Ali naj bi pripadali kakšni cerkvi?

‚ZATO, da bi verjel v Boga, mi ni treba pripadati nobeni cerkvi ali jo redno obiskovati!‘ Tako menijo mnogi ljudje, ko gre za pripadnost cerkvi oziroma kakšni verski organizaciji. Pravzaprav nekateri pravijo, da se čutijo bliže Bogu, ko so zunaj in uživajo v naravi, kakor pa ko sodelujejo pri verskem obredu v cerkvi. Danes je splošno razširjeno mnenje, da povezanost s kakšno versko skupino ali organizacijo ni pogoj za vero v Boga.

Vendar drugi iskreno menijo drugače. Trdijo, da je za človeka nujno, celo življenjsko pomembno, da je član cerkve in jo obiskuje, če si želi Božjega odobravanja. Zato pri vprašanju, ali je povezanost s kakšno religijo res nujna, ne gre le za statistiko ali druge raziskave. Kakor koli že, pri tem gre za naš odnos z Bogom. Mar ne bi bilo zato logično izvedeti, kako na to gleda Bog? Kaj se torej lahko o tem naučimo iz njegove Besede, Biblije?

Kako je bilo v preteklosti

Pred približno 4400 leti je celotno zemljo nenadoma prizadela katastrofalna poplava. Takšen dogodek se ni mogel zlahka pozabiti, zato imajo ljudstva po vsem svetu o tem zgodbe, s katerimi opisujejo začetke svoje zgodovine. Čeprav se te zgodbe v podrobnostih razlikujejo, imajo veliko skupnega, kot na primer dejstvo, da je preživelo le nekaj ljudi in živali.

Ali so bili ljudje, ki so preživeli potop, le posamezniki z dovolj sreče, da so po naključju ušli uničenju? Biblijsko poročilo kaže, da ni bilo tako. Zelo zanimivo je, da Bog s tem, da bo prišel potop, ni seznanil vsakega posameznika posebej. O prihajajočem potopu je povedal Noetu, ta pa je nato posvaril  druge ljudi. (1. Mojzesova 6:13–16; 2. Petrov 2:5)

Preživetje je bilo odvisno od tega, ali je bil posameznik del skupine, ki je bila med seboj tesno povezana, in ali je bil pripravljen sprejeti Božja navodila, dana Noetu. Celo živali v barki, ki so preživele potop, niso preživele ločeno od te skupine. Noe je dobil natančne napotke, da je naredil vse potrebno za njihovo preživetje. (1. Mojzesova 6:17–7:8)

Stoletja kasneje so potomci Noetovega sina Sema postali sužnji v Egiptu. Toda Bog se je namenil, da jih bo osvobodil in pripeljal v deželo, ki jo je bil obljubil njihovemu praočetu Abrahamu. Tudi tokrat svoje namere ni odkril vsakemu posamezniku, ampak najprej voditeljema, ki ju je izbral – Mojzesu in njegovemu bratu Aronu. (2. Mojzesova 3:7–10; 4:27–31) Potem ko so bili nekdanji sužnji osvobojeni iz Egipta kot skupina, jim je Bog na gori Sinaj dal Postavo in postali so izraelski narod. (2. Mojzesova 19:1–6)

Izraelci kot posamezniki so se lahko rešili le zato, ker so bili povezani s skupino, ki jo je ustanovil Bog, in ker so ubogali postavljena voditelja. Celo posamezni Egipčani so imeli možnost, da so se povezali s to skupino, ki jo je Bog očitno odobraval. Ti posamezniki so skupaj z Izraelci odšli iz Egipta in tako se je tudi njim obetalo, da jih bo Bog blagoslovil. (2. Mojzesova 12:37, 38, SSP)

V prvem stoletju je Jezus začel oznanjevati in zbirati ljudi za svoje učence. Nanje se je obračal kot na skupino, čeprav je bil ljubeče pozoren tudi do posameznikov in njihovih potreb. Enajstim zvestim apostolom je rekel: »Vi ste, ki ste vztrajali z menoj v izkušnjavah mojih. In jaz vam volim kraljestvo, kakor ga je meni Oče moj volil.« (Lukež 22:28, 29) Kasneje je Bog dal svetega duha učencem, ki so bili zbrani kot skupina. (Dejanja 2:1–4)

Ti zgledi jasno kažejo, da se je Bog v preteklosti na ljudi, ki so mu služili, vedno obračal kot na organizirano skupino. Bog je bil povezan le z nekaj posamezniki, kot so bili Noe, Mojzes, Jezus in drugi. Po njih pa je pravzaprav komuniciral s tesno povezano skupino. Nobenega razloga ni za mnenje, da je danes Bog s svojimi služabniki povezan kako drugače. Seveda se zato postavi drugo vprašanje: Ali lahko potem pripadamo kateri koli verski skupini? To pomembno vprašanje bomo pregledali v naslednjem članku.

[Slika na strani 4]

Bog se na ljudi, ki mu služijo, že dolgo obrača kot na organizirano skupino