Ehud zlomi zatiralčev jarem

TO JE resnična zgodba o pogumu in zvijači. Pripetila se je pred kakimi 3000 leti. Svetopisemska pripoved se začne z besedami: »Izraelovi sinovi [so] zopet delali, kar je bilo hudo v očeh GOSPODOVIH. In GOSPOD je ojačil Eglona, kralja Moabcev, zoper Izraela, zato ker so počenjali, kar je bilo hudo v očeh GOSPODOVIH. In zbral je k sebi Amonove sinove in Amalekovce, in gre ter udari Izraela in vzame Palmovo mesto. In Izraelovi sinovi so služili Eglonu, moabskemu kralju, osemnajst let.« (Sodniki 3:12–14)

Moabsko ozemlje je ležalo vzhodno od reke Jordan in Mrtvega morja. Vendar so Moabci prestopili reko, zavzeli področje okoli Jeriha, ‚palmovega mesta‘, in si podjarmili Izraelce. (5. Mojzesova 34:3) Moabski kralj Eglon, »silno debel mož«, je od Izraelcev skoraj dve desetletji izsiljeval davek, ki jih je bremenil in poniževal. (Sodniki 3:17) Ravno zaradi tega pa se jim je ponudila priložnost, da se tirana znebijo.

Pripoved se nadaljuje: »Izraelovi sinovi so vpili h GOSPODU. In GOSPOD jim je obudil rešitelja, Ehúda, Gerájevega sina, Benjaminovca, moža, ki je bil levičen. Po njegovi roki so Izraelovi sinovi poslali moábskemu kralju Eglónu davek.« (Sodniki 3:15, SSP) Da je bil ravno Ehud izbran za to, da odnese davek, je očitno poskrbel Jehova. Ni znano, ali je Ehud to storil že kdaj prej. Toda iz tega, kako skrbno se je pripravil na srečanje in kakšne metode je uporabil, lahko sklepamo, da je bil verjetno nekoliko seznanjen z Eglonovo palačo in s tem, kaj vse bi se mu tam lahko zgodilo. Pri vsem tem je bilo ključnega pomena to, da je bil levičen.

Invalid ali bojevnik?

Izraz »levičen« v hebrejščini dobesedno pomeni, da ima človek ‚ovirano, hromo oziroma zvezano desno roko‘. Ali to pomeni, da je bil Ehud invalid in je nemara imel iznakaženo desno roko? Premislite o tem, kaj v Bibliji piše o ‚sedemsto izbranih možeh‘ iz Benjaminovega rodu, ki so bili levični. »Vsi so znali s pračo kamene v las metati, ne da bi zgrešili,« piše v Knjigi sodnikov 20:16. Najverjetneje so bili izbrani zaradi svoje spretnosti v bojevanju. Po mnenju nekaterih biblicistov izraz »levičen« označuje človeka, »ki je uporabljal tako levo kot desno roko«. (Sodniki 3:15, The Douay Version)

Pravzaprav je bil Benjaminov rod znan po možeh, ki so bili levični. V Prvi knjigi letopisov 12:1, 2 piše o Benjaminovih ‚junakih, ki so pomagali v boju, oboroženi z loki, in so z desno in levo roko s fračo metali  kamenje in puščice streljali z lokom‘. Ta spretnost se je glede na neki priročnik lahko dosegla tako, da »so majhnim otrokom privezovali desnico – od tod izraz ‚zvezana desna roka‘ – in jih učili uporabljati levico«. Izraelovi sovražniki so bili ponavadi izučeni za bojevanje z vojščaki, ki so bili desničarji. Kadar je torej sovražnik nepričakovano naletel na levičnega vojaka, mu velik del znanja, ki ga je imel o bojevanju, sploh ni koristil.

»Nekaj skrivnega« za kralja

Ehudov prvi korak je bil ta, da si je pripravil »dvorezen meč«, ki je bil dovolj kratek, da ga je lahko skril pod oblačilo. Verjetno je pričakoval, da ga bodo preiskali. Meč se je običajno nosilo na levi strani telesa, od koder so ga desničarji lahko hitro potegnili na plano. Ehud, ki je bil levičen, pa je svoje orožje skril »pod obleko ob desnem bedru«, kjer je bilo manj verjetno, da ga bodo kraljevi stražarji iskali. Tako je neovirano ‚prinesel darilo [davek, SSP] Eglonu, moabskemu kralju‘. (Sodniki 3:16, 17)

Biblija ne navaja podrobnosti glede tega, kaj se je na začetku dogajalo na Eglonovem dvoru, temveč preprosto pove: ‚Ko je [Ehud] oddal davek, je odpustil ljudstvo, ki je nosilo davek.‘ (Sodniki 3:18, SSP) Ehud je oddal davek in tiste, ki so davek nosili, pospremil na varno, proč od Eglonove rezidence. Nato se je vrnil. Zakaj? Ali so ga ti možje spremljali zaradi zaščite, zgolj zaradi protokola oziroma le zato, da so nosili davek? Ali je hotel, da se umaknejo zaradi svoje varnosti, preden izpelje načrt? Ne glede na to, kaj je imel v mislih, se je pogumno sam odpravil nazaj.

»[Ehud] se vrne od kamenoloma pri Gilgalu in reče: Imam ti, o kralj, nekaj skrivnega povedati.« V Svetem pismu ni pojasnjeno, kako mu je uspelo še enkrat priti do Eglona. Ali ne bi morali stražarji kaj posumiti? Ali so menili, da en sam Izraelec ne pomeni grožnje za njihovega gospoda? Ali je Ehud s tem, da je prišel sam, dajal vtis, da hoče izdati svoje rojake? Kakor koli že, Ehud se je želel na samem dobiti s kraljem in to mu je tudi uspelo. (Sodniki 3:19)

Navdihnjena pripoved se takole nadaljuje: »Ehud vstopi k njemu [Eglonu]; on pa je sedel v gornji hladilni sobi, ki mu je bila zasebna. In Ehud reče: Besedo Božjo imam zate.« Ehud s tem ni meril na ustno sporočilo od Boga. V mislih je imel svoj meč. Kralj je, morda v pričakovanju, da mu njegov bog Kamos nekaj sporoča, ‚vstal s svojega stola‘. Ehud je hitro kakor blisk potegnil na plano svoje orožje in ga zasadil Eglonu v trebuh. Meč očitno ni imel prečke. Zato »se je tudi držaj zasadil z rezilom vanj in je tolšča obdala rezilo, [. . .] in izšli so iztrebki«. (Ekumenska izdaja) Morda so izšli skozi rano ali pa kot nenameren izloček iz Eglonovega črevesja. (Sodniki 3:20–22)

Pobeg brez zapletov

Ehud se ni mudil s tem, da bi svoj meč dobil nazaj, ampak je »stopil ven skozi zidno odprtino [. . .], zaprl za seboj vrata zgornje izbe in jih zapahnil. Ko je odšel, so prišli njegovi [Eglonovi] služabniki. Ko so videli, da so bila vrata zgornje izbe zapahnjena, so rekli: ‚Gotovo je na potrebi v svoji hladni izbi.‘« (Sodniki 3:22b–24, SSP)

Kaj je bila ‚zidna odprtina‘, skozi katero je Ehud zbežal? »Točnega pomena [hebrejske besede] se ne ve,« piše v nekem priročniku, vendar »se domneva, da pomeni ‚stebrišče‘, ‚preddverje‘«. Ali je Ehud vrata zaklenil od znotraj in odšel po kaki drugi poti? Ali pa jih je zaklenil z zunanje strani s ključem,  ki ga je vzel mrtvemu kralju? Ali je potem počasi šel mimo stražarjev, kot da se ni nič zgodilo? Sveto pismo o tem ne govori. Kakor koli je že to storil, Eglonovi služabniki nekaj časa niso ničesar posumili, ko so našli zaklenjena vrata. Enostavno so mislili, da je kralj »na potrebi«.

Medtem ko so se kraljevi služabniki mudili, je Ehud pobegnil. Nato je sklical svoje rojake in jim dejal: »Pojdite za menoj, kajti GOSPOD vam je dal v roko sovražnike vaše, Moabce.« Ehudovi možje so Moabcem, ki so ostali brez voditelja, zasedli strateške prehode čez Jordan in jim s tem preprečili, da bi pobegnili domov. Tako Izraelci »pobijejo tisti čas Moabcev okoli deset tisoč mož, vse dobro rejene in junaške može, da ni eden ušel. Tako je bil tisti čas Moab potlačen pod roko Izraelovo. In dežela je imela pokoj osemdeset let.« (Sodniki 3:25–30)

Kaj se lahko mi naučimo

Iz dogodkov v Ehudovih dneh se naučimo, da žanjemo strašne posledice, če počnemo to, kar je hudo v Jehovovih očeh. Po drugi strani pa Jehova pomaga tistim, ki se skesano obrnejo k njemu.

Ehudu načrt ni uspel zato, ker bi bil tako spreten ali ker bi bil sovražnik tako nesposoben. Uresničitev Božjih namenov ni odvisna od človeških dejavnikov. Ehudu je uspelo predvsem zato, ker ga je podpiral Bog, medtem ko je ravnal v skladu z Njegovo neomajno odločitvijo, da osvobodi svoje ljudstvo. Bog je obudil Ehuda »in ko jim je [svojemu ljudstvu] GOSPOD obujal sodnike, je bil GOSPOD s sodniki«. (Sodniki 2:18; 3:15)