Pri spoprijemanju s spremembami v življenju se zanašajmo na Božjega duha

»Stori vse, kar le moreš, da bi se pred Bogom pokazal kot človek, vreden priznanja.« (2. TIMOTEJU 2:15, NW)

1. Katere spremembe so lahko izziv za naše duhovno dobro?

SVET okrog nas se nenehno spreminja. Priče smo izjemnemu znanstvenemu in tehničnemu napredku, pa tudi drastičnemu upadu moralnih vrednot. Kot smo videli v prejšnjem članku, se moramo kristjani upirati brezbožnemu duhu tega sveta. Toda enako kot se spreminja svet, tudi mi doživimo marsikatero spremembo. Iz otroštva preidemo v odraslo dobo. Morda si pridobimo ali pa izgubimo bogastvo, zdravje in koga od ljubljenih. Na mnoge spremembe ne moremo vplivati, in te so lahko nov in velik izziv za naše duhovno dobro.

2. Katere spremembe je doživel David v svojem življenju?

² Le malokdo pa v svojem življenju doživi tako velike spremembe, kot jih je Jesejev sin David. Ta mladenič je iz navadnega pastirja  kar čez noč postal slaven narodni junak. Kasneje je moral bežati pred ljubosumnim kraljem, ki ga je zasledoval kakor kakšno žival. Zatem je David postal kralj in zavojevalec. Zaradi hudega greha je moral prenašati boleče posledice. V svoji družini je doživel tragedijo in razkol. Pridobil si je bogastvo, se postaral in izkusil nadloge starosti. Toda David je kljub mnogim spremembam v življenju nenehno zaupal Jehovu in njegovemu duhu. Storil je vse, kar je le mogel, da bi se »pred Bogom pokazal kot človek, vreden priznanja«, in Bog ga je blagoslovil. (2. Timoteju 2:15, NW) Čeprav se naše okoliščine razlikujejo od Davidovih, pa se lahko veliko naučimo iz tega, kako je on reševal življenjske težave. Iz njegovega zgleda lahko vidimo, kaj moramo delati, da nam bo Božji duh še naprej pomagal, ko se v življenju spoprijemamo s spremembami.

David nam je odličen zgled ponižnosti

3., 4. Kako je David, ki je bil sprva navaden pastir, postal znan po vsej deželi?

³ V mladosti David ni imel pomembnega položaja niti v svoji družini. Ko je prerok Samuel prišel v Betlehem, mu je Davidov oče predstavil sedem od svojih osmih sinov. Najmlajšega sina, Davida, pa je kar pustil, da je čuval ovce. Toda Jehova je za bodočega Izraelovega kralja izbral ravno njega. Poklicali so ga, naj pride domov. Biblijski zapis naprej pravi: »Vzame Samuel rog z oljem in ga pomazili sredi bratov njegovih. In Duh GOSPODOV je prišel z močjo nad Davida od tega dne in poslej.« (1. Samuelova 16:12, 13) David se je na tega duha zanašal vse svoje življenje.

⁴ Kaj kmalu je ta pastir zaslovel po vsej deželi. Poklicali so ga, da bi stregel kralju in mu igral na glasbilo. Ubil je vojščaka Goliata, krutega velikana, s katerim so se bali spopasti celo izkušeni Izraelovi vojaki. Postavljen je bil čez vojake in se uspešno bojeval proti Filistejcem. Ljudje so imeli Davida radi. V pesmih so mu peli hvalo. Že nekoč prej je svetovalec kralja Savla za mladega Davida dejal, da ne samo, da »zna dobro na strune«, temveč je tudi »hraber junak in vojščak ter pameten v govoru in lepe postave mož«. (1. Samuelova 16:18; 17:23, 24, 45–51; 18:5–7)

5. Zaradi česa bi se lahko David prevzel in kako vemo, da se ni?

⁵ Bil je slaven, lepega videza, mlad, spreten v govoru, glasbi in vojskovanju, deležen Božje naklonjenosti – videti je bilo, da ima David vse, kar bi si kdo želel. Kar koli od tega bi ga lahko navedlo, da bi se prevzel. Vendar se ni. Bodite pozorni, kaj je David odgovoril kralju Savlu, ko mu je ta ponudil svojo hčer za ženo. V iskreni ponižnosti mu je dejal: »Kdo sem jaz in kakšno je moje življenje ali očeta mojega rodovina v Izraelu, da bi bil kraljev zet?« (1. Samuelova 18:18) Neki učenjak je to vrstico takole komentiral: »David je s tem želel reči, da niti zaradi osebnih sposobnosti, niti družbenega položaja, ne svojega rodu nikakor ni mogel pričakovati, da bi bil vreden postati kraljev zet.«

6. Zakaj bi morali negovati ponižnost?

⁶ David je bil ponižen, ker se je zavedal, da je Jehova v vsem daleč bolj vzvišen od nepopolnih ljudi. Čudil se je, da človeka sploh opazi. (Psalm 144:3) Vedel je tudi, da je vsakršen  ugled, ki ga je imel, užival samo zato, ker se je Jehova ponižal, se sklonil, da bi ga podpiral, ščitil in zanj skrbel. (Psalm 18:35) Kako čudovit pouk za nas! Nikoli se ne bi smeli prevzeti zaradi svojih sposobnosti, dosežkov in prednosti. »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« je zapisal apostol Pavel. »Če si pa tudi prejel, kaj se hvališ, kakor da nisi prejel?« (1. Korinčanom 4:7) Če želimo uživati Božje priznanje in imeti njegovega svetega duha, moramo razviti in negovati ponižnost. (Jakob 4:6)

»Ne maščujte se«

7. Ob kateri priložnosti bi lahko David ubil kralja Savla?

⁷ David se kljub svoji slavi ni prevzel. Kralj Savel, od katerega je odstopil Božji duh, pa je zaradi Davidovega velikega ugleda postal bolestno ljubosumen. Čeprav David ni storil nič napačnega, je moral zbežati, da bi si rešil življenje, in tako se je nastanil v pustinji. Nekega dne je kralj Savel med svojim neusmiljenim zasledovanjem stopil v votlino, ne da bi vedel, da se v njej skriva David s svojimi tovariši. Davidu so možje prigovarjali, naj izkoristi to na videz od Boga dano priložnost in Savla ubije. Lahko si jih predstavljamo, kako mu v temi šepetajo: »Glej, to je dan, o katerem ti je govoril GOSPOD: Glej jaz ti dam sovražnika tvojega v roko, in storiš mu, kakor se ti bo zdelo prav.« (1. Samuelova 24:2–6)

8. Zakaj se je David zadržal pred tem, da bi se maščeval?

⁸ David ni hotel Savlu storiti nič hudega. Pokazal je vero in potrpežljivost in stvari prepustil v Jehovove roke. Potem ko je kralj stopil iz votline, mu je David zaklical: »GOSPOD bo sodnik med menoj in teboj in me bo nad tabo maščeval, ali roka moja se te ne dotakne.« (1. Samuelova 24:12) Čeprav je vedel, da mu Savel dela krivico, se mu ni maščeval, niti ni z njim ali o njem govoril žaljivo. David se je tudi ob več drugih priložnostih zadržal pred tem, da bi stvari vzel v svoje roke. Raje se je zanašal na Jehova, da bo on vse uredil. (1. Samuelova 25:32–34; 26:10, 11)

9. Zakaj se ne bi smeli maščevati, če doživljamo nasprotovanje ali preganjanje?

⁹ Morda tudi vi podobno kakor David prestajate kaj hudega. Mogoče vam nasprotujejo ali vas preganjajo sošolci, sodelavci, družinski člani ali drugi, ki niso istega verskega prepričanja kakor vi. Ne maščujte se. Čakajte na Jehova in ga prosite, naj vam pomaga s svojim svetim duhom. Morda bo na te neverujoče naredilo vtis vaše lepo vedenje in bodo pričeli  verovati. (1. Petrov 3:1) Kakor koli že, bodite prepričani, da Jehova vidi vaše okoliščine in bo ob svojem času glede tega tudi kaj ukrenil. Apostol Pavel je zapisal: »Ne maščujte se sami, ljubljeni, temuč dajte mesta jezi Božji; kajti pisano je: ‚Moje je maščevanje, jaz povrnem, govori Gospod‘.« (Rimljanom 12:19)

»Poslušajte vzgojo«

10. Kaj je Davida privedlo do tega, da je grešil, in kako je skušal greh prikriti?

¹⁰ Leta so minevala. David je postal priljubljen kralj in je užival velik sloves. Ker se je v življenju izkazal izjemno zvestega in je v hvalo Jehovu spesnil tudi čudovite psalme, bi lahko kaj hitro dobili vtis, da takšen človek ne bi nikoli mogel zagrešiti ničesar hudega. Vendar je David nekoč hudo grešil. Nekega dne je s strehe svoje hiše opazoval lepo žensko, ki se je kopala. O njej se je pozanimal. Ko so mu povedali, da je to Batseba in da je njen mož na bojišču, je poslal ponjo in imel z njo spolne odnose. Kasneje je izvedel, da je zanosila. Kakšen škandal bi bil, če bi se stvar razkrila! Prešuštvo je bilo pod mojzesovsko postavo prestopek, ki se je kaznoval s smrtjo. Kralj je očitno menil, da mu bo greh uspelo prikriti. Zato je naročil, naj Urija zapusti bojišče in se vrne v Jeruzalem. David je upal, da bo Urija preživel noč pri Batsebi, vendar tega ni storil. Zato je v obupu poslal Urija nazaj v boj skupaj s pismom za vojaškega poveljnika Joaba. V pismu je ukazal, naj postavijo Urija na bojni položaj, kjer bo gotovo umorjen. Joab je ukaz izpolnil in Urija je bil ubit. Batseba je po svojem soprogu žalovala, tako kakor je bilo takrat v navadi. Ko je bilo žalovanja konec, jo je David vzel za ženo. (2. Samuelova 11:1–27)

11. Katero zgodbo je Natan povedal Davidu in kako se je ta odzval?

¹¹ Videti je bilo, da je načrt uspel, čeprav bi David moral vedeti, da celotna zadeva ni ostala skrita pred Jehovom. (Hebrejcem 4:13) Minili so meseci in otrok se je rodil. Nato je Bog poslal k Davidu preroka Natana. Ta je kralju povedal zgodbo o bogatašu, ki je imel veliko ovc, a je vzel ubožcu edino ljubljeno ovco in jo zaklal. Zgodba je vzbudila Davidov čut za pravičnost, vendar ni niti pomislil, da bi imela kak skrit pomen. David je bogataša hitro obsodil. Razjarjen je Natanu dejal: »Sin smrti je človek, ki je to storil.« (2. Samuelova 12:1–6)

12. Kakšno obsodbo je Jehova izrekel Davidu?

¹² »Ti si tisti mož!« je odgovoril prerok. David je tako obsodil samega sebe. Njegovo ogorčenje se je nedvomno hitro spremenilo v močan občutek sramu in hudo žalost. Ves okamenel je poslušal, ko ga je Natan seznanil z Jehovovo neogibno obsodbo, v kateri ni bilo nobenih tolažilnih besed. David je s svojim slabim ravnanjem zaničeval Jehovovo besedo. Ali ni ubil Urija s sovražnikovim mečem? Meč se ne bo umaknil od Davidove hiše. Ali si ni vzel Urijeve  žene skrivoma? Podobno zlo bo doživel tudi sam, vendar ne skrivaj, temveč javno. (2. Samuelova 12:7–12)

13. Kako se je David odzval na Jehovovo korigiranje?

¹³ V Davidovo dobro lahko rečemo, da ni zanikal svoje krivde. Ni se razjezil na preroka Natana. Za storjeno ni krivil druge ali se skušal opravičevati. Ko je spoznal, kako hudo je grešil, je sprejel odgovornost za svoja dejanja in rekel: »Grešil sem zoper GOSPODA.« (2. Samuelova 12:13) V 51. psalmu je izrazil bolečino, ki jo je čutil zaradi krivde, in globoko kesanje. Boga je prosil: »Ne zavrzi me izpred svojega obličja in svetega Duha svojega ne jemlji od mene.« Verjel je, da Jehova v svojem usmiljenju ne bo zavrgel srca, ki je zaradi greha ‚potrto in pobito‘. (Psalm 51:11, 17) David se je še naprej zanašal na Božjega duha. Jehova ga sicer ni zaščitil pred grenkimi posledicami greha, vendar mu je odpustil.

14. Kako bi se morali odzvati na Jehovovo korigiranje?

¹⁴ Vsi smo nepopolni in vsi grešimo. (Rimljanom 3:23) Včasih morda tudi mi zagrešimo kaj hudega, kakor je David. Podobno kakor ljubeč oče korigira svoje otroke, tudi Jehova popravlja tiste, ki si prizadevajo, da bi mu služili. A čeprav je korigiranje koristno, ga ni lahko sprejeti. Pravzaprav je včasih kar »bridko«. (Hebrejcem 12:6, 11, SSP) Vendar če ‚poslušamo vzgojo‘, se lahko spravimo z Jehovom. (Pregovori 8:33, SSP) Da bi nas Jehova še naprej blagoslavljal s svojim duhom, moramo korigiranje sprejeti in ravnati tako, da nas bo Bog priznal.

Ne upajmo v negotovo bogastvo

15. a) Kako nekateri uporabijo svoje bogastvo? b) Kako je David želel uporabiti svoje bogastvo?

¹⁵ Nič ne kaže na to, da je David izhajal iz ugledne ali bogate družine. Toda med kraljevanjem si je pridobil velikansko bogastvo. Kot tudi sami veste, si mnogi kopičijo bogastvo in ga pohlepno skušajo še povečati ali pa ga trošijo le za lasten užitek. Nekateri uporabljajo denar za to, da bi jih drugi poveličevali. (Matevž 6:2) David pa je bogastvo drugače uporabljal. Z njim je želel dajati čast Jehovu. Natanu je rekel, da bi Jehovu rad zgradil tempelj, v katerem bi bila skrinja zaveze, ki je takrat v Jeruzalemu ‚stanovala sredi šotorskega pregrinjala‘ (SSP). Jehovu je Davidova namera sicer ugajala, vendar mu je po preroku Natanu sporočil, da bo tempelj zgradil njegov sin Salomon. (2. Samuelova 7:1, 2, 12, 13)

16. Kaj vse je David pripravil za gradnjo templja?

¹⁶ David je za ta veliki gradbeni projekt zbral material. Salomonu je dejal: »Pripravil [sem] za hišo GOSPODOVO sto tisoč talentov zlata in tisočkrat tisoč talentov srebra, brona  in železa pa, da ga ni moči stehtati, kajti preobilo ga je; lesa in kamenja sem tudi pripravil, ti pa lahko še prideneš k temu!« Sam je iz lastnega premoženja prispeval 3000 talentov zlata in 7000 talentov srebra. * (1. letopisov 22:14; 29:3, 4) David se s svojim velikodušnim prispevkom ni razkazoval, temveč je dokazoval vero v Boga Jehova in predanost njemu. Zavedal se je, da njegovo bogastvo izvira od Jehova, zato mu je rekel: »Od tebe je vse, in iz roke tvoje smo prejeli in dali tebi.« (1. letopisov 29:14) Davida je velikodušno srce spodbudilo, da je storil vse, kar je lahko, da bi pospešil čisto čaščenje.

17. Kako nasvet iz Prvega lista Timoteju 6:17–19 velja tako za bogate kakor za revne?

¹⁷ Tudi mi uporabljajmo gmotne dobrine za to, kar je dobro. Ne prizadevajmo si za pridobitniškim življenjem, iščimo raje Božje priznanje – to je pot prave modrosti in sreče. Pavel je zapisal: »Bogatinom v sedanjem svetu zapoveduj, naj se ne prevzemajo, niti ne stavijo upa v bogastva negotovost, ampak v živega Boga, ki nam deli vsega obilo za uživanje; naj dobro delajo, bogaté v dobrih delih, naj bodo radodarni, sočutni, nabirajoč si zaklade v dobro podstavo za prihodnost, da se poprimejo resničnega življenja.« (1. Timoteju 6:17–19) Ne glede na to, v kakšnih ekonomskih razmerah smo, se zanašajmo na Božjega duha in si prizadevajmo živeti tako, da se bomo ‚bogatili v Bogu‘. (Lukež 12:21) Nič ni dragocenejšega od tega, da nas naš ljubeči nebeški Oče prizna.

Pred Bogom se izkažimo vredne priznanja

18. V čem je David dober zgled za kristjane?

¹⁸ David si je vse življenje prizadeval, da bi ga Jehova priznaval. V pesmi je vzkliknil: »Milosten mi bodi, Bog, milosten mi bodi, ker k tebi je pribežala duša moja.« (Psalm 57:1) Njegovo zaupanje v Jehova ni bilo zaman. David se je postaral, »zadovoljen s svojimi dnevi«. (1. letopisov 23:1, NW) Čeprav je hudo grešil, ga poznamo kot enega od mnogih Božjih prič, ki so kazali izjemno vero. (Hebrejcem 11:32)

19. Kako se lahko pred Bogom pokažemo za vredne priznanja?

¹⁹ Ko se v življenju spoprijemamo s spremembami, ne pozabimo, da lahko Jehova tudi nas podpira, krepča in korigira, prav kakor je Davida. Apostol Pavel je podobno kakor David v življenju doživel mnogo sprememb. Vendar je tudi on ostal zvest, tako da se je zanašal na Božjega duha. Zapisal je: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4:12, 13, SSP) Če se zanašamo na Jehova, nam bo pomagal, da uspemo. Želi si namreč, da nam uspe. Če ga bomo poslušali in se mu bližali, nam bo dal moč, da bomo izpolnjevali njegovo voljo. In če se bomo še naprej zanašali na Božjega duha, se bomo lahko zdaj in v vso večnost ‚pokazali pred Bogom vredni priznanja‘. (2. Timoteju 2:15, NW)

[Podčrtna opomba]

Kako bi odgovorili?

• Kako se lahko obvarujemo, da ne bi postali prevzetni?

• Zakaj se ne bi smeli maščevati?

• Kako naj bi gledali na korigiranje?

• Zakaj naj bi zaupali Bogu, in ne bogastvu?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 16, 17]

David si je prizadeval za Božje priznanje in se zanašal na Njegovega duha. Ali delamo tudi mi tako?

[Slika na strani 18]

»Od tebe je vse, in iz roke tvoje smo prejeli in dali tebi.«