Kdo so bili anabaptisti?

OBISKOVALCI, ki prvič pridejo v središče nemškega mesta Münster v Vestfaliji, se skoraj vedno zastrmijo v tri železne kletke, ki visijo s cerkvenega stolpa. Tam visijo, če ne štejemo krajših časovnih presledkov, že skoraj 500 let. Prvotno so bila v njih trupla treh mož, ki so jih javno mučili in usmrtili. Ti možje so bili anabaptisti, kletke pa so poslednji ostanek njihovega kraljestva.

Kdo so bili anabaptisti? Kako se je to gibanje pričelo? Kateri so bili njihovi glavni nauki? Zakaj so omenjene može usmrtili? In kakšno povezavo imajo tri kletke s kraljestvom?

Reformirati cerkev – toda kako?

Konec 15. in na začetku 16. stoletja se je vedno bolj kritiziralo Rimskokatoliško cerkev in duhovščino. Cerkev je bila prežeta s pokvarjenostjo in nemoralo, zato so mnogi menili, da je nastopil čas za velike spremembe. Leta 1517 je Martin Luther javno pozval k reformaciji in ko so se polemiki pridružili še drugi, je kmalu sledila protestantska reformacija.

Toda reformatorji niso imeli enotnega načrta, kaj bi morali storiti oziroma kako korenite bi morale biti spremembe. Mnogi so spoznali, da se je treba pri čaščenju izrecno držati Biblije. Kljub temu se reformatorji niso mogli zediniti niti v splošno sprejeti razlagi biblijskih naukov. Nekateri so menili, da reformacija napreduje prepočasi. Tako je med temi reformatorji svoje korenine pognalo tudi anabaptistično gibanje.

»Natančno povedano, ni obstajalo samo eno baptistično gibanje; bilo jih je kar nekaj,« je napisal Hans-Jürgen Goertz v svoji knjigi Die Täufer—Geschichte und Deutung. Leta 1521 so na primer štirje možje, znani kot preroki iz Zwickaua, z oznanjevanjem anabaptističnih naukov pritegnili precej pozornosti v Wittenbergu. Leta 1525 je bila ustanovljena samostojna skupina anabaptistov v švicarskem Zürichu. Anabaptistične skupnosti so se prav tako pojavile v Moraviji (današnja Češka) ter na Nizozemskem.

Krstiti otroke ali odrasle?

Anabaptistične skupnosti so bile povečini majhne, člani pa so bili na splošno miroljubni. Privrženci niso prav nič skrivali svojih verovanj; pravzaprav so jih drugim oznanjevali. Osnovne nauke so leta 1527 definirali v Schleitheimski listini. Med drugim so sklenili, da ne bodo nosili orožja, da bodo ostali ločeni od sveta in da bodo prestopnike izobčili. Toda to, kar je bilo najbolj značilno za njihovo vero in jih je jasno ločevalo od drugih religij, je bilo prepričanje, da je treba krstiti odrasle, in ne otrok. *

Pri krščevanju odraslih ni šlo le za vprašanje verske dogme; šlo je za vprašanje oblasti. Posameznik naj bi s krstom počakal, dokler ne odraste, in se tako za krst odločil na podlagi svoje vere. Toda potemtakem se nekateri morda sploh ne bi krstili. Posameznike, ki se ne bi krstili, pa cerkev ne bi mogla imeti povsem pod nadzorom. Za nekatere cerkve je torej krščevanje odraslih pomenilo izgubo oblasti.

 Zaradi tega so tako katoličani kot protestanti želeli preprečiti krščevanje odraslih. Po letu 1529 je vsaj v nekaterih krajih tiste, ki so krščevali odrasle ljudi ali pa so se dali krstiti kot odrasli, zelo verjetno čakala smrtna kazen. Novinar Thomas Seifert pojasnjuje, da so anabaptiste »kruto preganjali po vsem Svetem rimskem cesarstvu nemškega naroda«. Preganjanje je doseglo svoj vrhunec v mestu Münster.

Srednjeveški Münster kliče po spremembi

V srednjeveškem Münstru je živelo približno 10.000 prebivalcev. Mesto je bilo obdano s skoraj nepremagljivim obrambnim sistemom, ki je bil širok kakih 90 metrov, njegov obseg pa je bil okoli 5 kilometrov. Vendar so bile razmere v mestu mnogo manj stabilne kakor pa njegov obrambni sistem. Brošura The Kingdom of the Anabaptists, ki jo je izdal mestni muzej v Münstru, omenja »notranje politične spore med mestnimi svétniki ter cehi«. Poleg tega so bili prebivalci ogorčeni nad vedenjem duhovščine. Münster je z odprtimi rokami sprejel reformacijo ter se leta 1533 iz katoliškega mesta prelevil v protestantsko.

Eden od glavnih reformacijskih pridigarjev v Münstru je bil precej vihravi Bernhard Rothmann. Pisec Friedrich Oehninger pojasnjuje, da je Rothmannov »pogled postal očitno anabaptističen, saj je s svojimi tovariši zavrnil krščevanje otrok«. V Münstru si je pridobil naklonjenost mnogih ljudi, čeprav so bili njegovi radikalni pogledi za nekatere preveč skrajnostni. »Vedno več ljudi, ki so bili navezani na staro ureditev, je polnih nelagodnih občutkov in črnih slutenj zapustilo mesto. V Münster so se z vseh strani začeli zgrinjati anabaptisti, v upanju, da se bodo tam uresničili njihovi ideali.« To, da je bilo v Münstru tako veliko anabaptistov, je vodilo v tragedijo.

Novi Jeruzalem oblegan

Dva Nizozemca, ki sta se priselila v Münster – haarlemski pek Jan Mathys in Jan Beuckelson, poznan kot Johann von Leiden – sta pri razvoju nadaljnjih dogodkov odigrala odločilno vlogo. Mathys je trdil, da je prerok in je napovedal, da bo aprila 1534 napočil Kristusov drugi prihod. Mesto so razglasili za Novi Jeruzalem, ki je omenjen v Bibliji, ozračje pa je postalo zloslutno. Rothmann je določil, da mora vse imetje postati javna lastnina. Odrasli prebivalci so se morali odločiti: ali se krstiti ali pa zapustiti mesto. Med množico ljudi, ki se je krstila, so bili tudi takšni, ki so to storili samo zato, da jim ni bilo treba zapustiti doma in imetja.

Druge skupnosti so z grozo opazovale, kako je Münster postal prvo mesto, v katerem so bili anabaptisti najmočnejša verska in politična sila. V knjigi Die Täufer zu Münster piše, da si je s tem »Münster nakopal sovraštvo celotnega Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda«. Tamkajšnji dostojanstvenik, knezoškof grof Franz von Waldeck, je zbral vojsko, da bi obkolila mesto. V vojski so bili pripadniki tako protestantske kot katoliške cerkve. Ti religiji, ki sta si do takrat zaradi reformacije nasprotovali, in sta si kmalu zatem zopet skočili v lase v tridesetletni vojni, sta sedaj proti anabaptistom združili vse svoje moči.

 Uničenje anabaptističnega kraljestva

Mogočna vojska, ki je oblegala mesto, ni prestrašila prebivalcev, ki jih je ščitilo mestno obzidje. Aprila 1534, ko naj bi nastopil Kristusov drugi prihod, je Mathys na belem konju prijezdil iz mesta, v pričakovanju, da ga bo Bog zaščitil. Predstavljajte si, kakšen srh je spreletel njegove privržence, ko so izza obzidja skrivoma gledali, kako ga je vojska razrezala na kose in nataknila njegovo glavo na kol.

Mathysov naslednik je postal Johann von Leiden, ki so mu nadeli ime kralj Jan anabaptist iz Münstra. Skušal je odpraviti neravnovesje med spoloma – v mestu je bilo namreč veliko več žensk kakor moških – tako da je moške spodbujal, naj si vzamejo toliko žen, kolikor jih je volja. Kraljestvo anabaptistov v Münstru je zahajalo v skrajnosti, saj so po eni strani prešuštvovanje in nečistovanje kaznovali s smrtjo, medtem ko so po drugi strani dopuščali poligamijo oziroma k temu celo spodbujali. Kralj Jan je imel 16 žen. Ko ga je ena izmed njih, Elisabeth Wandscherer, prosila za dovoljenje, da sme zapustiti mesto, so jo javno obglavili.

Münster so oblegali 14 mesecev, dokler ga junija 1535 končno niso zavzeli. Mesto je utrpelo veliko škodo, kakršne kasneje ni doživelo vse do druge svetovne vojne. Rothmann je pobegnil, kralja Jana in druga dva vodilna anabaptista pa so ujeli, mučili in usmrtili. Njihova trupla so dali v kletke, te pa obesili na stolp cerkve sv. Lamberta. To naj bi bilo »v grozeče svarilo vsem ljudem, ki bi morebiti povzročali težave,« pojasnjuje Seifert. Da, vmešavanje v politiko je imelo hude posledice.

Kaj se je zgodilo z drugimi anabaptističnimi skupnostmi? V Evropi so jih preganjali še nekaj let. Večina anabaptistov se je držala pacifističnih načel, čeprav je obstajala tudi manjšina, ki je prijela za orožje. Kasneje je anabaptiste vodil nekdanji duhovnik Menno Simons in skupina je navsezadnje postala znana pod imenom menoniti ali katerim drugim imenom.

Tri kletke

Anabaptisti so bili na splošno verni ljudje, ki so se skušali držati biblijskih načel. Toda zaradi radikalcev v Münstru so kasneje ta načela opustili in se vpletli v politiko. Gibanje se je tako sprevrglo v revolucionarno silo. To pa je za anabaptistično gibanje in srednjeveško mesto Münster pomenilo katastrofo.

Obiskovalce mestnega jedra nekaj še zmeraj opozarja na grozovite dogodke pred skoraj 500 leti. Kaj? Tri železne kletke, ki visijo s cerkvenega stolpa.

[Podčrtna opomba]

[Sliki na strani 13]

Kralja Jana so mučili, usmrtili in obesili na stolp cerkve sv. Lamberta