Komplutenski poliglot – zgodovinsko prevajalsko orodje

OKOLI leta 1455 je izbruhnila revolucija v izdajanju Biblij. Johannes Gutenberg je s tiskarskim strojem izdelal prvo Biblijo, kar so jih kdaj natisnili s premičnimi črkami. Končno so se pretrgale spone, ki so Biblijo omejevale na nekaj pičlih ročno zapisanih listin. Sedaj so jo lahko začeli izdajati v velikih količinah in s sorazmerno majhnimi stroški. Kmalu je postala najbolj razširjena knjiga na svetu.

Gutenbergova Biblija je bila v latinščini. Toda evropski učenjaki so kmalu spoznali, da potrebujejo zanesljivo biblijsko besedilo v izvirnih jezikih – hebrejščini in grščini. Katoliška cerkev je za edini sprejemljivi biblijski prevod priznavala latinsko Vulgato, vendar je ta imela dve veliki slabosti. V 16. stoletju večina ljudi latinščine ni razumela. Poleg tega se je v kakih tisoč letih v Vulgatinem besedilu nakopičilo precej prepisovalskih napak.

Prevajalci in učenjaki so potrebovali Biblijo v izvirnih jezikih ter izboljšani latinski prevod. Leta 1502 je kardinal Jiménez de Cisneros, politični in duhovni svetovalec španske kraljice Izabele I., sklenil izpolniti te potrebe z eno samo publikacijo. To zgodovinsko prevajalsko orodje je zaslovelo kot Komplutenski poliglot. Cisneros se je namenil izdelati Poliglot oziroma večjezično Biblijo, ki bi vsebovala najboljša besedila v hebrejščini, grščini in latinščini, nekateri deli pa bi bili tudi v aramejščini. Tiskanje je bilo še v povojih, zato bi bil ta dosežek tudi mejnik v tiskarstvu.

Cisneros se je svoje velikanske naloge lotil z obsežnim odkupovanjem staroveških hebrejskih rokopisov, ki jih je bilo v Španiji mnogo. Poleg tega je zbiral različne grške in latinske rokopise. Ti so bili temelj Poliglotovega besedila. Zbiranje in urejanje besedila je zaupal skupini učenjakov z novo ustanovljene univerze v kraju Alcalá de Henares v Španiji. K sodelovanju je med drugimi povabil tudi Erazma Rotterdamskega, toda slavni jezikoslovec je povabilo odklonil.

Učenjaki so za to velikansko delo zbiranja in urejanja besedila potrebovali deset let. Da so ga natisnili, pa je trajalo še nadaljnja štiri leta. Španski tiskarji so se srečali z goro tehničnih težav, saj niso imeli na voljo nobenih hebrejskih, grških niti aramejskih črk. Zato je Cisneros uvrstil na seznam sodelujočih tudi tiskarskega mojstra Arnalda Guillerma Brocaria, da je izdelal črke v teh jezikih. Leta 1514 so tiskarji končno pričeli tiskati. Desetega julija 1517, samo štiri mesece pred kardinalovo smrtjo, so dokončali šest zvezkov Poliglota. Natisnili so kakih šesto izvodov celotne Biblije – presenetljivo, prav takrat, ko je bila španska inkvizicija na svojem višku. *

 Prelom besedila

Na vsaki strani Poliglota je bilo pravo bogastvo podatkov. V štirih zvezkih s Hebrejskimi spisi je bilo na sredi vsake strani natisnjeno Vulgatino besedilo. Hebrejsko besedilo je oblikovalo zunanji stolpec, grško z medvrstičnim prevodom v latinščino pa notranjega. Na robu je bil pripisan koren mnogih hebrejskih izrazov. Na spodnjem delu vsake strani petih Mojzesovih knjig pa so izdajatelji dodali še Targum of Onkelos (aramejsko preubeseditev prvih petih biblijskih knjig), skupaj s prevodom v latinščino.

Peti zvezek Poliglota vsebuje Grške spise v dveh stolpcih. V enem je grško besedilo, v drugem pa ustrezni latinski prevod iz Vulgate. Zvezo med besediloma v obeh jezikih so nakazovale pripisane majhne črke, ki so bralca usmerjale na besedo z enakim pomenom v drugem stolpcu. Grško besedilo Poliglota je prva celotna zbirka Grških spisov ali »Nove zaveze«, ki so jo kdaj natisnili. Kmalu zatem pa je izšla še Erazmova Nova zaveza.

Učenjaki so tako skrbno korigirali besedilo petega zvezka, da se je v njem pojavilo samo 50 tiskarskih napak. Zaradi takšne tankovestne skrbi pri pregledu so sodobni kritiki peti zvezek uvrstili nad znamenito grško Erazmovo besedilo. Elegantne grške črke so se lahko primerjale s preprosto lepoto starejših uncialnih rokopisov. R. Proctor je v svoji knjigi The Printing of Greek in the Fifteenth Century zapisal: »Španija si šteje v čast, da je izdelala svoje prve grške črke, ki so nesporno tudi najodličnejše grške črke, kar so jih kdaj oblikovali.«

Šesti zvezek Poliglota vsebuje različne pripomočke za preučevanje Biblije: hebrejski in aramejski slovar, prevod grških, hebrejskih in aramejskih imen, hebrejsko slovnico in latinsko kazalo za slovar. Zato ni presenetljivo, da je bil Komplutenski poliglot proglašen za »spomenik tipografski umetnosti in svetopisemski znanosti«.

Cisneros je upal, da bo to delo »ponovno oživilo preučevanje Svetega pisma«, vendar ni imel nobene želje, da bi bila Biblija dostopna širši javnosti. Menil je, da »je treba Božjo Besedo skrbno zaviti v tančico skrivnosti, daleč od dosega navadnega človeka«. Prav tako je mislil, da »bi moralo biti Sveto pismo strogo omejeno na tri staroveške jezike, v katerih je Bog dovolil izdelati napis nad glavo svojega križanega Sina«. * Zato v Komplutenskem poliglotu ni bilo nobenega prevoda v španščino.

Vulgata in izvirni jeziki

Zaradi same narave Poliglota je med učenjaki, ki so sodelovali pri njegovi izdelavi, prišlo do nesoglasij. Znameniti španski učenjak Antonio de Nebrija * je bil pooblaščen za to, da pregleda ustreznost in pravilnost  Vulgatinega besedila v poliglotski Bibliji. Nebrija je ne glede na to, da je katoliška cerkev za uradni prevod priznavala samo Hieronimovo Vulgato, opazil, da bi bilo treba njeno besedilo primerjati z izvirnimi hebrejskimi, aramejskimi in grškimi besedili. Želel je popraviti očitne napake, ki so se vtihotapile v izvode Vulgate.

Nebrija je Cisnerosa spodbujal, naj odpravi vse neskladnosti med Vulgato in izvirnimi jeziki. Rekel mu je: »Prižgite ponovno ti ugasli svetilnici naše vere, hebrejščino in grščino. Nagradite tiste, ki se popolnoma posvečajo tej nalogi.« Poleg tega je predlagal: »Vsakič, ko se v latinskih rokopisih Nove zaveze pojavi razlika, bi se morali vrniti k starejšim grškim rokopisom. Ob vsakem neskladju med različnimi latinskimi rokopisi ali med latinskimi in grškimi rokopisi Stare zaveze bi se morali potegovati za točnostjo, s preiskavo zanesljivega hebrejskega vira.«

Kako se je na to odzval Cisneros? V svojem predgovoru k poliglotski Bibliji je svoje mnenje zapisal zelo jasno. »Prav kakor sta bila razbojnika obešena na obeh straneh Jezusa, ki predstavlja rimsko oziroma latinsko Cerkev, tako smo tudi mi latinski prevod blaženega Hieronima postavili med Sinagogo [hebrejsko besedilo] in vzhodno Cerkev [grško besedilo].« Cisneros torej ni dovolil, da bi Nebrija popravil latinsko Vulgato glede na besedilo v izvirnih jezikih. Nebrija je na koncu sklenil, da projekt raje opusti, kakor da pod pomanjkljiv pregled pripiše svoje ime.

Comma Johanneum

Poliglotska Biblija iz mesta Alcalá de Henares je bila resnično velikanski korak naprej k temu, da se je prečistilo biblijsko besedilo v izvirnih jezikih, toda tu in tam je tradicija prevladala nad učenostjo. Vulgata je bila tako zelo čislana, da so izdajatelji menili, da morajo na več mestih popraviti grško besedilo »Nove zaveze« in ga tako uskladiti z latinskim, namesto da bi bilo obratno. Primer tega je znamenito nepristno besedilo, poznano kot comma Johanneum. * Ni ga v nobenem od zgodnjih grških rokopisov, temveč so ga očitno vstavili več stoletij po tem, ko je Janez dokončal svoje pismo, pa tudi v najstarejših latinskih rokopisih Vulgate ga ni najti. Zato  Erazem v svoji grški »Novi zavezi« tega vrinjenega dela ni zapisal.

Izdajatelji Poliglota niso hoteli odpraviti vrstice, ki je bila del tradicionalne Vulgate že več stoletij. Zato so lažno besedilo v latinščini ohranili in ga sklenili prevesti ter vstaviti v grško besedilo, tako da sta se stolpca skladala.

Temelj za nove biblijske prevode

Komplutenski poliglot ni dragocen le zato, ker vsebuje prvo tiskano izdajo celotnih Grških spisov in Septuaginte. Tako kakor je Erazmova grška »Nova zaveza« postala Sprejeto besedilo za Grške spise (temelj mnogih prevodov v druge jezike), je tudi hebrejsko besedilo Poliglota postalo podlaga za Hebrejsko-aramejske spise. * William Tyndale je uporabil hebrejsko besedilo Poliglota za temelj svojega prevoda Biblije v angleščino.

Tako je učenjaško delo skupine, ki je oblikovala Komplutenski poliglot, precej prispevalo k napredku svetopisemske izobrazbe. Ta publikacija je izšla v času, ko se je zaradi vse večjega zanimanja za Biblijo po vsej Evropi razplamtevala želja po tem, da bi jo prevedli v jezike ljudstva. Poliglot je bil še en člen v verigi pobud, ki so prispevale k prečiščenju in ohranitvi grškega ter hebrejskega besedila. Vse to je v skladu z Božjim namenom, da bo ‚čist GOSPODOV govor‘, ‚beseda Boga našega, ostala vekomaj‘. (Psalm 18:30; Izaija 40:8; 1. Petrov 1:25)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 29]

Kardinal Jiménez de Cisneros

[Vir slike]

Biblioteca Histórica. Universidad Complutense de Madrid

[Slika na strani 30]

Antonio de Nebrija

[Vir slike]

Biblioteca Histórica. Universidad Complutense de Madrid

[Navedba vira slike na strani 28]

Biblioteca Histórica. Universidad Complutense de Madrid