Ali nevtralnost ovira krščansko ljubezen?

BITI kristjan pomeni več kot le brati Biblijo, moliti in peti hvalnice ob nedeljah. Pomeni tudi delati za Boga in ljudi. V Bibliji piše: »Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici.« (1. Janezov 3:18) Jezus se je iskreno zanimal za druge in kristjani ga želijo posnemati. Apostol Pavel je sovernike spodbujal, naj bodo »obilni vsekdar v delu Gospodovem«. (1. Korinčanom 15:58) Toda kaj je Gospodovo delo? Ali k temu delu spada tudi to, da se skuša spremeniti vladno politiko ter s tem koristiti revnim in zatiranim? Ali je to počel Jezus?

Jezusa so k temu sicer spodbujali, vendar se ni hotel vmešavati v politiko ali se postavljati na katero koli stran. Zavrnil je Satana, ko mu je ponudil oblast nad vsemi  kraljestvi sveta, ni dovolil, da bi ga potegnili v prepir glede plačevanja davkov, in ko ga je neko priljubljeno gibanje želelo postaviti za kralja, se je umaknil. (Matevž 4:8–10; 22:17–21; Janez 6:15) Toda nevtralnost ga ni ovirala pri tem, da bi skrbel za dobro drugih.

Jezus se je osredotočal na to, kar bi drugim ljudem trajno koristilo. S tem da je nahranil pet tisoč ljudi in ozdravil bolne, je nekaterim sicer začasno olajšal življenje, večne blagoslove pa je vsemu človeštvu omogočil s svojim poučevanjem. Jezus ni postal znan kot organizator kampanj za pomoč, ampak preprosto kot »Učitelj«. (Matevž 26:18; Marko 5:35; Janez 11:28; vse SSP) Rekel je: »Jaz sem zato rojen, in zato sem prišel na svet, da pričam za resnico.« (Janez 18:37)

Zavzemati se za nekaj boljšega od politike

Resnica, ki jo je učil Jezus, ni bila politična teorija. Bistvo te resnice je bilo Kraljestvo, katerega kralj je sam Jezus. (Lukež 4:43) Kraljestvo je nebeška vlada. Nadomestila bo vse človeške vlade in ljudem prinesla trajen mir. (Izaija 9:6, 7; 11:9; Daniel 2:44) Torej je edino pravo upanje za človeštvo. Mar ni bolj ljubeče objavljati takšno zanesljivo upanje na prihodnost, kakor pa ljudi spodbujati, naj glede varne prihodnosti zaupajo človeku? V Bibliji piše: »Ne zanašajte se na poglavarje, na sina človeškega, pri katerem ni rešitve. Duh njegov izide, pa se povrne v prah svoj, isti dan minejo vse misli njegove. Blagor mu, komur je pomočnik Bog mogočni Jakobov, čigar nada je v GOSPODU, Bogu njegovem.« (Psalm 146:3–5) Jezus zato svojih učencev ni pošiljal, naj se zavzemajo za boljše organiziranje vlad, temveč jih je učil, naj oznanjujejo »evangelij kraljestva«. (Matevž 10:6, 7; 24:14)

To je torej »Gospodovo delo«, ki so ga krščanski oznanjevalci dolžni opravljati. Podložniki Božjega kraljestva morajo ljubiti drug drugega. Kraljestvu bo zato tudi uspelo odpraviti revščino, saj se bo ljudem sredstva pravično razdeljevalo. (Psalm 72:8, 12, 13) To je dobra novica, ki je vsekakor vredna, da se jo oznanjuje.

Danes to »Gospodovo delo« organizirano opravljajo Jehovove priče v 235 deželah. Skladno z Jezusovim naročilom spoštujejo vse vlade. (Matevž 22:21) Toda pozorni so tudi na naslednje besede, ki jih je Jezus rekel svojim sledilcem: »Niste od sveta, temuč sem vas jaz odbral iz sveta.« (Janez 15:19)

Nekateri, ki so se nekoč zavzemali za politiko, so se po skrbnem preučevanju Biblije spremenili. Neki italijanski politik, ki je bil član cerkvene organizacije Katoliška akcija, je povedal: »S politiko sem se začel ukvarjati zato, ker sem menil, da človek mora dejavno prispevati k političnemu in socialnemu razvoju družbe.« Po tem, ko je  odstopil s položaja mestnega župana, da bi kot Jehovov pričevalec oznanjeval Božje kraljestvo, je pojasnil, zakaj prizadevanja iskrenih ljudi v politiki ne obrodijo sadov. »Svet ni takšen, kot je, zaradi tega, ker se značajni ljudje ne bi trudili izboljšati družbenih razmer, ampak zato, ker se iskren trud peščice izgubi v hudobiji mnogih.«

Pravi kristjani oznanjujejo edino pravo upanje za človeštvo. Ne vpletajo se v politiko in to jih ne ovira, da bi drugim praktično pomagali. Ljudje, katerim pomagajo postati podložniki Božjega kraljestva, se naučijo spremeniti pogubno ravnanje, spoštovati oblasti, izboljšati družinsko življenje in uravnovešeno gledati na gmotno bogastvo. Kar pa je še pomembnejše, Jehovove priče ljudem pomagajo, da si pridobijo tesen odnos z Bogom.

Oznanjevalci Božjega kraljestva koristijo družbi, v kateri živijo. Pa ne samo to. Ljudi usmerjajo, naj zaupajo vladi, ki je stvarna in bo vsem, ki ljubijo Boga, prinesla trajen mir. Ti kristjani lahko zaradi svoje nevtralnosti svobodno ponujajo najbolj trajno in praktično pomoč, ki je danes na voljo.

[Okvir/slika na strani 7]

Od politike do oznanjevanja Božjega kraljestva

Átila je že kot deček izvedel za teologijo osvoboditve od župnijskih duhovnikov v brazilskem mestu Belém. Vesel je bil, ko je slišal, da bo človeštvo navsezadnje osvobojeno pritiskov. Pridružil se je aktivistom, pri katerih se je naučil organizirati protestne pohode in protidržavne kampanje.

Poleg tega pa je Átila rad poučeval otroke aktivistov, in sicer s knjigo Poslušati Velikega učitelja *, ki jo je nekoč prejel. V knjigi je pisalo o lepem vedenju in poslušnosti oblastem. Zaradi tega se je Átila začel spraševati, zakaj tisti, ki se zavzemajo za teologijo osvoboditve, ne upoštevajo Jezusovih visokih moralnih meril in zakaj nekateri, ki pridejo na oblast, pozabijo na zatirane ljudi. Zapustil je aktiviste. Kasneje so na njegova vrata potrkali Jehovove priče in se z njim pogovarjali o Božjem kraljestvu. Kmalu je začel preučevati Biblijo in spoznal pravo rešitev za stiske človeštva.

Približno takrat se je Átila udeležil katoliškega seminarja o veri in politiki. »To sta dve plati iste medalje,« so pojasnili predavatelji. Átila pa je obiskal tudi shod Jehovovih prič v kraljestveni dvorani. Kakšna razlika! Tam ni na primer nihče kadil, pil ali govoril opolzkih šal. Odločil se je, da se jim pridruži pri oznanjevanju, in kmalu zatem se je krstil. Sprevidel je, da teologija osvoboditve ni prava rešitev za težave revnih.

[Podčrtna opomba]

[Sliki na strani 6]

Krščanskih služabnikov njihova nevtralnost ne ovira pri tem, da bi drugim pomagali