Življenjska zgodba

Od temnih ječ do švicarskih Alp

PRIPOVEDUJE LOTHAR WALTHER

Po treh dolgih letih v temnih ječah komunističnih zaporov v Vzhodni Nemčiji sem komaj čakal, da spet okusim svobodo in toplino svoje družine.

VENDAR nisem bil pripravljen na občutke zadržanosti, ki so se risali na obrazu mojega šestletnega sina Johannesa. Ni me videl celo drugo polovico svojega življenja. Zanj sem bil popoln tujec.

Sam sem v nasprotju z njim odraščal v ljubeči družbi mojih staršev. V našem domu v Chemnitzu v Nemčiji, kjer sem se rodil leta 1928, je prevladovalo toplo ozračje. Oče je zelo odkrito izražal nezadovoljstvo do religije. Spominjal se je namreč prve svetovne vojne, ko so si 25. decembra »krščanski« vojaki na obeh straneh med seboj zaželeli »vesel božič«, a so se naslednji dan spet pričeli ubijati. Zanj je bila religija najhujša oblika hinavščine.

Razočaranje odpre pot veri

Na srečo je bilo meni takšno razočaranje prihranjeno. Ko sem bil star 17 let, se je druga svetovna vojna končala, zato sem vpoklicu v vojsko za las ušel. Vseeno pa so me mučila vznemirjajoča vprašanja, kot so: Zakaj vse to ubijanje? Komu lahko zaupam? Kje lahko najdem pravo varnost? Vzhodna Nemčija, kjer smo živeli, je prišla pod sovjetsko oblast. Ljudi, ki so bili izčrpani od vojnih grozot, so privlačili komunistični ideali o pravici, enakosti, solidarnosti in miroljubni slogi. Kmalu so bili mnogi teh iskrenih posameznikov hudo razočarani, vendar tokrat ne nad religijo, temveč nad politiko.

 Ravno v času, ko sem iskal smiselne odgovore na vprašanja, je moja teta, ki je bila Jehovova priča, z menoj spregovorila o svoji veri. Dala mi je biblijsko publikacijo, ki me je spodbudila, da sem prvič v življenju prebral celo 24. poglavje Matevževega evangelija. Osupel sem, ko sem bral razumna ter prepričljiva pojasnila v knjigi, ki so naš čas razkrila kot ‚sklenitev stvarnosti‘ in pokazala, kje je korenina človeških problemov. (Matevž 24:3, NW; Razodetje 12:9)

Kmalu sem prejel še več publikacij Jehovovih prič in ko sem hlastal po njihovi vsebini, sem spoznal, da sem našel resnico, ki sem jo tako željno iskal. Bil sem navdušen, ko sem izvedel, da je Jezus Kristus leta 1914 zavladal v nebesih in da si bo kmalu podvrgel brezbožne elemente, poslušno človeštvo pa blagoslovil. Drugo veliko odkritje je bilo zame jasno razumevanje odkupnine. Zaradi tega sem se lahko v srčni molitvi obrnil k Bogu Jehovu in ga prosil za odpuščanje. Močno me je ganilo prijazno povabilo iz Jakobovega lista 4:8: »Približajte se Bogu, in približa se vam.«

Kljub mojemu neizmernemu navdušenju za novonajdeno vero so se starši in sestra sprva obotavljali sprejeti to, kar sem jim povedal. Toda to ni udušilo moje želje, da bi obiskoval krščanske shode blizu Chemnitza, kjer se je zbirala majhna skupina Prič. Na moje presenečenje so starši in sestra na prvi shod odšli z menoj! To je bilo pozimi leta 1945/46. Pozneje, ko je bila v mestecu Harthau, kjer smo živeli, ustanovljena skupina za preučevanje Biblije, so člani moje družine pričeli redno obiskovati shode.

»Sem še deček«

Ko sem spoznaval pomembne biblijske resnice in se redno družil z Jehovovim ljudstvom, je v meni zrasla želja, da bi svoje življenje posvetil Jehovu, zato sem se 25. maja 1946 krstil. Na moje veliko zadovoljstvo so duhovno napredovali tudi člani družine in sčasoma so vsi trije postali zvesti Priče. Moja sestra je še vedno dejavna v eni od občin v Chemnitzu. Mati in oče sta zvestovdano služila do svoje smrti – mati do leta 1965, oče pa do leta 1986.

Šest mesecev po tem, ko sem se krstil, sem pričel služiti kot posebni pionir. To je bil pričetek življenjske službe »v ugodnih in neugodnih okoliščinah«. (2. Timoteju 4:2, SSP) Kmalu so se odprle nove priložnosti za služenje Jehovu. Na oddaljenem področju v Vzhodni Nemčiji so potrebovali polnočasne oznanjevalce. Z nekim bratom sva se prijavila za to nalogo, toda menil sem, da za nekaj tako odgovornega nimam niti izkušenj niti nisem dovolj zrel. Star sem bil komaj 18 let, zato sem čutil kakor Jeremija: »Oh, [. . .] Jehova, govoriti ne znam, ker otrok sem [sem še deček, SSP].« (Jeremija 1:6)  Odgovorni bratje so se kljub moji zaskrbljenosti prijazno odločili, da nama dajo priložnost. Tako so naju dodelili v Belzig, majhen kraj v zvezni deželi Brandenburg.

Oznanjevanje na tistem področju je bilo polno izzivov, toda zame je to bil dragocen pouk. Sčasoma je kraljestveno sporočilo sprejelo nekaj vplivnih poslovnih žensk in postale so Jehovove priče. Njihovo ravnanje pa je seveda bilo v nasprotju z globoko ukoreninjenimi navadami in strahovi te majhne podeželske skupnosti. Katoliški in protestantski duhovniki so nam pričeli nepopustljivo nasprotovati in zaradi oznanjevalskega dela so začeli o nas širiti laži. Toda z zaupanjem v Jehovovo vodstvo in zaščito smo lahko kar nekaj zainteresiranim ljudem pomagali, da so sprejeli resnico.

Zberejo se oblaki nestrpnosti

Leta 1948 sem doživel blagoslove, pa tudi nepričakovane težave. Najprej sem bil kot pionir dodeljen v Rudolstadt v Turingiji. Tam sem spoznal mnogo zvestih bratov in sester ter se veselil njihove družbe. Drugi daljnosežni blagoslov je prišel julija istega leta. Takrat sem se poročil z Eriko Ullmann, zvesto in dejavno mlado kristjanko, ki sem jo poznal še od časa, ko sem pričel obiskovati shode v občini v Chemnitzu. Skupaj sva pričela pionirati v Harthauu, mojem domačem mestu. Toda Erika pozneje zaradi zdravstvenih težav in drugih razlogov ni več mogla polnočasno služiti.

To so bili za Jehovovo ljudstvo težki časi. Pri občinskem odseku za delo v Chemnitzu so mi ukinili živilsko karto, da bi tako vendarle nehal oznanjevati in si poiskal polno svetno zaposlitev. Odgovorni bratje so uporabili moj primer, da bi država pravno priznala naše delovanje. Toda prošnja je bila zavrnjena in 23. junija 1950 so me obsodili na denarno kazen ali 30 dni zapora. Na odločitev smo se pritožili, vendar je višje sodišče priziv zavrnilo in poslali so me v zapor.

Ta dogodek pa je samo naznanjal bližajočo se nevihto nasprotovanja in nadlog. Ni minilo niti mesec dni, ko je komunistični režim septembra 1950 prepovedal naše delovanje, po tem ko so po javnih občilih sprožili klevetniško kampanjo. Zaradi naše hitre rasti in nevtralnosti so nas označili za nevarno vohunsko organizacijo Zahoda, ki pod krinko vere opravlja »dvomljivo dejavnost«. Tisti dan, ko je bila izdana prepoved, sem bil v zaporu, moja žena pa je doma rodila sina Johannesa. Uslužbenci varnostno-obveščevalne službe so kljub ugovorom porodniške babice vdrli v najino stanovanje in iskali dokaze za svoje obtožbe. Seveda niso našli ničesar. Vseeno pa so pozneje uspeli vtihotapiti v občino svojega obveščevalca. To se je končalo tako, da so oktobra 1953 aretirali vse odgovorne brate, tudi mene.

V temnih ječah

Ko so nas obsodili in izrekli kazen od treh do šestih let zapora, smo se pridružili številnim bratom v zanikrnih ječah gradu Osterstein v mestu Zwickau. Razmere so bile nemogoče, vendar se je bilo pravo veselje družiti z zrelimi brati. Izgubili smo svobodo, toda ne duhovne hrane. Stražni stolp si je kljub preziru in prepovedi režima utrl pot v zapor in to naravnost v naše celice! Kako pa?

 Nekaterim bratom je bilo naloženo delo v premogovnikih, kjer so srečali Priče, ki niso bili zaprti, in ti so jim dali revije. Bratje so jih nato naskrivaj pretihotapili v zapor in to tako zelo potrebno duhovno hrano prav domiselno izročili še nam. Bil sem zares vesel in spodbujen, da sem tako okusil Jehovovo skrb in vodstvo!

Ob koncu leta 1954 so nas premestili v zloglasen zapor v mestu Torgau. Tamkajšnji Priče so se nas zelo razveselili. Dotlej so ostajali duhovno močni tako, da so ponavljali misli, ki so se jih lahko spomnili iz tega, kar so nekoč brali v Stražnem stolpu. Kako zelo so hrepeneli po sveži duhovni hrani! Sedaj smo bili mi na vrsti, da jim prenesemo resnice, o katerih smo preučevali v mestu Zwickau. Kako pa smo lahko to delali, ko pa nam je bilo strogo prepovedano, da bi se med dnevnimi sprehodi pogovarjali? No, bratje so nam dali dragocene predloge o tem, kako to storiti, in z nami je bila Jehovova mogočna zaščitniška roka. Tako smo se naučili, kako pomembno je, da marljivo preučujemo Biblijo in poglobljeno premišljujemo, ko smo še svobodni in imamo možnost za to.

Čas pomembnih odločitev

Z Jehovovo pomočjo smo ostali neomajni. Ob koncu leta 1956 smo bili mnogi na naše veliko presenečenje pomiloščeni. Ne morem najti besed, s katerimi bi opisal, kakšno veselje nas je preplavilo, ko so se odprla vrata zapora! Takrat je bil moj sin star šest let in bil sem neizmerno srečen, da sem se lahko vrnil k svoji ženi in sodeloval pri vzgoji najinega otroka. Johannes me je nekaj časa imel za tujca, toda kmalu se je med nama spletla topla vez.

Jehovove priče v Vzhodni Nemčiji smo se spoprijemali z zelo težavnimi časi. Zaradi naraščajoče nestrpnosti do našega krščanskega dela in nevtralnosti smo živeli v nenehnem pričakovanju česa hudega – naš vsakdan so napolnjevale nevarnost, zaskrbljenost in izčrpanost. Zato sva z Eriko skrbno in ob molitvi razmislila o naših okoliščinah in sklenila, da se preselimo tja, kjer so okoliščine ugodnejše, in tako preprečiva, da bi naju skrb ugonobila. Želela sva na svobodi služiti Jehovu in si prizadevati za duhovnimi cilji.

Pomladi leta 1957 se nam je odprla možnost, da se preselimo v Stuttgart v Zahodni Nemčiji. Tam oznanjevalsko delo ni bilo prepovedano in lahko smo se neovirano družili z bratovščino. Njihova ljubeča podpora je bila izjemna. Sedem let smo bili v občini v Hedelfingenu. V tistih letih je najin sin pričel hoditi v šolo in dobro napredoval v resnici. Septembra 1962 sem imel prednost obiskati Kraljestveno strežbeno šolo v Wiesbadnu. Tam sem bil spodbujen, naj se z družino preselim tja, kjer se potrebujejo nemško govoreči biblijski učitelji. Sem so spadala tudi nekatera področja v Nemčiji in Švici.

V švicarske Alpe

Tako smo se leta 1963 preselili v Švico. Poslali so nas v majhno občino v Brunnenu ob prekrasnem Luzernskem jezeru, ki je v osrednjem delu švicarskih Alp. Tam je bilo za nas kakor v raju. Morali smo se navaditi na tamkajšnje nemško narečje, način življenja in miselnost ljudi. Vseeno pa smo s temi miroljubnimi ljudmi radi delali in jim oznanjevali. V Brunnenu smo preživeli 14 let. Tu je najin sin odrastel.

Leta 1977, ko mi je bilo skoraj 50 let, sva prejela povabilo, naj prideva služit v švicarski Betel v Thunu. To je bila za naju nepričakovana prednost in sprejela sva jo z velikim  cenjenjem. Z ženo sva v Betelu preživela devet let, ki se jih spominjava kot posebni mejnik v najinem krščanskem življenju in osebnem duhovnem razvoju. Poleg tega sva se veselila oznanjevanja s krajevnimi oznanjevalci v Thunu in na bližnjih področjih, od koder sva vedno imela pogled na Jehovova »čudovita dela«, na veličastne, s snegom pokrite gore Bernskih Alp. (Psalm 9:1)

Še ena selitev

Naslednjič sva se preselila zgodaj leta 1986. Zaprosili so naju, da bi služila kot posebna pionirja na obsežnem področju, ki pripada občini Buchs v vzhodnem delu Švice. Ponovno sva se morala prilagoditi drugačnemu življenju. Toda spodbujala naju je želja, da služiva Jehovu tam, kjer bi naju najbolje uporabljal, zato sva se z njegovim blagoslovom lotila nove naloge. Včasih nadomeščam okrajne nadzornike ter tako obiskujem in krepim občine. Minilo je osemnajst let in na tem področju sva v oznanjevanju doživela mnogo lepega. Občina v Buchsu raste in radi se shajamo v čudoviti kraljestveni dvorani, ki je bila posvečena pred petimi leti.

Jehova je za naju skrbel kar najbolj velikodušno. V polnočasni službi sva preživela večino življenja, vendar nama ni nikoli ničesar manjkalo. Z veseljem in zadovoljstvom opazujeva, da najin sin ter njegova žena, kot tudi vnuki z družinami, zvesto hodijo po Jehovovi poti.

Ko se ozrem v preteklost, čutim, da sva Jehovu zares služila »v ugodnih in neugodnih okoliščinah«. Prizadevanje za tem, da bi imel svoj delež v krščanski službi, me je od temnih ječ komunističnih zaporov vodilo do veličastnih gora švicarskih Alp. Z družino ne obžalujemo niti enega samega trenutka.

[Okvir na strani 28]

»Dvakratne žrtve«, neomajni v preganjanju

V Nemški demokratični republiki (NDR), ki je bila znana tudi kot Vzhodna Nemčija, so bili Jehovove priče tarča brutalnega zatiranja. Poročila kažejo, da je bilo zaradi krščanskega služenja in nevtralnosti več kot 5000 Prič poslanih v prisilna delovna in internacijska taborišča. (Izaija 2:4)

Nekateri od njih so bili opisani kot »dvakratne žrtve«. Približno 325 je bilo takšnih, ki so jih najprej zaprli v nacistična koncentracijska taborišča in zapore. Nato pa jih je v 1950-ih letih preganjal in zapiral Stasi, varnostno-obveščevalna služba NDR. Celo nekateri zapori so najprej bili nacistični, nato pa Stasijevi.

V prvem desetletju hudega preganjanja, od leta 1950 do 1961, je 60 Prič (moških in žensk) v zaporu umrlo zaradi grobega ravnanja, podhranjenosti, bolezni in starosti. Dvanajst Prič je bilo obsojenih na dosmrtno kazen, vendar so jo pozneje znižali na 15 let zapora.

Danes je na nekdanjem Stasijevem sedežu v Berlinu stalna razstava, ki prikazuje 40 let uradnega preganjanja Jehovovih prič v Vzhodni Nemčiji. Fotografije in osebne pripovedi tam tiho pričajo o pogumu in duhovni moči teh Prič, ki so v ognjenem preganjanju ostali zvesti.

[Zemljevid na straneh 24, 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

VZHODNA NEMČIJA

Rudolstadt

Belzig

Torgau

Chemnitz

Zwickau

[Slika na strani 25]

Grad Osterstein v Zwickauu

[Vir slike]

Fotosammlung des Stadtarchiv Zwickau, Deutschland

[Slika na strani 26]

Z ženo Eriko