Liberija – duhovni napredek kljub vojni

V LIBERIJI državljanska vojna divja že več kot deset let. Sredi leta 2003 so uporniki zasedli glavno mesto Monrovia. Veliko Jehovovih prič je bilo prisiljenih zbežati s svojega doma, včasih tudi po večkrat. Vedno znova so jim zaplenili imetje.

Med boji v prestolnici je na žalost umrlo na tisoče ljudi. Med njimi sta bila tudi dva Pričevalca, en brat in ena sestra. Kako so se drugi bratje in sestre spoprijeli s stisko in kako se jim je pomagalo?

Pomoč tistim v potrebi

V teh težavnih časih so v liberijskem podružničnem uradu Jehovovih prič vseskozi organizirali pomoč za tiste v potrebi. Priskrbeli so hrano, osnovne gospodinjske pripomočke in zdravstvene potrebščine. Potem ko so uporniki prevzeli nadzor nad pristaniščem, je bilo hrane še komaj kaj. V podružnici so predvideli takšne razmere, zato so vnaprej pripravili osnovne potrebščine za dva tisoč Prič. Ti so se po vsem mestu zatekli v kraljestvene dvorane. Bratje so hrano razdelili tako, da jim zaloge niso pošle, vse dokler pristanišča niso ponovno odprli. Podružnici v Belgiji in Sierra Leone sta z letalom poslali pošiljko zdravstvenih potrebščin, podružnici v Veliki Britaniji in Franciji pa sta z ladjo odposlali oblačila.

Naši bratje in sestre so kljub obupnim razmeram ostali pozitivni in vedri. Mnogi so mislili enako kot neki brat, ki je moral trikrat zapustiti svoj dom. Povedal je: »To so razmere, o katerih oznanjujemo; živimo v zadnjih dneh.«

Odziv na dobro novico

Priče so kljub vsesplošnim nemirom v državi še naprej zelo uspešni v oznanjevanju. Januarja 2003 so dosegli doslej najvišje število kraljestvenih oznanjevalcev, to je 3879, februarja pa so vodili 15.227 biblijskih poukov na domu.

Ljudje se na dobro novico hitro odzovejo. Zgled tega prihaja iz vasi, ki leži na jugovzhodnem delu te države. V neki občini so načrtovali, da bodo slovesnost v spomin na Kristusovo smrt obhajali v veliki vasi Bewahn, ki je oddaljena približno pet ur hoda od kraja, kjer se običajno zbirajo. Še preden so bratje in sestre odšli v to vas, da bi ljudi povabili na spominsko slovesnost, je vabilo dobil v roke vaški župan. Zatem se je s svojo Biblijo odpravil k vaščanom in jim prebral svetopisemski stavek, ki je bil naveden na vabilu, ter jih spodbudil, naj se udeležijo spominske slovesnosti. Ko so torej oznanjevalci prispeli, so ugotovili, da je nekdo že opravil njihovo delo! Župan je skupaj s svojimi otroki in ženama prišel na spominsko slovesnost. Vseh skupaj je bilo navzočih 27. Župan vse od  takrat ne obiskuje več metodistične cerkve, s Pričami je začel preučevati, ponudil pa je tudi zemljišče za gradnjo kraljestvene dvorane.

Sprememba stališča

Učinkovito je tudi lepo vedenje naših bratov in sester, zaradi česar so začeli nekateri nasprotniki drugače gledati na resnico. Razmislite o zgledu moža, po imenu Opoku. Z njim se je pogovarjal neki posebni pionir in mu ponudil revijo Stražni stolp. Opokuja je neki članek v reviji zanimal, toda ni imel denarja. Pionir mu je pojasnil, da lahko revijo dobi brezplačno, mu jo pustil in se dogovoril za naslednji obisk. Ko se je ponovno oglasil, ga je Opoku vprašal: »Ali me ne poznate? Večina vaših ljudi v mestu Harper me pozna. Nekoč sem vaše otroke metal iz šole!« Nato je pojasnil, da je bil ravnatelj gimnazije v mestu, in da je povzročal težave otrokom Jehovovih prič, ker niso pozdravljali zastave.

Toda Opoku je zaradi treh izrazov krščanske ljubezni Jehovovih prič ponovno preiskal svoje stališče. Kot prvo je videl Priče, kako so skrbeli za svojega resno obolelega duhovnega brata. Poskrbeli so celo, da se je šel zdravit v sosednjo državo. Opoku je menil, da je ta bolni brat »eden od glavnih« med Pričami, toda izvedel je, da je bil le navadni Pričevalec. Kot drugo, Opoku je bil v 1990-ih letih begunec v Slonokoščeni obali. Nekoč, ko je bil žejen, je šel kupit vodo k nekemu mladeniču. Pri sebi je imel le bankovec večje vrednosti, mladenič pa tudi ni imel drobiža, zato je dal Opokuju vodo zastonj. Ko mu je izročil vodo, ga je vprašal: »Kaj menite, ali bomo kdaj dočakali čas, ko bodo ljudje, kot sva vi in jaz, dajali stvari drug drugemu, ne da bi zahtevali denar?« Opoku je sklepal, da je mladenič Jehovova priča, kar mu je ta tudi potrdil. Velikodušnost in prijaznost tega brata sta nanj naredili močan vtis. In kot tretje ga je to, da mu je bil posebni pionir pripravljen dati revijo brezplačno, prepričalo, da ima o Pričah napačno stališče in da ga mora spremeniti. Duhovno je napredoval in sedaj je nekrščeni oznanjevalec.

Bratje in sestre v Liberiji se sicer še vedno spoprijemajo z izredno težavnimi razmerami, toda zaupajo Bogu in zvesto razglašajo dobro novico o boljših časih, ki bodo nastopili pod pravično vlado Božjega kraljestva. Jehova ne bo nikoli pozabil njihovega marljivega dela in ljubezni, ki jo kažejo do njegovega imena. (Hebrejcem 6:10)

[Slika na strani 30]

(Lega besedila – glej publikacijo)

MONROVIA

[Slika na strani 31]

Jehovovo ljudstvo v težavnih časih duhovno in gmotno pomaga tem, ki so v potrebi