Lepota Jehovovega stvarstva

»Reke naj ploskajo z rokami«

PRELETITE z očmi zemljevid sveta, pa boste na večini področij videli črte, ki se vijejo čez velikanska ozemlja. Te vijuge prečkajo planjave, puščave in travnike. Vijejo se po dolinah, soteskah in gozdovih. (Habakuk 3:9) To so reke, arterije našega planeta. Pričajo o modrosti in moči Stvarnika zemlje, Jehova. Ko jih opazujemo, se počutimo enako kakor psalmist, ki je zapel: »Reke naj ploskajo z rokami, ž njimi vred naj pojó gore pred GOSPODOM.« (Psalm 98:8, 9) *

Reke so tesno povezane s človeško zgodovino. V Bibliji je omenjena reka, ki je izvirala v Edenu in se je delila v štiri velike reke. (1. Mojzesova 2:10–14) Ena od prvih civilizacij se je razvila v rodovitni dolini med rekama Evfrat in Tigris na Bližnjem vzhodu. Reke so omogočile nastanek velikih civilizacij – na Kitajskem je bila to Rumena reka, v južni Aziji Ganges in Ind, v Egiptu pa Nil.

Ni torej presenetljivo, da človeka vedno prevzame strahospoštovanje, ko vidi moč in lepoto rek ter obilje voda v njih. Reka Nil je dolga približno 6670 kilometrov. Za največjo reko pa velja Amazonka v Južni Ameriki. Medtem ko so nekatere reke veličastno mogočne, so druge kljub svoji majhnosti zelo lepe. Takšna je na primer hitra reka Tone na Japonskem.

Zakaj reka teče? Z eno besedo, zaradi gravitacije. Gravitacija povzroča, da se voda iz višjih področij steka v nižja. Tako včasih nastanejo bobneči slapovi. V Bibliji je ta prikaz moči in veličastva takole opisan: »Vzdignile so se reke, o GOSPOD, vzdignile so reke šum svoj, vzdigujejo reke bobnenje svoje.« (Psalm 93:3)

»Kdo je plohi predrl odtok?« je Jehova vprašal bogaboječega Joba. (Job 38:25, Ekumenska izdaja) Res, od kod prihaja vsa ta voda? Odgovor se skriva v zapletenem sistemu, imenovanem kroženje vode. Voda, ki je na zemlji, neprenehoma kroži, to pa zaradi sončne energije in gravitacije. Ko voda izhlapi, se ti hlapi dvignejo v atmosfero. Nazadnje se ohladijo in kondenzirajo, da nastanejo oblaki, kasneje pa padejo na zemljo kot sneg ali dež. Veliko vode je shranjene v morjih, jezerih, rekah, ledenikih, večnem ledu na južnem in severnem polu ter pod zemljo.

V Bibliji glede tega izjemnega kroženja piše: »Vse reke teko v morje, in morje se ne prepolni; v kraj, kamor teko reke, tja vedno  in vedno teko.« (Propovednik 1:7) Samo Jehova, Bog neskončne modrosti in ljubeče skrbi, je lahko pognal v tek takšno kroženje. In kaj nam takšen bistroumen sistem pove o tem, kakšen je Bog? Da je nadvse moder in ljubeč. (Psalm 104:13–15, 24, 25; Pregovori 3:19, 20)

Reke so sicer velike in jih je mnogo, vseeno pa predstavljajo zelo majhen del sladke vode na svetu. Kljub temu so življenjsko pomembne. »Če človek ne bi imel dostopa do vode in določenega nadzora nad njo, bi bilo človeško življenje nemogoče, pa naj gre za najpreprostejše ali najzahtevnejše potrebe,« piše v knjigi Water. »Večina zgodovine civilizacije je pravzaprav poročilo o tem, kako se je človek odzval na dejstvo,« da so reke življenjsko pomembne.

Reke že tisoče let gasijo človeku žejo in ga oskrbujejo z vodo za vrtove. Vzdolž mnogih rek je rodovitna zemlja, ki je pravšnja za gojenje pridelkov. Bodite pozorni, kako je bilo to izraženo v blagoslovu, ki so ga prejeli Jehovovi služabniki: »Kako so lepi šatori tvoji, o Jakob, prebivališča tvoja, o Izrael! Kakor doline se razprostirajo, kakor vrtovi poleg reke, kakor alojeva drevesa, ki jih je GOSPOD zasadil, kakor cedre pri vodah.« (4. Mojzesova 24:5, 6) Reke ohranjajo pri življenju tudi živali, kot so šakal in race, ki jih vidite tukaj. Res, bolj ko spoznavamo reke, bolj nas to žene, da se Jehovu zahvaljujemo.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 8]

Slapovi Iguaçú, ki so na meji med Argentino in Brazilijo, spadajo med najširše slapove. Od ene strani do druge merijo več kot tri kilometre. Ležijo v nedotaknjenem tropskem gozdu, sestavlja pa jih skoraj 300 manjših slapov. Med deževnim obdobjem prek njih pade blizu 10.000 kubičnih metrov vode na sekundo.

[Slika na strani 9]

Reka Tone na Japonskem