Vestfalski mir prelomnica v Evropi

»LE REDKO se zgodi, da bi bilo na enem mestu toliko evropskih državnikov, kot se nas je zbralo danes.« Te besede je oktobra 1998 izrekel Roman Herzog, nekdanji predsednik Zvezne republike Nemčije. Med navzočimi so bili tudi štirje kralji, štiri kraljice, dva kneza, nadvojvoda in nekaj predsednikov. Dogodek, ki ga je podprl Svet Evrope, je bil zelo pomemben v 50-letni zgodovini sodobne Nemčije. Kaj je bilo to?

Oktobra 1998 je bila 350. obletnica vestfalske mirovne pogodbe. Sporazumi o miru so pogosto točke, pri katerih pride do zasuka v zgodovini, in v tem pogledu je bila vestfalska pogodba nekaj posebnega. S podpisom tega sporazuma leta 1648 se je končala tridesetletna vojna, rodila pa se je sodobna Evropa kot celina suverenih držav.

Stari red je omajan

Najmočnejši instituciji v srednjeveški Evropi sta bili Rimskokatoliška cerkev in Sveto rimsko cesarstvo. Slednje je bilo sestavljeno iz več sto državic različnih velikosti. Razprostirale so se po področju današnje Avstrije, Češke, vzhodne Francije, Nemčije, Švice, držav Beneluksa in nekaterih ozemelj Italije. Ker so cesarstvo sestavljale večidel nemške državice, je postalo znano kot Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda. Vsaka državica je bila delno avtonomna in pod oblastjo kneza. Cesar je bil rimski katoličan in je izviral iz avstrijske habsburške rodbine. Torej je bila Evropa tako po politični kot tudi po verski plati v rimskokatoliških rokah.

Vendar je bil uveljavljen red v 16. in 17. stoletju omajan. Po vsej Evropi se je med ljudmi širilo nezadovoljstvo zaradi razvpitosti Rimskokatoliške cerkve. Verski reformatorji, kakršna sta bila Martin Luther in Jean Calvin, so zagovarjali vrnitev k biblijskim vrednotam. Luthra in Calvina so ljudje vsesplošno podprli. Tako je to gibanje preraslo v reformacijo in protestantske religije. Reformacija je cesarstvo razcepila na tri vere – katolicizem, luteranstvo in kalvinizem.

Katoličani so gledali na protestante z nezaupanjem, protestantje pa so svoje katoliške tekmece prezirali. Takšno ozračje je na začetku 17. stoletja povzročilo nastanek Protestantske zveze in Katoliške lige. Nekateri knezi v cesarstvu so se pridružili Zvezi, drugi pa Ligi. Evropa – še zlasti cesarstvo – je bila leglo sumničenj. Potrebna je bila le še iskra, ki bi vse skupaj pognala v zrak. Ko se je iskra navsezadnje pojavila, je prišlo do spora, ki je trajal naslednjih 30 let.

Smrtonosna iskra pahne Evropo v plamene

Protestantski vladarji so katoliške Habsburžane skušali pripraviti do tega, da bi ljudem dovolili večjo versko svobodo. Toda ti  so popustili le za trohico in v letih 1617–18 so na Češkem nasilno zaprli dve luteranski cerkvi. S tem so razjezili protestantske plemiče, tako da so ti privihrali v neki praški dvorec, zgrabili tri katoliške uradnike in jih z zgornjega nadstropja vrgli skozi okno. To je bila iskra, ki je Evropo pahnila v plamene.

Čeprav so se člani nasprotujočih si religij imeli za sledilce Kneza miru, Jezusa Kristusa, so si bili sedaj v laseh. (Izaija 9:6) V bitki pri Beli gori je Liga zadala Zvezi smrtonosen udarec. Zveza je razpadla. Protestantske plemiče so usmrtili na praškem trgu. Protestantom, ki se niso spreobrnili, so po vsej Češki zaplenili imetje in ga razdelili katoličanom. V knjigi 1648—Krieg und Frieden in Europa je ta zaplemba opisana kot »ena največjih sprememb lastništva v srednji Evropi«.

Kar se je začelo kot verski spor na Češkem, se je sprevrglo v mednarodno merjenje moči. Danska, Francija, Nizozemska, Španija in Švedska so bile za naslednjih 30 let pahnjene v vojno. Katoliški in protestantski voditelji, ki sta jih pogosto gnala pohlep in želja po oblasti, so spretno spletkarili za politično premoč in trgovski dobiček. Tridesetletno vojno je sestavljalo več obdobij in vsako je dobilo ime po cesarjevih glavnih nasprotnikih. V kar nekaj priročnikih so opisana štiri takšna obdobja: češka in palatinska vojna, dansko-spodnjesaška vojna, švedska vojna in francosko-švedska vojna. Bojevali so se večinoma na tleh cesarstva.

Med orožje tistega časa so spadale pištole, muškete, možnarji in topovi. Glavni dobavitelj orožja pa je bila Švedska. Katoličani in protestantje so bili vklenjeni v spone vojne. Vojaki so šli v bitko z vzkliki »Sveta Marija« oziroma »Bog je z nami«. Čete so na svoji poti čez nemške državice plenile in ropale, pri čemer so z nasprotniki in s civilisti ravnale kakor z živalmi. Vojna se je sprevrgla v barbarstvo. V kakšnem nasprotju je to z biblijsko prerokbo: »Ne vzdigne narod zoper narod meča in ne bodo se več učili vojske.« (Miha 4:3)

Cela generacija Nemcev je zrasla v okolju, kjer ljudje niso poznali ničesar drugega kot vojno. Izmučeno prebivalstvo je hrepenelo po miru. Mir bi očitno lahko dosegli, če ne bi imeli vladarji od tega spora političnih koristi. Politika je prihajala bolj in bolj v ospredje, tako da je vojna izgubljala verski značaj in postajala vedno bolj posvetna. Ironično pa je, da je bil človek, ki je podpihoval to spremembo, visok dostojanstvenik Katoliške cerkve.

Kardinal Richelieu vihti žezlo

Armand-Jean du Plessis se je uradno imenoval kardinal de Richelieu. Od leta 1624  do 1642 je bil tudi francoski ministrski predsednik. Richelieu je Francijo nameraval narediti za evropsko velesilo. Da bi mu to uspelo, je skušal spodkopati moč Habsburžanov, ki so bili ravno tako katoličani. Kako je to storil? Tako, da je finančno podpiral protestantske armade Danske, nemških državic, Nizozemske in Švedske, ki so se vojskovale s Habsburžani.

Leta 1635 je Richelieu v vojno prvič poslal francoske čete. V knjigi vivat pax—Es lebe der Friede! je pojasnjeno, da v zadnjem stadiju »tridesetletna vojna ni bila več spor med religijama. [. . .] Postala je boj za politično nadvlado v Evropi.« To, kar se je začelo kot spor med katoličani in protestanti, se je končalo tako, da so se katoličani in protestantje bojevali proti katoličanom. Katoliška liga, ki je v zgodnjih 1630-ih že oslabela, je leta 1635 razpadla.

Mirovna konferenca v Vestfaliji

Evropo so opustošili ropi, umori, posilstva in bolezni. Ob spoznanju, da v tej vojni nihče ne more zmagati, se je koprnenje po miru sčasoma še okrepilo. Knjiga vivat pax —Es lebe der Friede! omenja, da »so vladajoči knezi proti koncu 1630-ih nazadnje le prišli do sklepa, da svojega cilja ne bodo več mogli doseči z vojaško močjo«. Toda če so si vsi želeli miru, kako naj bi ga potem dosegli?

Cesar Svetega rimskega cesarstva Ferdinand III., francoski kralj Louis XIII. in švedska kraljica Christina so se strinjali, da bi se morala organizirati konferenca, na kateri bi se zbrale vse vojskujoče strani, da bi se pogajale o mirovnih določbah. Za pogovore sta bili izbrani dve prizorišči – mesti Osnabrück in Münster v nemški pokrajini Vestfalija. Mesti sta bili izbrani zato, ker sta bili geografsko na sredini med prestolnico Švedske in glavnim mestom Francije. Leta 1643 se je v ti mesti začelo stekati kakih 150 delegacij. Nekatere med njimi so imele s seboj velike skupine svetovalcev. Katoliški poslaniki so se zbrali v Münstru, protestantski odposlanci pa v Osnabrücku.

Najprej so oblikovali pravila obnašanja, da bi poskrbeli za zadeve, kot so nazivi ter družbeni položaj odposlancev, sedežni red in druge postopke. Mirovna pogajanja so se sedaj pričela, posredniki so predloge ene delegacije prenašali drugi. Po skoraj petih letih – vojna je medtem še kar trajala – so bila mirovna določila pogodbe usklajena. Vestfalska pogodba je bila sestavljena iz več dokumentov. En sporazum je bil podpisan med cesarjem Ferdinandom III. in Švedsko, drugi pa med cesarjem in Francijo.

Ko so se novice o pogodbi razširile, so ljudje začeli praznovati. To, kar se je začelo s smrtonosno iskro, se je končalo z ognjemeti. Nad številnimi mesti so razsvetljevali nebo. Cerkveni zvonovi so zvonili, topovi so streljali v pozdrav, ljudje na ulicah so prepevali. Ali je Evropa sedaj lahko pričakovala trajen mir?

Ali je trajen mir mogoč?

V vestfalski pogodbi je bilo izraženo načelo suverenosti. To je pomenilo, da se je vsaka stran v pogodbi strinjala, da bo spoštovala ozemeljske pravice vseh drugih vpletenih strani in da se ne bo vmešavala v njihove notranje zadeve. Tako se je rodila sodobna Evropa kot celina suverenih držav. Nekatere države so s to pogodbo pridobile več, druge manj.

 Francija je postala glavna velesila, Nizozemska in Švica sta si pridobili neodvisnost. Nemške državice, katere je vojna večinoma opustošila, pa so zaradi pogodbe potegnile krajši konec. O usodi Nemčije so odločali drugi narodi. V The New Encyclopædii Britannici piše: »O tem, kaj naj bi pridobili in kaj izgubili nemški knezi, so se glede na svoje koristi odločale glavne sile: Francija, Švedska in Avstrija.« Namesto da bi se nemške državice združile v en narod, so ostale še naprej razdeljene. Poleg tega so oblast nad nekaterimi nemškimi ozemlji dobili v roke tuji vladarji. Med ta ozemlja so recimo spadali deli glavnih nemških rek – Rena, Labe in Odre.

Katoličani, luterani in kalvinisti so postali enakopravni. To ni ugajalo vsakomur. Papež Inocenc X. je pogodbi silno nasprotoval ter jo označil za neveljavno in ničvredno. Vseeno pa se tedaj začrtane verske meje naslednja tri stoletja skorajda niso spreminjale. Posamezniku verska svoboda sicer še ni bila dana, vendar ji je bil za korak bliže.

S pogodbo se je končala tridesetletna vojna, z njo pa tudi večina bojev. To je bila zadnja velika verska vojna v Evropi. Vojne so se še vedno bíle, glavni vzrok zanje pa ni bila več vera, temveč politika in trgovina. Kar ne pomeni, da je religija izgubila ves vpliv na vojne v Evropi. V prvi in drugi svetovni vojni so imeli nemški vojaki na pasni zaponki že poznan napis: »Bog je z nami.« V teh strašnih spopadih so se katoličani in protestantje znova združili v boj proti katoličanom in protestantom na nasprotni strani.

Jasno je, da vestfalska pogodba ni prinesla trajnega miru. Vendar bo poslušno človeštvo takšen mir kmalu doživelo. Bog Jehova bo po Mesijanskem kraljestvu svojega Sina, Jezusa Kristusa, človeštvu prinesel trajen mir. Pod to vlado bo samo ena prava religija in ta bo ljudi združevala, ne pa ločevala. Nihče se ne bo vojskoval, niti zaradi verskega niti katerega drugega vzroka. Kakšno olajšanje bo, ko bo Kraljestvo vladalo nad vso zemljo in »miru ne bode konca«! (Izaija 9:6, 7)

[Poudarjeno besedilo na strani 21]

To, kar se je začelo kot spor med katoličani in protestanti, se je končalo tako, da so se katoličani in protestantje bojevali proti katoličanom

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

Vojaki so šli v bitko z vzkliki »Sveta Marija« oziroma »Bog je z nami«

[Slika na strani 21]

Kardinal Richelieu

[Slika na strani 23]

Risba iz šestnajstega stoletja prikazuje prepir med Luthrom, Calvinom in papežem

[Navedba vira slike na strani 20]

From the book Spamers Illustrierte Weltgeschichte VI

[Navedba vira slike na strani 23]

Prepir verskih voditeljev: From the book Wider die Pfaffenherrschaft; zemljevid: The Complete Encyclopedia of Illustration/J. G. Heck