Antični športi in pomembnost zmagovanja

»VSAK pa, ki se tam bori, se zdržuje vsega.« »Tisti, ki tekmuje na igrah, ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih.« (1. Korinčanom 9:25; 2. Timoteju 2:5, NW)

Igre, ki jih je omenil apostol Pavel, so bile sestavni del starogrške civilizacije. Kaj nam zgodovina odkriva o takšnih tekmovanjih in takratnem razpoloženju?

Nedavno je bila v rimskem Koloseju razstava o grških igrah z naslovom Nike – Il gioco e la vittoria (Nike – igra in zmaga). * Ta razstava je dala nekaj odgovorov na prej zastavljeno vprašanje ter ponudila snov za razmišljanje o tem, kako naj bi kristjan gledal na športe.

Starodavna ureditev

Grčija ni bila prva civilizacija, ki se je ukvarjala s športi. Vseeno pa je že nekje v osmem stoletju pr. n. š. grški pesnik Homer opisal družbo, ki je bila navdušena nad junaškimi  ideali in tekmovalnim duhom ter je nadvse cenila vojaško sposobnost in atletiko. Na razstavi je bilo pojasnjeno, da so bile prve grške prireditve kot verske slovesnosti in so jih prirejali na pogrebih junakov v čast bogovom. Homer je denimo v Iliadi, najstarejšem ohranjenem delu grške literature, opisal, kako so odlični vojaki, Ahilovi spremljevalci, na pogrebu Patroklosa odložili orožje in se pomerili v boksu, rokoborbi, metanju diska in kopja ter dirki z vozovi, da bi dokazali svoj pogum.

Podobne praznične dogodke so začeli prirejati po vsej Grčiji. V vodniku z razstave piše: »Na teh slavnostnih prireditvah so lahko Grki, iz spoštovanja do svojih bogov, začasno opustili neskončna in pogosto nasilna prerekanja ter svoj značilni tekmovalni duh plemenito preusmerili v miroljubno, a prav tako pristno obliko – atletsko tekmovanje.«

Skupinam mestnih držav je prešlo v navado redno zbiranje v javnih središčih za čaščenje, da bi se z atletskimi tekmovanji poklonile svojim božanstvom. Postopoma so štirje takšni praznični dogodki – olimpijski in nemejski, posvečena Zevsu, ter pitijski in istmijski, prvi posvečen Apolu in drugi Pozejdonu – postajali vedno pomembnejši, dokler jih niso priznali za panhelenske praznike. To pomeni, da so se jih lahko udeležili tekmovalci z vsega grškega sveta. Na praznikih niso počastili bogov samo z žrtvovanjem in molitvami, temveč tudi z izrednimi tekmovanji v športu ali umetnosti.

Najstarejši in najuglednejši praznik, za katerega pravijo, da se je začel leta 776 pr. n. š., so prirejali vsaka štiri leta v Olimpiji, na čast Zevsu. Drugi najpomembnejši praznik je bil pitijski. Prirejali so ga v Delfih, blizu najznamenitejšega preročišča v starem svetu, zato so tudi k temu prazniku spadali športi. Vendar ker so tam častili Apola, zaščitnika poezije in glasbe, je bil poudarek na petju in plesu.

Discipline

V primerjavi s sodobno atletiko je bilo število disciplin precej omejeno, sodelovali pa so samo moški. V programu starodavnih olimpijskih iger ponavadi ni bilo nikoli več kot deset disciplin. Kipi, reliefi, poslikave na terakotnih vazah in mozaiki, ki so bili razstavljeni v Koloseju, so ponudili kratek vpogled v takratno dogajanje.

V teku so tekmovali na tri razdalje – na en stadij, kar je približno 200 metrov, na dva stadija, kar je enako današnjim 400 metrom, in na dolge proge, kar je kakih 4500 metrov. Atleti so vadili in tekli povsem goli. Tekmovalci so se v pentatlonu pomerili v naslednjih petih disciplinah: teku, skoku v daljavo, metanju diska in kopja ter rokoborbi. Tekmovali so tudi v boksu in pankrationu. Slednji je opisan kot »krut šport, ki je združeval boks z golimi pestmi in rokoborbo«. Poleg tega so na osem stadijev tekmovali z vozovi. Ti so bili lahki, zadaj odprti in nameščeni na majhna kolesa, vlekla pa sta jih po dva oziroma štirje mladi ali odrasli konji.

Boks je bil izredno nasilen, včasih tudi usoden. Tekmovalci so imeli okrog pesti ovite trde usnjene trakove, na katerih so bili nevarni koščki kovine. Lahko si predstavljate,  zakaj se tekmovalec z imenom Stratofonte po štirih urah boksanja ni mogel prepoznati v ogledalu. Antični kipi in mozaiki pričajo, da so bili boksarji strašansko iznakaženi.

Pri rokoborbi so pravila dovoljevala le prijeme na zgornjem delu telesa, zmagal pa je tisti, ki je svojega nasprotnika prvi trikrat položil na tla. V nasprotju s tem so bili pri pankrationu dovoljeni vsi prijemi. Tekmovalci so lahko brcali, udarjali s pestjo in zvijali sklepe. Prepovedano je bilo le izkopati oči, praskati in gristi. Cilj je bil spraviti nasprotnika na tla in ga prisiliti k predaji. Za nekatere je bila ta igra »najboljši spektakel v vsej Olimpiji«.

Najbolj znano antično tekmovanje v pankrationu je bilo menda leta 564 pr. n. š. na olimpijskem finalu. Arahion, ki se je že dušil, je bil še toliko pri močeh, da je tekmecu izpahnil prst na nogi. Nasprotnik se je od bolečin predal, in to tik preden je Arahion umrl. Sodniki so za zmagovalca proglasili Arahionovo truplo!

Najuglednejša disciplina je bilo tekmovanje z vozovi. To je bilo tudi najbolj priljubljeno med višjim slojem prebivalstva, saj zmaga ni pripadala vozniku, temveč lastniku voza in konjev. Pomembni trenutki tekmovanja so bili na začetku tekme, ko so morali vozniki ostati na svoji progi, najodločilnejše pa je bilo, ko so se morali pri stebrih na obeh koncih steze obrniti. Napake ali prekrški so lahko privedli do nesreč, kar pa je to priljubljeno igro naredilo še bolj spektakularno.

Nagrada

»Tisti, ki teko na tekališču, vsi sicer teko,« je rekel apostol Pavel, »a eden prejme darilo.« (1. Korinčanom 9:24) Najpomembnejše je bilo zmagati. Ni bilo srebrne ali bronaste medalje, ne drugega ali tretjega mesta. »Zmaga, ‚Nike‘, je bila končni cilj atleta,« je bilo pojasnjeno na razstavi. »Zadostovala je le zmaga, saj je bila edini pravi odsev zmagovalca, tako v telesnem kot moralnem smislu, in je bila v ponos njegovemu domačemu mestu.« To mnenje je povzeto v eni od Homerjevih vrstic: »Od nekdaj naučen sem junaštva.«

Nagrada, ki so jo podelili zmagovalcu na panhelenskih igrah, je bila zgolj simbolična – venec iz listja. Pavel ga je poimenoval »strohljiv venec«. (1. Korinčanom 9:25) Pa vendar je ta nagrada veliko pomenila. Predstavljala je sámo silo narave, ki je zmagovalcu podelila svojo moč. Zmaga, edino, kar so imeli v mislih in za čimer so se potegovali, jim je prinesla božansko nakolonjenost. Razstavni predmeti so prikazali, kako so si antični kiparji in slikarji predstavljali Nike, krilato grško boginjo zmage, ki zmagovalcu predaja venec. Zmaga na olimpijskih igrah je bila vrhunec kariere vsakega atleta.

Olimpijski venci so bili izdelani iz listov divje oljke, istmijski iz borovih vejic, pitijski iz lovora in nemejski iz zelene. Organizatorji drugih iger so v želji, da bi pritegnili  najuspešnejše tekmovalce, ponujali denarno ali kakšno drugo nagrado. Na razstavi je bilo tudi več vaz, ki so jih za nagrado podelili na panatenejskih igrah. Te so v čast boginji Ateni prirejali v Atenah. V vazah, amforah, so imeli nekoč dragoceno atiško olje. Na eni strani neke vaze je upodobljena boginja Atena, zraven pa je napis »nagrada za Atenina tekmovanja«. Na drugi strani je prikazana igra, najbrž tista, v kateri je atlet zmagal.

Grška mesta so si delila slavo s svojimi atleti, katerih zmaga jih je v domačem okolju prelevila v junaške like. Prihod zmagovalcev so proslavljali z zmagoslavnimi sprevodi. Postavljali so jim kipe, da bi se zahvalili bogovom – čast, ki običajno ni pripadala navadnim smrtnikom – pesniki pa so opevali njihovo junaštvo. Zmagovalcem je na javnih prireditvah pripadal sedež v prvih vrstah, na stroške ljudstva pa so dobivali tudi denarno pokojnino.

Telovadnice in športniki

Atletsko tekmovanje je veljalo za pomemben del pri razvoju meščana bojevnika. Vsa grška mesta so imela svoje telovadnice oziroma gimnazije, v katerih mladih moških niso samo telesno urili, temveč so jih tudi poučevali o intelektualnih in duhovnih temah. Zgradbe telovadnic so bile postavljene okoli velikih odprtih dvorišč za vadbo. Dvorišča so bila obdana s stebrišči in drugimi pokritimi prostori, ki so jih uporabljali za knjižnice in učilnice. Takšne ustanove so obiskovali predvsem mladi moški iz bogatih družin, ki so si lahko privoščili, da so se več časa posvetili izobraževanju kakor delu. Tukaj so se atleti podvrgli dolgemu, intenzivnemu pripravljanju na igre, pomagali pa so jim trenerji, ki so jim tudi predpisovali prehrano in poskrbeli za spolno vzdržnost.

Na razstavi v Koloseju so obiskovalci lahko občudovali odlične upodobitve antičnih športnikov, večinoma rimske kopije originalnih grških kipov. Glede na to, da je bila v klasični ideologiji telesna popolnost usklajena z moralno popolnostjo in je pripadala samo višjemu sloju prebivalstva, so ta skladna telesa zmagovitih atletov predstavljala filozofski ideal. Rimljani so jih čislali kot umetniška dela in mnoga od teh so krasila stadione, kopalnice, vile in palače.

Med Rimljani so bili nasilni spektakli zmeraj priljubljeni, zato so od vseh grških športov, ki so jih prirejali v Rimu, največ odobravanja dosegli boks, rokoborba in pankration. Rimljani na takšne športe niso gledali kot na tekmovanje med enakovrednimi, da bi ti dokazali svoj pogum, temveč preprosto kot na zabavo. Prvotni namen športov, torej združeno udejstvovanje elitnih vojakov atletov kot del njihovega izobraževanja, je izpuhtel. Namesto tega so Rimljani spremenili grške igre bodisi v zdravo razgibavanje pred obiskom kopališča bodisi v športne prireditve, podobne gladiatorskim igram, v katerih so se bojevali športniki nižjega sloja.

 Kristjani in igre

Za kristjane v prvem stoletju je bila med drugim sama verska narava iger razlog, da so se jih ogibali, saj »kakšna je zveza templja Božjega z maliki«. (2. Korinčanom 6:14, 16) Kako pa je z današnjimi športi?

Jasno je, da se s sodobnimi športni ne časti poganskih bogov. Toda ali ni res, da se ob nekaterih športnih razvije že skoraj verska vnema, podobna tisti v antiki? Poleg tega poročila v zadnjih nekaj letih kažejo, da so nekateri atleti zaradi želje po zmagi pripravljeni zaužiti doping, s čimer si ogrozijo zdravje in celo življenje.

Za kristjane imajo telesni dosežki zelo omejeno vrednost. Duhovne lastnosti ‚skritega človeka srca‘ so tiste, zaradi katerih smo lepi v Božjih očeh. (1. Petrov 3:3, 4) Priznati je treba, da nimajo vsi, ki se danes ukvarjajo s športom, tekmovalne vneme, toda mnogi jo imajo. Ali nam bo druženje s temi, ki jo imajo, pomagalo upoštevati svetopisemsko opozorilo, naj ‚ničesar ne delamo iz sebičnosti ali praznega slavoljublja, temuč po ponižnosti‘? Ali pa bomo zaradi takšne družbe začeli gojiti ‚sovraštvo, prepire, zavist, maščevanje, svade, razprtije‘? (Filipljanom 2:3; Galatom 5:19–21)

Pri mnogih sodobnih kontaktnih športih lahko pride do nasilja. Vsak, kogar privlačijo takšni športi, bi si moral zapomniti besede iz Psalma 11:5, SSP: »GOSPOD preizkuša pravičnega in krivičnega, tistega, ki ljubi nasilje, sovraži njegova duša.«

Telesna vadba je lahko, če se jo postavi na pravo mesto, v užitek, pa tudi apostol Pavel je rekel, da je »za malo koristna«. (1. Timoteju 4:7–10) Toda ko je govoril o grških igrah, jih je omenil le zato, da bi ustrezno ponazoril, kako pomembne so za kristjane lastnosti, na primer samoobvladanje in vzdržljivost. Cilj, za katerim si je prizadeval, je bil predvsem ta, da bi dosegel od Boga dan »venec« večnega življenja. (1. Korinčanom 9:24–27; 1. Timoteju 6:12) V tem nam je za zgled.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/sliki na strani 31]

Boksar pri počitku

Ta bronasti kip iz četrtega stoletja pr. n. š. prikazuje uničujoče posledice antičnega boksa, pri katerem so, glede na katalog z rimske razstave, »vztrajnost boksarja [. . .], ki je sodeloval pri izčrpavajočih bojih, v katerih se je ‚vračalo rano za rano‘, poveličevali kot dober zgled«. »Brazgotinam s prejšnje tekme so se pridružile še brazgotine pravkar končanega spopada,« še piše.

[Slika na strani 29]

Tekma z vozovi je bila najugledejša disciplina antičnih tekmovanj

[Slika na strani 30]

Antični umetniki so upodobili krilato boginjo zmage Nike, ki krona zmagovalca