Življenjska zgodba

Čeprav sem bil slep, so se mi oči odprle!

PO PRIPOVEDI EGONA HAUSERJA

Po dveh mesecih dobesedne slepote, so se mi oči odprle za biblijske resnice, za katere se nisem zmenil vse življenje.

KO SE ozrem na mojih več kot sedem desetletij, me mnogi vidiki preteklega življenja navdajajo s precej zadovoljstva. Vendar če bi lahko kaj spremenil, bi želel spoznati Boga Jehova veliko prej.

Rodil sem se leta 1927 v Urugvaju, majhni hruškasti državi med Argentino in Brazilijo, ki jo krasijo kilometri in kilometri prelepega razgleda vzdolž atlantske obale. Prebivalstvo večinoma sestavljajo potomci italijanskih in španskih priseljencev. Toda moja starša sta se priselila iz Madžarske in ko sem bil zelo majhen, smo živeli v skromni, a tesno povezani soseščini. Nismo potrebovali ne ključavnic na vratih ne rešetk na oknih. Med nami ni bilo nikakršnih rasnih predsodkov. Vsi, tujci in domačini, črnci in belci, smo bili prijatelji.

Starša sta bila dejavna katoličana, jaz pa sem pri desetih letih postal ministrant. Ko sem odrasel, sem sodeloval s krajevno župnijo in bil član škofovih svetovalcev v tamkajšnji škofiji. Ker sem se odločil za zdravniški poklic, sem prejel povabilo, da bi sodeloval na seminarju v Venezueli, ki ga je organizirala katoliška cerkev. Skupina zdravnikov, specializiranih v ginekologiji, med katerimi sem bil tudi sam, je morala preučiti oralna kontracepcijska sredstva, ki so takrat prihajala na tržišče.

 Zgodnji vtisi študenta medicine

Ko sem še kot študent medicine spoznaval človeško telo, sem bil bolj in bolj osupel nad modrostjo, ki se je kazala v njegovi oblikovanosti. Čudil sem se denimo zmožnosti telesa, da se samo ozdravi in okreva od hudih poškodb, na primer zmožnosti jeter ali nekaterih reber, da lahko tudi po delni odstranitvi ponovno zrastejo do običajne velikosti.

Obenem sem videl mnogo žrtev hudih nesreč in razžalostilo me je, ko so ti ljudje umrli zaradi prejete krvne transfuzije. Še danes ne morem pozabiti, kako težko je bilo govoriti s sorodniki pacientov, ki so umrli zaradi komplikacij, povezanih s krvno transfuzijo. Večinoma se sorodnikom ni povedalo, da je smrt drage osebe povzročila transfuzija krvi. Namesto tega se jim je navedlo druge vzroke. Minilo je že mnogo let, toda še vedno se spominjam nelagodnih občutkov, ki sem jih imel zaradi krvnih transfuzij. Na koncu sem sklenil, da mora biti s tem načinom zdravljenja nekaj narobe. Ko bi le takrat poznal Jehovov zakon glede svetosti krvi! Potem bi razumel, zakaj sem čutil takšno negotovost, ko je šlo za transfuzije krvi. (Dejanja 15:19, 20)

Pomagati ljudem mi je bilo v zadovoljstvo

Sčasoma sem postal kirurg in predstojnik bolnišnice v Santa Lucíi. Poleg tega sem delal tudi v Državnem inštitutu bioloških znanosti. Vse to mi je bilo v veliko zadovoljstvo. Pomagal sem bolnim ljudem, jim lajšal telesno trpljenje, mnogokrat rešil življenje in povedel na svet nova življenja, tako da sem pomagal materam ob porodu. Zaradi izkušenj, ki sem jih do takrat že imel s transfuzijami krvi, sem se jih ogibal in na tisoče operacij opravil brez krvi. Zamišljal sem si, da je krvavitev podobna luknji v sodu. Edina prava rešitev je, da se zamaši luknjo, ne pa to, da se kar naprej toči v sod.

Zdravljenje Prič

Z Jehovovimi pričami sem se prvič seznanil v 1960-ih letih, ko so začeli prihajati v našo bolnišnico, da bi jih operirali brez krvi. Nikoli ne bom pozabil pacientke, pionirke (polnočasne oznanjevalke) po imenu Mercedes Gonzalez. Bila je tako anemična, da zdravniki univerzitetne bolnišnice niso hoteli tvegati operacije, saj so bili prepričani, da ne bo preživela. Čeprav je še naprej izgubljala kri, smo jo v naši bolnišnici operirali. Operacija je bila uspešna in Mercedes je še nadaljnjih 30 let pionirala, dokler ni pred kratkim umrla, stara 86 let.

Ljubezen in zanimanje, ki so ju Priče pokazali do krščanskih bratov in sester v bolnišnici, sta name vedno naredila močan vtis. Ob vizitah sem rad poslušal, ko so govorili o svoji veri, in sprejemal publikacije, ki so mi jih ponudili. Nikoli pa mi ni prišlo na misel, da kmalu ne bom le njihov zdravnik, temveč tudi njihov duhovni brat.

S Pričami sem prišel v tesnejši stik, ko sem se poročil z Beatriz, hčerjo nekega pacienta. Večina njene družine se je že družila s Pričami in po najini poroki je postala Priča tudi sama. Jaz pa sem bil popolnoma zavzet s  svojim delom in užival nekoliko ugleda na medicinskem področju. Zdelo se mi je, da mi v življenju nič ne manjka. Takrat se mi še sanjalo ni, da se bo svet okoli mene kmalu zrušil.

Doleti me nesreča

Med najhujšimi stvarmi, ki se lahko zgodijo kirurgu, je ta, da izgubi vid. In to se je zgodilo meni. Naenkrat sta se mi pretrgali obe očesni mrežnici – oslepel sem in nisem mogel vedeti, ali mi bo vid mogoče povrniti. Po operaciji sem ležal v postelji z obvezanima očesoma, in zapadel v depresijo. Počutil sem se povsem nekoristnega in nemočnega, tako zelo, da sem se odločil končati življenje. Ker sem bil v četrtem nadstropju, sem vstal iz postelje in stopal naprej tipaje po steni ter skušal najti okno. Nameraval sem skočiti v smrt. Vendar sem končal na hodniku in sestra me je odvedla nazaj v posteljo.

Tega nisem več poskusil storiti. Toda v mojem svetu teme sem bil še naprej potrt in razdražljiv. V tistem obdobju slepote sem Bogu obljubil, da bom prebral celo Biblijo, če bom le spet videl. Sčasoma se mi je vid delno povrnil in lahko sem bral. Vendar nisem več mogel nadaljevati kirurškega poklica. Toda v Urugvaju je priljubljen rek: »No hay mal que por bien no venga«, kar pomeni: »Nobena stvar ni tako slaba, da ne bi iz nje prišlo nekaj dobrega.« Kmalu sem okusil, kako resničen je ta rek.

Klavrn pričetek

Hotel sem kupiti Sveto pismo The Jerusalem Bible z velikimi črkami, vendar sem izvedel, da imajo Jehovove priče cenejšo Biblijo, in neki mladi Priča se je ponudil, da mi jo prinese domov. Naslednji dopoldan je z Biblijo že bil pred vhodnimi vrati. Žena mu je odprla in govorila z njim. Iz notranjosti sem grobo zavpil, da nima nobenega razloga ostati v mojem domu, če mu je žena že plačala, ter naj odide. Ni treba reči, da je to nemudoma storil. Takrat si nisem mislil, da bo prav ta človek kmalu imel pomembno vlogo v mojem življenju.

Nekega dne sem ženi obljubil nekaj, kar nisem mogel izpolniti. Da bi se ji odkupil in jo razveselil, sem ji rekel, da bom odšel z njo na letno slovesnost v spomin na Kristusovo smrt. Ko je prišel ta dan, sem se obljube spomnil in se skupaj z njo udeležil tega dogodka. Prijateljsko ozračje in prijazna dobrodošlica sta name naredila velik vtis. Ko je govornik pričel svoj govor, sem presenečen ugotovil, da je to isti mladenič, ki sem mu tako neprijazno rekel, naj zapusti hišo. Njegov govor me je močno ganil in zelo mi je bilo žal, da sem bil do njega neprijazen. Kako naj se mu oddolžim?

Ženo sem zaprosil, naj ga povabi na večerjo, vendar je predlagala: »Ali se ne strinjaš, da bi bilo primernejše, če ga ti povabiš? Samo počakaj, saj bo prišel mimo.« Imela je prav. Prišel naju je pozdravit in z veseljem sprejel povabilo.

Pogovor, ki sva ga imela tistega večera, ko je prišel na obisk, je bil zame začetek mnogih sprememb. Pokazal mi je knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja *, jaz pa sem mu pokazal šest izvodov te iste knjige. Različni pacienti, ki so bili Priče, so mi jih dali v bolnišnici, a jih nisem nikoli prebral. Med obrokom in po njem sem mu do poznih ur postavljal vprašanje za vprašanjem – in na vse je odgovoril z Biblijo. Pogovarjala sva se do zgodnjih jutranjih ur naslednjega dne. Pred odhodom mi je ponudil, da bi z mano preučeval Biblijo, pri tem pa bi uporabila knjigo Resnica. Preučila sva jo v treh mesecih in se zatem lotila še knjige »Babylon the  Great Has Fallen!« God’s Kingdom Rules! * Potem sem svoje življenje posvetil Bogu Jehovu in se krstil.

Znova sem se čutil koristnega

Zaradi dobesedne slepote so se ‚oči mojega srca‘ odprle za biblijske resnice, za katere se do takrat nisem zmenil! (Efežanom 1:18) Ko sem spoznal Jehova in njegov ljubeči namen, se mi je življenje popolnoma spremenilo. Sedaj se ponovno čutim koristnega in srečnega. Ljudem pomagam fizično in duhovno, pokažem jim, kako si lahko podaljšajo življenje za nekaj kratkih let v tej stvarnosti in za vso večnost v novi.

Še vedno ostajam v koraku z medicino in preiskujem tveganja, povezana s krvjo, alternativna zdravljenja, pravice pacientov in bioetiko. Ta spoznanja sem imel priložnost deliti s krajevnim zdravstvenim osebjem, ko so me povabili na zdravstvene seminarje v zvezi s temi temami. Leta 1994 sem se udeležil prvega kongresa o brezkrvnem zdravljenju v Rio de Janeiru v Braziliji in imel govor o tem, kako ukrepati ob krvavitvah. Del teh podatkov sem zajel v članku »Una propuesta: Estrategias para el Tratamiento de las Hemorragias« (Predlogi, kako z različnimi postopki zaustaviti krvavitev), ki je bil objavljen v reviji Hemoterapia.

Značajnost kljub pritisku

Sprva sem o krvnih transfuzijah dvomil predvsem zaradi znanstvenih spoznanj. Toda ko sem sam postal pacient v bolnišnici, sem ugotovil, da je povsem nekaj drugega zavrniti krvno transfuzijo in ohraniti vero, ko doživljaš močan pritisk zdravnikov. Po hujšem srčnem infarktu sem moral kirurgu pojasnjevati svoje stališče več kot dve uri. Bil je sin mojih zelo dobrih prijateljev in je rekel, da me ne bo pustil umreti, če mi bo po njegovem mišljenju transfuzija krvi lahko rešila življenje. Tiho sem molil k Jehovu in ga prosil, naj temu zdravniku pomaga razumeti in spoštovati mojo odločitev, četudi se z njo ne strinja. Končno je zdravnik obljubil, da bo spoštoval moje želje.

Nekoč drugič so mi morali odstraniti veliki tumor na prostati. Krvavel sem. Ponovno sem pojasnjeval, zakaj zavračam transfuzije krvi, in zdravstveno osebje je spoštovalo mojo odločitev, čeprav sem izgubil dve tretjini krvi.

Spremenili so mnenje

Kot član Mednarodnega združenja bioetikov sem z zadovoljstvom opazoval, kako so zdravstveni delavci in pravniki spremenili svoje mnenje glede pravic pacientov. Prezaščitniško stališče zdravnikov sedaj zamenjuje spoštovanje človekove pravice, da se po pojasnilu sam odloči glede nekega postopka. Sedaj pacientom dovolijo, da imajo besedo pri izbiri zdravljenja. Na Jehovove priče se ne gleda več kot na fanatike, ki si ne zaslužijo zdravstvene oskrbe. Nasprotno, so na glasu kot dobro seznanjeni pacienti, katerih pravice je treba spoštovati. Zelo znani profesorji na zdravstvenih seminarjih in v televizijskih oddajah pravijo: »Zaradi prizadevanj Jehovovih prič sedaj razumemo [. . .]«, »Od Prič smo se naučili [. . .]« in »Navedli so nas k izboljšanju [. . .]«.

 Nekdaj so govorili, da je življenje najpomembnejše, saj bi brez njega svoboda, možnost proste izbire in dostojanstvo bili brez pomena. Sedaj pa mnogi sprejemajo višje pravno načelo, po katerem ima vsak posameznik lastne osebne pravice in je edini, ki lahko odloči, katere pravice naj bi v njegovem življenju imele prednost v določenih okoliščinah. Tako se daje prednost osebnemu dostojanstvu, svobodi izbire in verskemu prepričanju. Pacient ima pravico sam odločati o tem, kaj se bo z njim dogajalo. Bolnišničnoinformativna služba, ki so jo ustanovili Jehovove priče, je že mnogim zdravnikom pomagala do večjega razumevanja teh zadev.

Ob nenehni podpori moje družine sem lahko še naprej koristen v Jehovovi službi in lahko služim kot starešina v krščanski občini. Kot sem dejal, najbolj obžalujem to, da nisem spoznal Jehova že prej v življenju. Pa vendar sem zelo hvaležen, da mi je odprl oči za čudovito upanje na življenje pod Božjim kraljestvom, ko »noben prebivalec ne bo več rekel: ‚Bolan sem!‘«. (Izaija 33:24, SSP) *

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 24]

Pri svojih 30-ih letih, ko sem delal v bolnišnici v Santa Lucíi

[Slika na strani 26]

Z ženo Beatriz leta 1995