Ko se Božja volja godi na zemlji

JEZUS je lahko svoje učence učil moliti »Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji« zato, ker je pred tem živel v nebesih s svojim Očetom. (Matevž 6:10; Janez 1:18; 3:13; 8:42) V predčloveškem obstoju je nekoč že izkusil, da je bilo vse, kar se je dogajalo v nebesih in na zemlji, skladno z Božjo voljo. To je bil radosten čas; delo je bilo opravljeno in vladalo je zadovoljstvo. (Pregovori 8:27–31)

Prvo, kar je Bog ustvaril, so bila duhovna bitja, ‚angeli njegovi, junaki v moči, ki izvršujejo povelje njegovo‘. Še zmeraj so »služabniki njegovi, izpolnjujoči voljo njegovo«. (Psalm 103:20, 21) Ali je imel vsak od njih svojo voljo? Da, in ko je bila ustvarjena zemlja, so ti »sinovi Božji radostno ukali« oziroma z veseljem soglašali. (Job 38:7) Tako so pokazali, da so se osebno veselili Božjega namena, in svojo voljo so podredili Njegovi.

Ko je Bog ustvaril zemljo, jo je pripravil ljudem za prebivanje ter na koncu naredil prvega moškega in žensko. (1. Mojzesova knjiga, poglavje 1) Ali se je tudi po tem lahko razlegalo veselje? V navdihnjeni pripovedi piše: »Tedaj pogleda Bog vse, kar je bil storil, in glej, dobro je bilo jako.« Da, bilo je brezhibno, popolno. (1. Mojzesova 1:31)

Kakšen je bil Božji namen za naša prva starša in njuno potomstvo? Glede na zapis v Prvi Mojzesovi knjigi 1:28 je bil tudi ta namen zelo dober: »Blagoslovi ju Bog, in reče jima Bog: Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji.« Da bi naša prastarša izpolnila to čudovito nalogo, bi morala živeti večno, prav tako pa tudi njuni potomci. Ni bilo sledu o tragediji, krivici, žalosti ali smrti.

To je bil čas, ko se je Božja volja godila tako v nebesih kot na zemlji. Izpolnjevanje Božje volje bi vse zelo osrečevalo. Kaj je šlo narobe?

Božja volja je bila nepričakovano izzvana. To sicer ni bilo nerešljivo, vendar se je s tem začelo dolgo obdobje bolečin in žalosti, zaradi česar so ljudje postali zelo zmedeni glede tega, kakšna je Božja volja za človeštvo. Bolečine in žalost pa vsi občutimo na svoji koži. Kaj je bil ta izziv?

Božja volja v času uporništva

Eden od duhovnih ‚Božjih sinov‘ je videl možnost, da bi se lahko vmešal v Božjo voljo za človeštvo, načrtoval pa je koristiti samemu sebi. Bolj ko je ta duhovni sin premišljeval o tem, bolj se mu je zdelo izvedljivo in mikavno. (Jakob 1:14, 15) Morda je razmišljal, da bi lahko prvi človeški par prepričal, naj raje posluša njega namesto Boga. Potem bi bil Bog kot vrhovni vladar prisiljen  dopuščati tekmeca. Mogoče je še razglabljal, da Bog ne bo uničil prvega para, saj bi to pomenilo, da je Njegov namen nepopoln. Torej bo moral Bog Jehova prilagoditi svoj namen in priznati položaj tega duhovnega sina, kateremu bi bilo odtlej poslušno Njegovo človeško stvarstvo. Zaradi vsega tega je bil kasneje ta upornik poimenovan Satan, kar pomeni »Nasprotnik«. (Job 1:6, podčrtna opomba)

Satan je skladno s svojo željo pristopil k ženi. Spodbujal jo je, naj se ne zmeni za Božjo voljo in si postavi lastna moralna merila, ko je rekel: »Nikakor ne umrjeta. [. . .] Bodeta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo.« (1. Mojzesova 3:1–5) Žena je v tem zaznala svobodo in menila je, da ji bo to prineslo boljše življenje. Kasneje je pregovorila tudi moža, da se ji je pridružil. (1. Mojzesova 3:6)

To ni bila Božja volja za Adama in Evo. To je bila njuna volja, zaradi katere je prišlo do pogubnih posledic. Bog jima je že prej povedal, da ju bo neposlušnost peljala v smrt. (1. Mojzesova 3:3) Nista bila ustvarjena tako, da bi uspešno živela brez Boga. (Jeremija 10:23) Poleg tega ju je čakala nepopolnost. Nepopolnost in smrt pa se je prenesla tudi na njune potomce. (Rimljanom 5:12) Satan teh posledic ni mogel preprečiti.

Ali so ti dogodki za zmeraj spremenili Božjo voljo oziroma Božji namen za človeštvo na zemlji? Ne. (Izaija 55:9–11) Toda s tem so se sprožila vprašanja, ki so zahtevala odgovore: Ali je lahko človek ‚kakor Bog ter spozna dobro in hudo‘, kot je to trdil Satan? Torej, če bi ljudje imeli dovolj časa, ali bi lahko na vseh področjih v življenju sami dognali, kaj je pravilno in napačno, koristno in škodljivo? Ali si Bog zasluži popolno poslušnost, ker je njegovo vladanje najboljše? Ali naj bi popolnoma upoštevali njegovo voljo? Kako bi vi odgovorili?

Ta vprašanja je bilo pred vsemi inteligentnimi bitji mogoče rešiti le takole: Dovoliti, naj ti, ki hočejo živeti neodvisno, poskusijo v tem uspeti. S tem da bi se jih usmrtilo, se še ne bi rešilo postavljenih vprašanj. Zadeve bi se uredile, če bi se človeškemu rodu dopustilo, naj neodvisno živi dovolj dolgo, saj bi posledice postale očitne. Bog je nakazal, da bo tako tudi ravnal, ko je ženi rekel, da bo imela otroke. Tako se je pričela človeška družina. Zaradi tega smo danes tudi mi živi! (1. Mojzesova 3:16, 20)

Toda to ni pomenilo, da je Bog ljudem in uporniškemu duhovnemu sinu dopustil, da povsem ravnajo po svoji volji. Bog se ni odrekel svoji suverenosti, niti ni opustil svojega namena. (Psalm 83:18) To je razjasnil, ko je napovedal končno uničenje pobudnika upora in odstranitev vseh slabih posledic. (1. Mojzesova 3:15) Tako je človeški družini že od samega začetka obljubljena rešitev.

Naša prva starša sta medtem sebe in svoje potomce začela oddaljevati od Božje vlade. Da bi Bog preprečil vse žalostne posledice njunih odločitev, bi jima moral vsakič  vsiliti svojo voljo. S tem pa jima ne bi dovolil poskusiti živeti neodvisno.

Posamezniki so seveda imeli in imajo možnost, da se odločijo za Božjo vlado. Spoznajo lahko, kakšna je danes Božja volja za človeštvo, in se ji podredijo, kolikor je mogoče. (Psalm 143:10) Vendar bodo, vse dokler vprašanje glede človeške popolne neodvisnosti ostaja nerešeno, še vedno doživljali težave.

Posledice osebne odločitve so postale kmalu očitne. Prvorojeni otrok človeške družine, Kajn, je umoril svojega brata Abela, ker »so bila hudobna dela njegova, dela brata njegovega pa pravična«. (1. Janezov 3:12) To ni bila Božja volja, saj je Bog Kajna posvaril in ga kasneje kaznoval. (1. Mojzesova 4:3–12) Kajn se je odločil za neodvisno življenje, h kateremu ga je vabil Satan; tako je »bil iz Hudobnega«. Podobno so počeli tudi drugi.

Po več kot 1500 letih človeškega obstoja je bila zemlja »popačena pred obličjem Božjim, in zemlja je bila napolnjena s silovitostjo«. (1. Mojzesova 6:11) Da zemlja ne bi popolnoma propadla, je bilo treba odločno ukrepati. Bog je to storil tako, da je povzročil vesoljni potop in zaščitil edino pravično družino, ki je takrat živela – Noeta, njegovo ženo, sinove in njihove žene. (1. Mojzesova 7:1) Vsi mi smo njihovi potomci.

Vse od takrat, skozi vso človeško zgodovino, Bog vodi tiste, ki si iskreno želijo spoznati njegovo voljo. Navdihnil je zvestovdane može, da so zapisali njegova sporočila za vsakogar, kdor je iskal njegovo vodstvo. Zapisana so v Bibliji. (2. Timoteju 3:16) Zvestim ljudem je ljubeče dovolil, da so z njim navezali stik in celo postali njegovi prijatelji. (Izaija 41:8) Dal pa jim je tudi potrebno moč, da so lahko prestali težke preizkušnje, ki jih človeštvo doživlja v vseh teh tisočletjih neodvisnosti. (Psalm 46:1; Filipljanom 4:13, SSP) Kako hvaležni smo lahko za vse to!

»Zgodi se volja tvoja« – povsem

S tem kar je Bog storil do sedaj, še ni povsem izpolnil svoje volje za človeštvo. Krščanski apostol Peter je napisal: »Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po obljubi njegovi, v katerih prebiva pravičnost.« (2. Petrov 3:13) Ti simbolični izrazi nakazujejo na novo vlado, ki bo vladala človeštvu, in na novo človeško družbo, ki bo pod to vlado.

Prerok Daniel je z jasnimi besedami zapisal: »V dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano [. . .]; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.« (Daniel 2:44) Ta prerokba kaže, da bo današnja neučinkovita stvarnost uničena in jo bo nadomestilo Božje kraljestvo oziroma vlada. To je vsekakor dobra novica! Nekega dne bodo spori in sebičnost, ki napolnjujejo današnji svet z nasiljem in znova grozijo zemlji s propadom, samo še preteklost.

Kdaj se bo to zgodilo? Jezusovi učenci so vprašali: »Kdaj se bo vse to zgodilo in kaj bo znamenje tvoje navzočnosti in sklenitve stvarnosti?« Jezus je med drugim odgovoril: »Ta dobra novica o kraljestvu se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom, in tedaj bo prišel konec.« (Matevž 24:3, 14, NW)

Splošno znano je, da se to oznanjevalsko delo sedaj opravlja po vsem svetu. Najbrž ste to opazili v svoji soseščini. Profesor Charles S. Braden je v svoji knjigi These Also Believe zapisal: »Jehovove priče so zemljo dobesedno prekrili s svojim oznanjevanjem. [. . .] Nobena druga verska skupina na svetu ne odseva večje gorečnosti in vztrajnosti pri širjenju  dobre novice o Kraljestvu kakor Jehovove priče.« Priče dobro novico dejavno oznanjujejo v več kot 230 deželah in skoraj v 400 jezikih. To napovedano delo se ni po vsem svetu še nikoli prej opravljalo v tolikšnem obsegu. Je eden izmed mnogih dokazov, da prihaja čas, ko bo Kraljestvo nadomestilo človeške vladavine.

Kraljestvo, za katerega je Jezus rekel, da se bo o njem oznanjevalo, je prav tisto, za katero nas je učil moliti v vzorčni molitvi: »Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Matevž 6:10) Da, po tem Kraljestvu bo Bog izpolnil svoj namen, svojo voljo za človeštvo in zemljo.

Kaj to pomeni? Naj nam na to odgovori Razodetje 21:3, 4: »Slišal sem glas velik od prestola, da govori: Glej, šator Božji z ljudmi, in prebival bo ž njimi; in oni bodo ljudstva njegova, in Bog sam bode med njimi, njih Bog, in obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.« Takrat se bo Božja volja res godila na zemlji in v nebesih – in to povsem. * Mar ne bi radi tega doživeli?

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 5]

Neodvisnost od Božje volje je vodila v tragedijo