Ali naj se duhovščina zavzema za politiko?

»SODELOVANJE s politiko lahko pomaga revnim, je kanadski nadškof rekel romarjem [. . .] Četudi se zdi, da se politični sistem ne sklada z Božjo voljo, ‚bi morali z njim sodelovati, da bi lahko tudi revni prišli do pravice‘.« (Catholic News)

Poročila o tem, kako predstojniki cerkve odobravajo sodelovanje s politiko, niso nič neobičajnega; pa tudi verski voditelji s političnim položajem niso nobena redkost. Nekateri skušajo politiko korenito spremeniti. Spet druge občudujejo in se jih spominjajo zaradi kampanj, kot sta kampanji za rasno enakopravnost in za odpravo suženjstva.

Vseeno pa je veliko laikov zaskrbljenih, ko se cerkveni voditelji opredeljujejo glede političnih vprašanj. »Protestanti so občasno dvomili o tem, ali naj se duhovščina javno udejstvuje,« je pisalo v članku o politični teologiji, objavljenem v reviji Christian Century. Mnogi verniki menijo, da je cerkev enostavno preveč svet kraj za politiko.

Glede na to se vsem, ki si želijo dočakati boljši svet, postavi nekaj zanimivih vprašanj. Ali lahko tisti, ki pridigajo krščanstvo, izboljšajo politiko? * Ali je zavzemanje za politiko Božji način, kako doseči boljšo vlado in boljši svet? Ali je krščanstvo vpeljalo novo politično pot?

Začetek politike v Kristusovem imenu

Zgodovinar Henry Chadwick v knjigi The Early Church pravi, da je bila zgodnja krščanska občina znana po tem, da »se ni zavzemala za oblast v tem svetu«. Bila je »nepolitična, kvietistična in pacifistična skupnost«. V knjigi A History of Christianity piše: »Med kristjani je bilo zelo razširjeno prepričanje, da nihče od njihovih članov ne sme biti v službi države [. . .]. Hipolit je še na začetku tretjega stoletja dejal, da je zgodovinska krščanska navada od državnega sodnika zahtevala, naj se odpove svoji službi, kajti samo tako bi se lahko pridružil Cerkvi.« Postopoma pa so možje, ki so hlepeli po oblasti, pričeli voditi v mnogih občinah in si dajali visoko zveneče nazive. (Dejanja 20:29, 30) Nekateri so želeli biti tako verski voditelji kot politiki. Z nenadno spremembo v rimski vladi se je takšnim duhovnikom ponudila priložnost, na katero so čakali.

 Leta 312 n. š. je rimski poganski cesar Konstantin ponudil prijateljsko roko nominalnemu krščanstvu. Neverjetno, cerkveni škofje so bili pripravljeni s poganskim cesarjem skleniti kompromis v zameno za prednosti, ki jim jih je dal. »Cerkev se je vedno bolj vpletala v pomembne politične odločitve,« je napisal Henry Chadwick. Kako je vpletanje v politiko vplivalo na duhovnike?

Politika vpliva na pridigarje

Zamisel, da Bog uporablja duhovnike za politike, je še posebej podpiral Avguštin, vpliven katoliški teolog iz petega stoletja. Predstavljal si je, da bo narodom vladala cerkev in bo človeštvu prinesla mir. Toda zgodovinar H. G. Wells je napisal: »Zgodovina Evrope, od petega pa vse do petnajstega stoletja, je povečini zgodovina o tem, kako je tej veliki zamisli o svetovni Božji vladi spodletelo preiti v prakso.« Krščanstvo ni prineslo miru niti Evropi, kaj šele svetu. To, kar je veljalo za krščansko, je v očeh mnogih izgubilo svoj sloves. Kje se je zataknilo?

Mnogi, ki so trdili, da pridigajo krščanstvo, so se dobronamerno začeli ukvarjati s politiko, toda potem so se vpletli v hudobna dela. Martin Luther, pridigar in prevajalec Biblije, je znan po svojih prizadevanjih, da bi reformiral Katoliško cerkev. Toda z odločnim stališčem proti cerkvenim doktrinam se je priljubil tistim, ki so jih k uporu gnali politični motivi. Ko je tudi on javno spregovoril o politiki, so ga mnogi prenehali spoštovati. Sprva so ga podprli kmetje, ki so se upirali zatiralskim plemičem. Potem ko se je ta upor sprevrgel v nasilje, je spodbujal plemiče, naj upor zadušijo. To so tudi storili in pri tem kruto pobili na tisoče ljudi. Nič čudnega, da so ga kmetje imeli za izdajalca. Poleg tega pa je Luther tudi same plemiče nagovarjal k uporu proti katoliškemu cesarju. Pravzaprav so Luthrovi privrženci, ki so postali znani kot protestanti, že od samega začetka sestavljali politično gibanje. Kako je položaj vplival na Luthra? Pokvaril ga je. Čeprav je na primer sprva ugovarjal nasilnemu preganjanju verskih odpadnikov, je kasneje svoje politične prijatelje spodbujal, naj sežgejo tiste, ki nasprotujejo krstu dojenčkov.

Jean Calvin je bil znan duhovnik iz Ženeve, toda sčasoma si je pridobil tudi zelo velik politični vpliv. Ko je Michael Servet pojasnil, da Trojica nima svetopisemskega temelja, je Calvin uveljavil svoj politični vpliv, tako da so Serveta sežgali na grmadi. Kako zelo to odstopa od Jezusovih naukov!

Morda so ti možje pozabili, kaj Biblija pravi v Prvem Janezovem listu 5:19: »Ves svet leži v Hudobnem.« Ali so si iskreno želeli izboljšati politiko svojih dni ali pa jih je le pritegnila možnost imeti oblast in prijatelje na visokih položajih? Vsekakor bi morali ohraniti v spominu navdihnjene besede Jezusovega učenca Jakoba: »Ali ne veste, da je prijateljstvo sveta sovraštvo do Boga? Kdorkoli torej hoče biti svetu prijatelj, postane Bogu sovražnik.« (Jakob 4:4) Jakob je vedel, da je Jezus o svojih sledilcih dejal: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Janez 17:14)

 Četudi mnogi priznavajo, da se kristjani ne bi smeli vpletati v hudobijo sveta, pa se ne strinjajo s tem, da bi bili kristjani politično nevtralni, torej da res »niso od sveta«. Trdijo, da takšna nevtralnost kristjanom preprečuje, da bi drugim dejavno izkazovali ljubezen. Menijo, da bi cerkveni voditelji morali sodelovati pri boju proti pokvarjenosti in krivici ter o tem javno govoriti. Toda ali je nevtralnost, o kateri je učil Jezus, res nezdružljiva z dejavno skrbjo za druge? Ali lahko kristjan ostane ločen od razdruževalnih političnih vprašanj in hkrati drugim praktično pomaga? Ti vprašanji obravnava naslednji članek.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 4]

Cerkveni voditelji so v želji po politični oblasti sklepali kompromise z vladarji, kot je bil cesar Konstantin

[Vir slike]

Musée du Louvre, Paris

[Slike na strani 5]

Zakaj je znane verske voditelje pritegnila politika?

Avguštin

Luther

Calvin

[Vir slike]

Avguštin: ICCD Photo; Calvin: Portrait by Holbein, from the book The History of Protestantism (Vol. II)