebrejski suženj drugačen položaj od sužnja, ki je bil bodisi tujec ali priseljenec. Suženj, ki ni bil Hebrejec, je ostal gospodarjeva lastnina, tako da ga je lahko po očetu podedoval sin. Hebrejski sužnji so bili lahko osvobojeni v sedmem letu svojega služenja ali pa v milostnem letu, odvisno od tega, katero je nastopilo prej. (3. Mojzesova 25:44–46) S hebrejskim sužnjem se je med njegovim služenjem moralo ravnati kot z najetim delavcem. (2. Mojzesova 21:2; 3. Mojzesova 25:10; 5. Mojzesova 15:12) Hebrejec, ki se je prodal v suženjstvo priseljencu ali članu družine, ki se je priselila, se je lahko kadar koli odkupil sam oziroma ga je lahko odkupil tisti, ki je imel do tega pravico. Odkupna cena je temeljila na številu let, ki so ostala bodisi do milostnega leta bodisi do sedmega leta njegovega služenja. (3. Mojzesova 25:47–52; 5. Mojzesova 15:12) Ko je gospodar sužnja osvobodil, mu je moral podeliti dar za dobro popotnico v svobodno življenje. (5. Mojzesova 15:13–15) Če je suženj že imel ženo, ko je pričel služit, je ta z njim tudi odšla. Toda če je sužnju ženo (očitno tujko, ki ni imela pravice do svobode v sedmem letu služenja) dal gospodar, je skupaj z vsemi otroki ostala gospodarjeva lastnina. V takem primeru se je lahko hebrejski suženj odločil, ali bo ostal pri gospodarju ali ne. Če je ostal, so mu s šilom prebodli uho, kar je bil znak, da bo tam služil za vedno. (2. Mojzesova 21:2–6; 5. Mojzesova 15:16, 17)

Kako so na suženjstvo gledali kristjani v prvem stoletju

V rimskem imperiju je bilo zelo veliko sužnjev. Nekateri gospodarji so jih imeli na stotine, celo na tisoče. Suženjsko ureditev je ščitila država. Kristjani v prvem stoletju se glede tega niso upirali vladni oblasti in niso zagovarjali upora sužnjev. Spoštovali so zakonito pravico drugih, tudi sokristjanov, da imajo sužnje. Prav zato je apostol Pavel poslal nazaj pobeglega sužnja Onezima. Ker je ta postal kristjan, se je prostovoljno vrnil k svojemu gospodarju in se kot suženj pokoril sokristjanu. (Filemonu 10–17) Poleg tega je apostol Pavel kristjane, ki so bili sužnji, spodbudil, naj odnosa z verujočimi gospodarji ne izkoriščajo. Dejal je: »Kateri pa imajo verne gospodarje, naj jih ne zaničujejo, ker so bratje; ampak tem rajši naj služijo, ker so verni in ljubljeni, kateri prejmejo to dobroto.« (1. Timoteju 6:2) Za sužnja je bil blagoslov, če je bil njegov gospodar kristjan, saj je bil kot lastnik dolžan z njim ravnati pravično in pošteno. (Efežanom 6:9; Kološanom 4:1)

Kadar so sužnji sprejeli krščanstvo, je bila njihova odgovornost, da so še boljši sužnji, da »ne ugovarjajo, ničesar ne izmikajo, ampak kažejo v vsem največjo zvestobo«. (Titu 2:9, 10) Tudi če so njihovi gospodarji z njimi ravnali nepravično, svojega dela niso smeli opravljati slabše. S tem da so trpeli zavoljo pravičnosti, so posnemali zgled Jezusa Kristusa. (1. Petrov 2:18–25) »Hlapci,« je napisal apostol Pavel, »bodite poslušni v vsem gospodarjem po mesu, ne služite le na oko, kakor ljudem ugajajoč, temuč v preprostosti srca, boječ se Gospoda [Jehova, NW]. Vse, kar storite, delajte iz duše, kakor Gospodu [Jehovu, NW] in ne ljudem.« (Kološanom 3:22, 23; Efežanom 6:5–8) S takšnim dobrim odnosom z gospodarji se ni sramotilo Božjega imena, saj nihče ni mogel kriviti krščanstva za to, da ustvarja lene, ničvredne sužnje. (1. Timoteju 6:1)

Seveda to, da je bil suženj ‚poslušen v vsem‘, ni pomenilo, da je bil s tem neposlušen Božjemu zakonu, saj bi to kazalo, da se človeka boji bolj kakor Boga. Sužnji, ki so ravnali napačno, tudi če jim je tako ukazal nadrejeni, niso ‚lepšali nauka Rešitelja našega  Boga‘, temveč so ta nauk pačili in ga onečaščali. (Titu 2:10) Torej jih je morala voditi njihova krščanska vest.

V krščanski občini so bili vsi ljudje, ne glede na družbeni položaj, enaki. Vsi so bili maziljeni z istim duhom in so imeli kot udje enega telesa enako upanje. (1. Korinčanom 12:12, 13; Galatom 3:28; Kološanom 3:11) Čeprav suženj, ki je bil kristjan, morda ni mogel tako veliko storiti pri širjenju dobre novice, ga to ni smelo skrbeti. Toda če se mu je ponudila priložnost, da postane svoboden, se je tega okoristil in tako povečal svojo krščansko dejavnost. (1. Korinčanom 7:21–23)