Življenjska zgodba

Zadovoljnost v Božji službi me podpira

PRIPOVEDUJE BENJAMIN IKECHUKWU OSUEKE

Kmalu zatem, ko sem začel polnočasno sodelovati v krščanski službi, sem obiskal dom svojih staršev. Ko me je zagledal oče, me je zgrabil za majico in pričel vpiti: »Tat!« Segel je po mačeti in me udarjal s plosko stranjo. Hrup je vzbudil zanimanje vaščanov, zato so se zbrali pri naši hiši. Kaj sem ukradel? Naj vam pojasnim.

RODIL sem se leta 1930 v vasi Umuariam v jugovzhodni Nigeriji kot prvi od sedmih otrok. Najstarejša sestra je umrla pri 13 letih. Starši so bili anglikanci. Oče je bil kmetovalec, mati pa se je ukvarjala s trgovino na drobno. Iz naše vasi je pešačila približno 30 kilometrov do krajevnih trgov, tam kupila konzervo palmovega olja in se še istega dne pozno zvečer vrnila domov. Nato se je naslednjega dne zgodaj zjutraj peš odpravila v kakih 40 kilometrov oddaljeno mesto z železniško postajo, da bi prodala olje. Če je imela dobiček, ponavadi ne več kot približno 30 tolarjev, je nakupila živež za družino in se še istega dne vrnila. To je bila njena ustaljena navada kakih 15 let, dokler ni 1950. leta umrla.

Izobraževati sem se začel v vaški šoli, ki jo je vodila Anglikanska cerkev, toda da bi končal osnovno šolo, sem moral živeti v 35 kilometrov oddaljenem penzionu. Starši niso imeli denarja za moje nadaljnje šolanje, zato sem začel iskati službo. Sprva sem delal kot hišni služabnik pri nekem sprevodniku v Lagosu na zahodu Nigerije, kasneje pa sem služil pri državnem uradniku v Kaduni na severu Nigerije. V Benin Cityju, ki leži v srednjezahodnem  delu Nigerije, sem bil pomočnik pri odvetniku, pozneje pa sem delal na žagi. Od tam sem leta 1953 odpotoval v Kamerun k stricu, ta pa mi je pomagal poiskati delo na plantaži kavčukovcev. Mesečno sem zaslužil približno 1700 tolarjev in opravljal le hlapčevska dela, toda vse dokler sem imel dovolj za hrano, sem bil zadovoljen.

Revež razdaja dragocenosti

Moj sodelavec, Silvanus Okemiri, je bil Jehovova priča. Medtem ko sva kosila travo in okrog kavčukovcev polagala steljo, je izkoristil vsako priložnost, da je z menoj govoril o biblijskem spoznanju. Čeprav sem ga poslušal, takrat nisem storil nič več od tega. Kljub temu je moj stric, ko je izvedel, da imam stike s Pričami, storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi mi vzel pogum. Svaril me je: »Benji, ne obiskuj gospoda Okemirija. On je Jehovov človek in revež. Vsak, ki se z njim druži, bo postal prav tak, kot je on.«

Zgodaj leta 1954, ko nisem več zdržal težkih delovnih pogojev v podjetju, sem se vrnil domov. V tistih dneh je imela Anglikanska cerkev stroga moralna merila. Vzgojen sem bil tako, da sem nemoralo sovražil. Toda hinavščina, ki sem jo videl med soverniki, se mi je kmalu zagnusila. Čeprav so močno zatrjevali, da upoštevajo biblijska merila, je njihov življenjski slog odkrival ravno nasprotno. (Matevž 15:8) Z očetom sva se velikokrat prerekala, zaradi česar so bili najini odnosi zelo napeti. Neke noči sem kratko malo odšel od doma.

Preselil sem se v Omobo, mestece ob železniški progi. Tam sem spet prišel v stik z Jehovovimi pričami. Priscilla Isiocha, ki sem jo poznal že iz svoje vasi, mi je dala knjižici “This Good News of the Kingdom” in After Armageddon—God’s New World. * Željno sem ju prebral in se prepričal, da sem našel resnico. V cerkvi, ki sem jo obiskoval, nismo preučevali Biblije, ampak smo se osredotočali predvsem na ljudska izročila. Toda Priče so v svoji literaturi pogosto navajali iz Biblije.

Manj kot mesec dni kasneje sem brata in sestro Isiocha vprašal, kdaj obiskujeta svojo cerkev. Ko sem se prvič udeležil shoda Jehovovih prič, nisem razumel prav ničesar. Članek iz Stražnega stolpa je govoril o napadu ‚Goga iz Magoga‘, ki je omenjen v preroški Ezekielovi knjigi. (Ezekiel 38:1, 2) Veliko izrazov mi je bilo tujih, toda prisrčna dobrodošlica je name naredila tolikšen vtis, da sem se odločil priti tudi naslednjo nedeljo. Tokrat so na shodu omenili oznanjevanje. Zato sem Priscillo vprašal, kdaj hodijo oznanjevat. Tretjo nedeljo sem se jim pridružil in s seboj vzel majhno Biblijo. Nisem imel ne oznanjevalske torbe ne biblijske literature, kljub temu pa sem postal kraljestveni oznanjevalec in na koncu meseca poročal o terenski službi!

Z menoj ni nihče preučeval Biblije, toda kadar koli sem obiskal zakonca Isiocha, so mi besede iz Svetega pisma okrepile vero in me spodbudile, dobil pa sem tudi nekaj biblijske literature. Enajstega decembra 1954 sem na območnem zborovanju v Abi simboliziral svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi. Sorodnik, pri katerem sem živel in delal kot vajenec, mi ni več dajal hrane in me je nehal šolati, poleg tega pa mi ni plačal niti tolarja za opravljeno delo. Toda tega mu nisem zameril; bil sem hvaležen, da sem imel osebni  odnos z Bogom. To me je tolažilo in navdajalo z duševnim mirom. Pomagali so mi tudi tamkajšnji Priče. Zakonca Isiocha sta mi dajala hrano, drugi pa so mi posodili denar, da sem se lahko začel ukvarjati s trgovino na drobno. Sredi leta 1955 sem kupil rabljeno kolo, marca naslednje leto pa sem pričel redno pionirati. Kmalu zatem sem odplačal dolgove. Dobiček, ki sem ga imel od prodaje, je bil pičel, a sedaj sem lahko skrbel sam zase. Kar mi je priskrbel Jehova, mi je zadostovalo.

»Kraja« telesnih bratov in sester

Takoj ko sem si našel dom, je bila moja prva skrb ta, da duhovno pomagam svojim bratom in sestram. Oče mi je zaradi predsodkov in velikega sumničenja nasprotoval, ko sem postal Priča. Kako bi torej lahko pomagal svojim bratom in sestram, da bi spoznali biblijsko resnico? Ponudil sem se, da bom finančno podpiral mlajšega brata Ernesta, zato mu je oče dovolil, da je živel pri meni. Ernest se je hitro oklenil resnice in se leta 1956 krstil. Zaradi njegove spreobrnitve je oče še bolj nasprotoval. Kljub temu pa je moja že poročena sestra skupaj s svojim možem prišla v resnico. Ko sem poskrbel, da bi druga sestra Felicia pri meni preživela šolske počitnice, se je oče le nerad strinjal. Kmalu se je tudi Felicia krstila in postala Jehovova priča.

Leta 1959 sem odšel domov, da bi tretjo sestro Bernice odpeljal k Ernestu. Takrat me je oče napadel in me obtožil, da mu kradem otroke. Ni razumel, da so se sami odločili, da bodo služili Jehovu. Oče je prisegel, da Bernice ne bo nikoli dovolil oditi z menoj. Toda Jehovova roka ni bila prekratka, saj je že naslednje šolske počitnice preživela pri Ernestu. Podobno kot njene sestre se je tudi ona oklenila resnice in se krstila.

‚Naučiti se skrivnosti‘

Septembra 1957 sem začel služiti kot posebni pionir in tako vsak mesec oznanjevanju posvetil okoli 150 ur. S partnerjem Sundayem Irogbelachijem sem služil na prostranem področju mesta Akpu-na-abuo v Etcheju. Na prvem okrajnem zboru, ki sva ga tam obiskala, se jih je iz najine skupine krstilo 13. Kako navdušena sva sedaj, ko vidiva, da je na tistem področju kar 20 občin!

Leta 1958 sem spoznal redno pionirko Christiano Azuike, ki je bila povezana z občino Aba vzhod. Občudoval sem njeno gorečnost, in decembra istega leta sva se poročila. Na začetku leta 1959 so me postavili za okrajnega nadzornika, da bi obiskoval in krepil občine najinih duhovnih bratov in sester. Do leta 1972 sva z ženo obiskala skoraj vse občine Jehovovega ljudstva v vzhodni in srednjezahodni Nigeriji.

Občine so bile med seboj zelo oddaljene, najino glavno prevozno sredstvo pa je bilo kolo. Ko sva služila v občinah v velikih mestih, so bratje in sestre najeli taksi, da naju je odpeljal do naslednje občine. Včasih so imele sobe, v katerih sva bila nastanjena, tla iz blata in so bile brez stropa. Spala sva na posteljah iz rafije. Nekatere postelje so imele žimnico, prekrito z rogoznico, na drugih pa žimnice sploh ni bilo. Količina in kakovost hrane nama nista povzročali težav. Ker sva se v preteklosti naučila biti zadovoljna z najnujnejšim, sva bila vesela kakršne koli hrane, in gostitelji so to cenili. Takrat v nekaterih mestih ni bilo elektrike, zato sva s seboj vedno nosila petrolejko. Toda kljub težavnim razmeram sva z občinami preživela veliko prijetnih trenutkov.

V tistih letih sva se pričela zavedati vrednosti opomina apostola Pavla: »Če pa imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni.« (1. Timoteju 6:8) Pavel se je v težavah naučil skrivnosti, ki mu je pomagala, da je ostal zadovoljen. Kaj je bila ta skrivnost? Tako je pojasnil: »Vem, kako je, če imaš malo, in vem, kako je, če imaš obilo. V vsem in v vseh okoliščinah  sem se naučil skrivnosti glede tega, kako biti sit in kako biti lačen, kako živeti v obilju in kako trpeti pomanjkanje.« Midva sva se naučila iste skrivnosti. Pavel je poleg tega dejal: »Za vse imam moč po njem, ki mi jo daje.« (Filipljanom 4:12, 13, NW) To se je v najinem življenju izkazalo za še kako resnično! Blagoslovljena sva bila z zadovoljnostjo, mnogimi krepilnimi krščanskimi dejavnostmi in duševnim mirom.

Služiti občinam kot družina

Proti koncu leta 1959 se je rodil najin prvi sin Joel, leta 1962 pa še drugi deček Samuel. S Christiano sva ostala v potujoči službi in obiskovala občine skupaj z dečkoma. Leta 1967 je v Nigeriji izbruhnila državljanska vojna. Zaradi nenehnih zračnih napadov so zaprli šole. Preden se mi je žena pridružila pri potujočem delu, je bila učiteljica, zato je med vojno poučevala otroka kar doma. Tako je Samuel pri šestih letih znal brati in pisati. Ko smo ga po vojni vpisali v šolo, je bil dva razreda pred svojimi vrstniki.

Takrat se nisva popolnoma zavedala, kako težavno je vzgajati otroke in hkrati opravljati potujoče delo. Toda leta 1972 so naju postavili za posebna pionirja, in to se je izkazalo za koristno. Tako sva lahko ostala na enem kraju in se primerno posvetila duhovnosti najine družine. Že zelo zgodaj sva najina sinova poučila o vrednosti tega, da smo zadovoljni v Božji službi. Samuel se je krstil leta 1973, Joel pa je istega leta pričel redno pionirati. Oba sta se poročila z dobrimi krščanskimi ženami in sedaj svoji družini vzgajata v resnici.

Beda državljanske vojne

Ob izbruhu državljanske vojne sem kot okrajni nadzornik skupaj z družino služil v občini v mestu Onitsha. Ta vojna nas je še bolj prepričala o tem, kako nekoristno si je kopičiti gmotne stvari ali jim zaupati. Videl sem, kako so ljudje bežali, da bi si rešili golo življenje, svoje dragocenosti pa pustili kar na cesti.

Vojna se je stopnjevala in vse za vojsko sposobne moške so vpoklicali. Mnoge brate, ki so zavrnili služenje v vojski, so mučili. Nismo mogli neovirano hoditi naokrog. Pomanjkanje hrane je v deželi povzročilo pravo zmedo. Cena pol kilograma kasave se je dvignila z okoli 13 tolarjev na okoli 2600 tolarjev, cena skodelice soli pa z okoli 1500 tolarjev na okoli 8000 tolarjev. Mleka, masla in sladkorja je zmanjkalo. Da bi preživeli, smo nezrelo papajo stlačili in jo zmešali z malo kasavine moke. Jedli smo tudi kobilice, olupke kasave, liste hibiskusa, črnsko proso – kakršne koli liste, ki smo jih lahko našli. Meso je bilo že pravo razkošje, zato sem otrokom lovil kuščarje. Vendar ne glede na to, kako slabe so bile razmere, je Jehova zmeraj poskrbel za nas.

Toda še nevarnejše je bilo duhovno pomanjkanje, ki ga je povzročila vojna. Skoraj vsi bratje so pobegnili z vojnega področja v džunglo ali pa druge vasi, med bežanjem pa  so izgubili večino biblijske literature, če ne že kar vso. Za nameček so vladne čete z zaporami preprečile dotok biblijskih publikacij na področje Biafre. Čeprav se je večina občin trudila imeti shode, je duhovnost bratov in sester trpela, saj navodila iz podružničnega urada niso mogla do njih.

Boj proti duhovnemu stradanju

Potujoči nadzorniki so se še naprej trudili po svojih najboljših močeh, da bi obiskali vsako občino. Ker je veliko bratov in sester pobegnilo iz mest, sem jih iskal povsod, kjer bi jih lahko našel. Nekoč sem pustil ženo in otroka na varnem ter se sam za šest tednov odpravil na pot, da bi v različnih vaseh in delih džungle poiskal bratovščino.

Medtem ko sem služil v občini v mestu Ogbunka, sem slišal, da je na področju Isuochi v okraju Okigwe velika skupina Prič. Zato sem prosil, da se brate na tistem področju obvesti, naj se zberejo v vasi Umuaku na plantaži mahagonovcev. Z nekim starejšim bratom sva prekolesarila kakih 15 kilometrov do plantaže, tam pa je bilo z ženskami in otroki vred zbranih kakih 200 Prič. Neka pionirka mi je pomagala najti še eno skupino kakih sto Prič, ki so se zatekli v goščavo Lomara.

Lawrence Ugwuegbu je bil eden izmed pogumnih bratov, ki so živeli v od vojne razdejanem mestu Owerri. Sporočil mi je, da je na področju Ohaji veliko bratov in sester. Niso mogli svobodno hoditi naokoli, saj so področje zavzeli vojaki. Z bratom sva se pod okriljem noči s kolesi odpeljala tja in na dvorišču nekega brata našla približno 120 Prič. Ob tej priložnosti sva obiskala tudi nekaj drugih Prič v njihovih skrivališčih.

Brat Isaac Nwagwu je tvegal svoje življenje, ko mi je pomagal odkriti še druge pobegle brate in sestre. S kanujem me je prepeljal čez reko Otamiri, da bi se v vasi Egbu-Etche dobil z več kot 150 Pričami. Tam je neki brat vzkliknil: »To je najlepši dan v mojem življenju! Nikoli si nisem mislil, da bom še kdaj videl okrajnega nadzornika. Sedaj sem zadovoljen, četudi umrem sredi te vojne.«

V nevarnosti sem bil, da me bodo vpoklicali k vojakom, toda vedno znova sem čutil Jehovovo zaščito. Nekega popoldneva, ko sem se po shodu, ki se ga je udeležilo približno 250 bratov in sester, vračal v svoje bivališče, me je pri cestni zapori zaustavila enota komandosov. »Zakaj se nisi pridružil vojakom?« so vprašali. Pojasnil sem jim, da sem misijonar in da oznanjujem Božje kraljestvo. Uvidel sem, da me bodo aretirali. Potem ko sem se nakratko potiho pomolil, sem poveljniku dejal: »Prosim, spustite me.« Na moje presenečenje je odvrnil: »Praviš, da naj te spustimo?« »Da,« sem odgovoril, »spustite me.« Rekel je: »Lahko greš.« Noben vojak ni črhnil niti besede. (Psalm 65:1, 2)

Zadovoljnost prinese nadaljnje blagoslove

Po vojni leta 1970 sem še naprej služil kot okrajni nadzornik. Imel sem prednost,  da sem pomagal ponovno organizirati občine. Potem sva s Christiano služila kot posebna pionirja vse do leta 1976, ko so me spet postavili za okrajnega nadzornika. Sredi leta so mi dodelili delo območnega nadzornika. Sedem let kasneje so naju z ženo povabili, da bi služila v nigerijskem podružničnem uradu Jehovovih prič, najinem sedanjem domu. Tukaj v podružnici se vedno razveseliva, ko ponovno vidiva brate in sestre, ki sva jih srečala med državljansko vojno ter ob drugih priložnostih in ki še zmeraj zvesto služijo Jehovu.

V vseh teh letih se je Christiana izkazala za čudovito pomočnico in zvesto spremljevalko. S svojo pozitivnostjo in odločnostjo, ki ju kaže kljub trdovratnim zdravstvenim težavam vse od leta 1978, mi pomaga vztrajati. Okusila sva resničnost psalmistovih besed: »GOSPOD ga bo podpiral na postelji slabosti.« (Psalm 41:3)

Ko se ozrem nazaj na vsa ta leta teokratičnih dejavnosti, si ne morem kaj, da se Jehovu ne bi zahvalil za čudovite blagoslove. Ker sem zadovoljen s tem, kar mi daje, me to zares zelo osrečuje. Videti, kako moji telesni bratje in sestre, moji otroci in njihove družine služijo Jehovu skupaj z menoj in ženo, je blagoslov brez primere. Jehova mi je naklonil bogato in smiselno življenje. Niti ena moja želja ni ostala neizpolnjena.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 27]

Času primerna pomoč podpira bratovščino

Sredi 1960-ih let je sovraštvo med etničnimi skupinami v severni in vzhodni Nigeriji vodilo do nemirov, uporov, nezakonitosti in etničnega nasilja. Takšen razvoj dogodkov je pomenil hud pritisk za Jehovove priče, ki so bili odločeni ostati popolnoma nevtralni v teh sporih. Približno 20 so jih umorili. Večina je ostala brez vsega imetja.

Tridesetega maja 1967 so se zvezne države na vzhodu Nigerije odcepile od federacije in ustanovile Republiko Biafro. Vpoklicali so federalno vojsko in proti Biafri so bile postavljene popolne zapore. Sledila je krvava in nasilna državljanska vojna.

Jehovove priče na področju Biafre so bili zaradi nevtralnosti tarče napada. V časopisih so bili objavljeni vročekrvni članki, s katerimi so ljudi hujskali proti njim. Vendar Jehova je poskrbel, da so njegovi služabniki prejeli duhovno hrano. Kako?

Na začetku leta 1968 je v Evropi neki državni uradnik dobil delo na pošti, drug pa v Biafri na začasnem letališču. Oba sta bila Jehovovi priči. Zaradi te dodelitve sta se znašla na nasprotnih koncih edine povezave med Biafro in zunanjim svetom. Prostovoljno sta opravljala tvegano nalogo, namreč prenašanje duhovne hrane v Biafro. Poleg tega sta našim bratom in sestram, ki so bili v stiski, pomagala priskrbeti gmotno pomoč. To pomembno delo sta uspela opravljati vse do leta 1970, ko se je vojna končala. Eden od njiju je kasneje dejal: »Tega ljudje nikakor ne bi mogli načrtovati.«

[Slika na strani 23]

Leta 1956

[Slika na strani 25]

Leta 1965 s sinovoma Joelom in Samuelom

[Slika na strani 26]

Kakšen blagoslov je služiti Jehovu kot družina!

[Slika na strani 27]

Danes s Christiano služiva v nigerijski podružnici