‚Odplula sta na Ciper‘

S TEMI besedami se v Dejanjih apostolov prične pripoved o tem, kaj so krščanski misijonarji Pavel, Barnaba in Janez Marko doživeli, ko so okoli leta 47 n. š. odšli na Ciper. (Dejanja 13:4, SSP) Kakor danes je tudi takrat imel Ciper močan strateški položaj v vzhodnem Sredozemlju.

Ciper so si zelo želeli Rimljani in tako so si ga leta 58 pr. n. š. podjarmili. Pred tem je imel ta otok pestro zgodovino. Okupirali so ga Feničani, Grki, Asirci, Perzijci in Egipčani. V srednjem veku so ga zasedali križarji, Franki in Benečani, za njimi pa Turki. Leta 1914 je otok prišel pod oblast Britancev in ti so mu vladali, vse dokler ni leta 1960 postal neodvisen.

Danes na Cipru prinaša največ dohodka turizem, toda v Pavlovih dneh je bil otok poln naravnih bogastev, ki so jih Rimljani s pridom izkoriščali, da so polnili rimske zakladnice. Na otoku so že zelo zgodaj odkrili baker in po nekih ocenah so ga do konca rimske dobe pridobili 250.000 ton. Vendar se je zaradi industrije bakra posekala večina otoških gosto poraščenih gozdov. Veliko jih je ob Pavlovem prihodu že izginilo.

 Ciper pod rimsko oblastjo

V Encyclopædii Britannici piše, da je Egipt dobil Ciper najprej od Julija Cezarja, nato pa od Marka Antonija. Kasneje je pod Avgustovo vlado spet pripadal Rimu, vladati pa mu je začel prokonzul, ki je bil neposredno odgovoren Rimu. To je zelo natančno omenil Lukež, pisec Dejanj apostolov. Ko je Pavel oznanjeval na otoku, je bil tamkajšnji prokonzul Sergij Pavel. (Dejanja 13:7, SSP)

Pax Romana, mednarodni mir, ki ga je uveljavljal Rim, je na Cipru spodbujal razvoj rudarstva in industrije, s čimer se je trgovina kar razcvetela. Poleg tega so dohodek prinašale tamkajšnje rimske legije, pa tudi romarji, ki so prihajali, da bi počastili zaščitnico otoka, boginjo Afrodito. Zaradi tega so pričeli graditi nove ceste, pristanišča in bogato okrašene javne stavbe. Uradni jezik je bila še naprej grščina, večina pa je poleg rimskega cesarja častila še Afrodito, Apola in Zevsa. Ljudje so živeli v blaginji ter uživali bogato družbeno in kulturno življenje.

Takšne so bile razmere na Cipru, ko je po njem potoval Pavel in ljudi poučeval o Kristusu. Vendar je bil otok s krščanstvom seznanjen, še preden je nanj stopil Pavel. Pripoved v Dejanjih apostolov pravi, da so nekateri zgodnji kristjani po smrti prvega krščanskega mučenika Štefana pobegnili na Ciper. (Dejanja 11:19) Pavlov tovariš Barnaba je bil po rodu s Cipra in je otok dobro poznal, zato je bil nedvomno odličen vodnik na Pavlovem oznanjevalskem potovanju. (Dejanja 4:36; 13:2)

Po Pavlovih stopinjah

Ne da se ravno preprosto povedati, kje natančno je Pavel potoval po Cipru, toda arheologi precej dobro poznajo odlično cestno omrežje iz rimskih časov. Zaradi geografskih značilnosti otoka se še danes sodobne glavne ceste večinoma vijejo po istih poteh, po katerih so svojo pot najbrž ubrali tudi zgodnji misijonarji.

Pavel, Barnaba in Janez Marko so iz Selevkije odpluli proti pristaniškemu mestu Salamina. Zakaj so se odpravili v Salamino, ko pa je bila prestolnica in glavno pristanišče Pafos? Med drugim zato, ker je Salamina ležala na vzhodni obali in je bila od Selevkije, ki je bila na celini, oddaljena le 200 kilometrov. Salamina v času Rimljanov sicer ni bila več glavno mesto, saj je ta naziv pripadal Pafosu, a je kljub temu ostala kulturno, izobraževalno in trgovsko središče otoka. V mestu je živela precej velika judovska skupnost in misijonarji so začeli ‚oznanjevati besedo Božjo po shodnicah Judov‘. (Dejanja 13:5)

 Vse, kar je danes ostalo od Salamine, je kup ruševin. Vendar arheološke najdbe odkrivajo, kakšen sijaj in bogastvo je mesto nekoč uživalo. Trg, središče političnega in verskega življenja, velja za verjetno največjo rimsko agoro oziroma glavni trg, ki so ga kdaj odkrili v Sredozemlju. Med vlado cesarja Avgusta so imeli v Salamini zapleteno oblikovana mozaična tla, gimnazije, izreden kopališki sistem, stadion in amfiteater, razkošne grobnice ter veliko gledališče s 15.000 sedeži! Nedaleč so razvaline veličastnega Zevsovega templja.

Toda Zevs ni mogel preprečiti potresov, ki so opustošili mesto. Velik potres je leta 15 pr. n. š. z zemljo zravnal večino Salamine, vendar jo je Avgust kasneje obnovil. Potres je mesto znova prizadel leta 77 n. š. in nato so ga še enkrat zgradili. V četrtem stoletju pa je Salamino opustošila vrsta potresov in nikoli več ni dosegla nekdanje slave. V srednjem veku je njeno pristanišče izginilo, ker ga je prekril mulj.

To, kako so se prebivalci Salamine odzvali na Pavlovo oznanjevanje, ni zapisano. Toda Pavel je moral oznanjevati tudi drugim skupnostim. Misijonarji so se iz Salamine lahko odpravili po treh glavnih poteh: ena je potekala proti severni obali in prečkala Kirenijsko hribovje; druga je vodila proti zahodu čez Mesarijsko nižino preko osrednjega dela otoka; tretja pa se je vila vzdolž južne obale.

Kot pravi izročilo, je Pavel ubral tretjo pot. Ta pelje čez bogate kmetijske površine z edinstveno rdečo prstjo. Po približno 50 kilometrih proti jugozahodu pride v mesto Larnaka, nato pa ostro zavije proti severu, v notranjost dežele.

‚Obhodili so ves otok‘

Glavna cesta je kmalu prispela v starodavno mesto Ledra. Danes se na tem kraju razprostira sodobna prestolnica Nikozija. Vsi dokazi o tem starodavnem mestnem kraljestvu so izginili. Toda znotraj beneškega obzidja iz 16. stoletja, ki obkroža srce Nikozije, pelje živahna, ozka ulica, ki se imenuje Ledra. Ali je Pavel potoval do Ledre ali ne, ne vemo. V Bibliji preprosto piše, da so  ‚obhodili ves otok‘. (Dejanja 13:6, SSP, poudarili mi.) V Wycliffe Historical Geography of Bible Lands piše, da »ta izraz verjetno pomeni, da so bolj ali manj obšli vse judovske skupnosti na Cipru«.

Pavel se je vsekakor želel na Cipru pogovarjati s kar največ ljudmi. Zato je morda iz Ledre odšel po južni poti skozi mesti Amathus in Kourion – dve svetovljanski mesti s hitro rastočim številom prebivalstva.

Kourion je visoko nad morjem ležal na pečini, ki se je skoraj navpično spuščala na obalo. To čudovito grško-rimsko mesto je leta 77 n. š. uničil isti potres, ki je poškodoval Salamino. Tam so ostale tudi razvaline templja, posvečenega Apolu, in sicer iz leta 100 n. š. Stadion je lahko sprejel 6000 gledalcev. Razkošen življenjski slog mnogih v Kourionu je razviden iz čudovitih talnih mozaikov, ki so krasili celo zasebne vile.

V Pafos

Iz Kouriona se slikovita pot nadaljuje proti zahodu po vinorodni pokrajini ter se postopoma vzpenja, nato pa se precej nenadoma strmo spusti in si utre svojo pot med skalami do prodnatih obal. Grška mitologija pravi, da se je prav tam iz morja rodila boginja Afrodita.

Afrodita je bila na Cipru najbolj priljubljena grška boginja in so jo vneto častili vse do drugega stoletja n. š. Središče njenega čaščenja je bilo v mestu Pafos. Vsako pomlad so njej v čast tam priredili veliko slavje. Udeležili so se ga romarji iz Male Azije, Egipta, Grčije, pa tudi iz daljne Perzije. Ko je Ciper prišel pod oblast Ptolemejcev, so se Ciprčani seznanili tudi s čaščenjem faraonov.

Pafos je bil rimska prestolnica Cipra in sedež prokonzula, dobil pa je tudi prednost kovati bakrene kovance. Tudi to mesto je leta 15 pr. n. š. uničil potres, Avgust pa je prav kakor za Salamino zbral sredstva za obnovo mesta. Kako razkošno so bogati prebivalci Pafosa živeli v prvem stoletju, odkrivajo izkopanine, kot so široke mestne ulice, bogato okrašene zasebne vile, glasbene šole, gimnaziji ter amfiteater.

Takšen je bil Pafos, ko so ga obiskali Pavel, Barnaba in Janez Marko, in tukaj je prokonzul Sergij Pavel, ‚pameten mož‘, »želel slišati besedo Božjo« kljub ostremu nasprotovanju čarovnika Elima. Prokonzul »se je čudil nauku Gospodovemu [Jehovovemu, NW]«. (Dejanja 13:6–12)

Misijonarji so po uspešnem oznanjevanju na Cipru nadaljevali delo v Mali Aziji. To prvo Pavlovo misijonarsko potovanje je bilo mejnik v širjenju pravega krščanstva. Knjiga St. Paul’s Journeys in the Greek Orient to poimenuje ‚pravi začetek krščanskega in Pavlovega misijonarjenja‘. V knjigi še piše: »Ciper, ki leži na stičišču morskih poti proti Siriji, Mali Aziji in Grčiji, je bil skoraj logičen začetek misijonarskega popotovanja.« Toda bil je le prvi korak. Dvajset stoletij kasneje se krščansko misijonarsko delo še naprej opravlja in res se lahko reče, da se je z dobro novico o Jehovovem kraljestvu dobesedno doseglo ‚skrajne meje sveta‘. (Dejanja 1:8, SSP)

[Zemljevid na strani 20]

(Lega besedila – glej publikacijo)

CIPER

NIKOZIJA (Ledra)

Salamina

Pafos

Kourion

Amathus

Larnaka

KIRENIJSKO HRIBOVJE

MESARIJSKA NIŽINA

GOROVJE TROODOS

[Slika na strani 21]

Pavel je v Pafosu poln svetega duha oslepil čarovnika Elima