Življenjska zgodba

Zadovoljujoče življenje kljub srčnim bolečinam

PRIPOVEDUJE AUDREY HYDE

Ko se ozrem nazaj na več kot 63 let v polnočasni službi – od tega 59 let na svetovnem sedežu Jehovovih prič – lahko rečem, da sem imela zadovoljujoče življenje. Resda mi je bilo strašno, ko sem gledala, kako moj prvi mož počasi umira za rakom, in kasneje drugi prenaša grozne posledice Alzheimerjeve bolezni. Toda naj vam povem, kako sem kljub tem nesrečam ohranila veselje.

ODRAŠČALA sem na farmi blizu majhnega mesta Haxtun na planjavah severovzhodnega Kolorada, blizu meje z Nebrasko. Bila sem peti od šestih otrok Orilla in Nine Mock. Russell, Wayne, Clara in Ardis so se rodili med letoma 1913 in 1920, jaz pa sem prišla na svet naslednje leto. Curtis se je rodil leta 1925.

Leta 1913 je mati postala Preučevalka Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče. Sčasoma smo to postali tudi drugi v družini.

Zdravo življenje na planjavah

Oče je bil zelo napreden človek. V vseh zgradbah na naši farmi smo imeli električne luči, nekaj, kar je bilo v tistih dneh prava redkost. Poleg tega smo se hranili z domačimi pridelki naše farme – z jajci naših kokoši ter z mlekom, smetano in maslom naših krav. Zemljo smo obdelovali s konji ter gojili jagode, krompir, pa tudi pšenico in koruzo.

Oče je menil, da bi se mi otroci morali naučiti delati. Še preden sem pričela hoditi  v šolo, sem se že učila delati na polju. Spominjam se, kako sem v poletnih dneh pod žgočim soncem okopavala dolge vrste našega vrta. Spraševala sem se, ali bom sploh kdaj prišla do konca vrste. Po telesu mi je polzel pot in pikale so me čebele. Ker drugim mladim ni bilo treba tako trdo delati kakor nam, sem se včasih smilila sama sebi. Toda ko se ozrem na svoje otroštvo, sem v resnici hvaležna za to, da smo se naučili delati.

Vsak od nas je imel svojo zadolžitev. Ker je Ardis molzla krave bolje od mene, je bila moja naloga čistiti bokse v konjušnici, z lopato sem namreč kidala gnoj. Vendar smo se tudi zabavali in se igrali. Z Ardis sva bili v krajevnem moštvu softballa. Jaz sem bila metalec ali pa v tretji bazi, Ardis pa je bila v prvi bazi.

Nad prerijo je bilo jasno nočno nebo tako čudovito! Ob pogledu na tisoče zvezd sem se vedno spomnila na našega Stvarnika, Boga Jehova. Že kot otrok sem razmišljala o Psalmu 147:4, kjer piše: »[Jehova] prešteva zvezd število, kliče jih, kolikor jih je, po imenih.« V mnogih od teh jasnih noči mi je naš pes Judge položil glavo v naročje in mi delal družbo. Ob popoldnevih sem pogosto sedela na verandi in občudovala polja nedozorele pšenice, ki je v sončnih žarkih in ob pozibavanju vetra spominjala na srebro.

Materin dobri zgled

Moja mati je bila kot žena zelo vdana. Oče je bil že od nekdaj glava družine in mati nas je učila, naj ga spoštujemo. Leta 1939 je tudi on postal Jehovova priča. Res nam je nalagal veliko dela in nas ni razvajal, vendar smo vedeli, da nas ima rad. V zimskih dneh je pogosto vpregel konja v sani in nas popeljal naokoli. Kako zelo smo uživali v lesketajočem se snegu!

Vendar nas je tega, da smo vzljubili Boga in si pridobili spoštovanje do Biblije, naučila mati. Izvedeli smo, da je Bogu ime Jehova in da je on Vir življenja. (Psalm 36:9; 83:18) Poleg tega smo spoznali, da nam Jehova ni dal smernic zato, da bi nas oropal veselja, temveč v naše dobro. (Izaija 48:17) Mati je nenehno poudarjala, da je pred nami posebno delo. Izvedeli smo, da je Jezus svojim sledilcem zapovedal: »Ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec.« (Matevž 24:14)

Vsakič ko sem se v tistih dneh vrnila iz šole, pa matere ni bilo v hiši, sem jo šla iskat.  Nekoč, ko mi je bilo okoli šest ali sedem let, sem jo našla v skednju. Takrat se je zunaj močno ulilo. Tam, v seniku, sem jo vprašala, ali bo Bog še enkrat povzročil potop. Zagotovila mi je, da je Bog obljubil, da ne bo nikoli več uničil zemlje s potopom. Spominjam se tudi, kako sem večkrat zbežala v klet, da bi se skrila pred tornadi, ki pri nas niso bili tako redki.

Mati je sodelovala v oznanjevanju, še preden sem se rodila. V našem domu se je zbirala skupina ljudi, od katerih so vsi upali na življenje s Kristusom v nebesih. Čeprav je bilo za mater izziv oznanjevati po hišah, je pustila, da je ljubezen do Boga premagala njen strah. Bila je zvesta vse do smrti, 24. novembra 1969, ko ji je bilo 84 let. »Mati, odšla boš v nebesa in boš s tistimi, ki jih poznaš,« sem ji zašepetala v uho. Kako vesela sem bila, da sem takrat lahko bila z njo in ji povedala, da sem prepričana o gotovosti njenega upanja! Mehko je dejala: »Zelo si dobra z mano.«

Pričeli smo oznanjevati

Leta 1939 je Russell postal pionir, kakor se imenujejo polnočasni oznanjevalci Jehovovih prič. Do leta 1944 je pioniral v Oklahomi in Nebraski, nato pa so ga poklicali na svetovni sedež Jehovovih prič (imenovan Betel) v Brooklynu v New Yorku. Jaz sem pričela pionirati 20. septembra 1941 in služila po različnih krajih v Koloradu, Kansasu in Nebraski. Tista pionirska leta so bila srečna, pa ne le zato, ker sem lahko drugim pomagala spoznavati Jehova, temveč tudi, ker sem se naučila zanašati nanj.

Približno takrat, ko je Russell pričel pionirati, se je Wayne po kratkem obdobju svetnega dela šolal na univerzi na vzhodni obali. Pozneje so ga povabili v Betel. Nekaj časa je služil na kraljestveni farmi blizu Ithace v New Yorku. Pridelovali so hrano za tamkajšnjo majhno skupino betelskih delavcev ter za kakih 200 delavcev v brooklynskem Betelu. Wayne je svoje znanje in izkušnje uporabljal v službi Jehovu vse do svoje smrti leta 1988.

Moja sestra Ardis se je poročila z Jamesom Kernom in imela sta pet otrok. Umrla je leta 1997. Druga sestra, Clara, je vse do danes zvesta Jehovu in med dopustom jo še vedno obiščem na njenem domu v Koloradu. Najmlajši brat Curtis je prišel v brooklynski Betel sredi 1940-ih let. Vozil je tovornjak z različnimi dobrinami in pridelki na kraljestveno farmo in z nje. Nikoli se ni poročil. Umrl je leta 1971.

Moja želja – betelska služba

Starejša brata sta odšla v Betel pred mano, tam pa sem želela služiti tudi sama. Prepričana sem, da sem bila tja povabljena zaradi njunega dobrega zgleda. Ko sem poslušala mater, ki je govorila o zgodovini Božje organizacije, in na lastne oči videla, kako  se izpolnjujejo biblijske prerokbe glede zadnjih dni, je v meni rasla želja, da bi služila v Betelu. Jehovu sem v molitvi prisegla, da ne bom nikoli zapustila Betela, če mi bo le dovolil delati tam, razen če bi to morala storiti zaradi krščanskih obveznosti.

V Betel sem prispela 20. junija 1945 in dodeljeno mi je bilo čiščenje. Vsak dan sem morala počistiti 13 sob in pospraviti 26 postelj, skrbela pa sem tudi za čistočo hodnikov, stopnišč in oken. Delo je bilo naporno. Medtem ko sem delala, sem si vsak dan dopovedovala: Res si utrujena, vendar si v Betelu, Božji hiši!

Na začetku služenja v Betelu se mi je zgodilo nekaj zelo nerodnega. Ker sem odrasla na podeželju, nisem vedela, da je dumbwaiter [dobesedno pomeni »nemi natakar«] majhno dvigalo, s katerim se je prevažalo potrebščine iz enega nadstropja v drugo. No, nekega dne sem med delom prejela telefonski klic s prošnjo: »Lahko prosim pošlješ dol dumbwaiter?« Takoj zatem je klicalec odložil slušalko, jaz pa nisem vedela, kaj naj storim. Toda nato sem se spomnila, da je neki brat, ki je živel v nadstropju, kjer sem čistila, natakar. Zato sem potrkala na njegova vrata in mu rekla: »Želijo te doli v kuhinji.«

Poroka z Nathanom Knorrom

Od 1920-ih let so betelčani, ki so se želeli poročiti, morali zapustiti Betel in pričeti služiti v prid Kraljestva kje drugje. Toda na začetku 1950-ih so nekaterim, ki so v Betelu služili že dlje časa, dovolili poročiti se in ostati. Ko se je torej zame pričel zanimati Nathan H. Knorr, ki je bil takrat na čelu svetovnega kraljestvenega dela, sem pomislila: No, to pa je eden, ki bo zagotovo ostal!

Nathan je imel pri tem, ko je skrbel za nadzor nad svetovno dejavnostjo Jehovovih prič, mnogo odgovornosti. Zato je bil do mene zelo pošten, ko mi je naštel precej razlogov, zaradi katerih naj dobro premislim, preden sprejmem njegovo ponudbo, da se poročiva. V tistih dneh je veliko potoval, ko je obiskoval podružnice Jehovovih prič po vsem svetu, in pogosto je bil zdoma po več tednov. Zato je pojasnil, da bova ločena daljša obdobja.

Kot dekle sem sanjala, da se bom poročila spomladi in preživela medeni mesec na tihooceanskih havajskih otokih. Namesto tega sva se poročila pozimi, 31. januarja 1953, najin medeni mesec pa je bil tisti sobotni popoldan in nedelja v New Jerseyju. V ponedeljek sva se vrnila na delo. Toda teden pozneje sva zares odšla na najin medeni teden.

 Marljiv zakonski tovariš

Ko je Nathan leta 1923 prišel v Betel, je imel 18 let. Od veteranov, kot sta bila Joseph F. Rutherford, ki je bil na čelu dela Prič, in Robert J. Martin, ki je bil nadzornik tiskarne, je prejel dragoceno šolanje. Ko je septembra 1932 brat Martin umrl, je Nathan postal nadzornik tiskarne. Naslednje leto ga je brat Rutherford vzel s seboj na obisk podružnic Jehovovih prič po Evropi. Januarja 1942, ko je brat Rutherford umrl, je Nathan dobil odgovornost nadzorovati svetovno delo Jehovovih prič.

Nathan je bil zelo napreden, vselej je načrtoval prihodnjo rast. Nekateri so zaradi mišljenja, da je konec te stvarnosti že zelo blizu, menili, da takšno ravnanje ni primerno. Pravzaprav ga je eden, ko je videl njegove načrte, vprašal: »Kaj je to, brat Knorr? Ali nimaš prav nič vere?« Odgovoril je: »Imam, ampak če konec ne bo prišel tako hitro, kakor pričakujemo, bomo pripravljeni.«

Ena od zamisli, v katero je Nathan še posebej močno verjel, je bila ustanovitev šole za misijonarje. Tako je 1. februarja 1943 na veliki farmi, kjer je takrat služil moj brat Wayne, pričela delovati misijonarska šola. Čeprav je bil to približno petmesečni intenzivni tečaj preučevanja Biblije, pa je Nathan poskrbel, da so študentje imeli tudi sprostitev. Prvim razredom se je pridružil pri igri z žogo, toda pozneje ni več igral, ker se je bal, da bi se lahko poškodoval, zaradi česar ne bi mogel obiskati poletnih območnih zborovanj. Zato se je iger raje udeleževal kot sodnik. Študentje so bili navdušeni, ko si je drznil prikrojiti pravila iger v korist tujih študentov.

Potovanja z Nathanom

Pozneje sem se Nathanu na potovanjih v tujino pridružila tudi sama. Uživala sem, ko smo si s podružničnimi prostovoljci in misijonarji pripovedovali doživljaje. Osebno sem lahko začutila njihovo ljubezen in vdanost ter videla, kako živijo v državah, kamor so bili dodeljeni. Več let sem prejemala pisma, v katerih so izražali cenjenje za takšne obiske.

Ko razmišljam o najinih potovanjih, se spomnim mnogih doživljajev. Ko sva denimo obiskala Poljsko, sta si dve sestri ob meni med seboj šepetali. Vprašala sem ju: »Zakaj šepetata?« Opravičili sta se in pojasnili, da jima je to v navadi, ker je bilo delo Jehovovih prič na Poljskem prepovedano in so bile v njihovih domovih nameščene prisluškovalne naprave.

Med mnogimi, ki so služili na Poljskem pod prepovedjo, je bila tudi sestra Adach. Imela je kodraste lase, ki so ji pokrivali čelo. Nekoč je dvignila svoje kodre in razkrila globoko brazgotino, ki ji je ostala od udarca mučitelja. Bila sem osupla, ko sem na lastne oči videla posledice krutega ravnanja, ki so ga naši bratje in sestre morali prenašati.

Moj drugi najljubši kraj, takoj za Betelom, so Havaji. Spominjam se zborovanja v havajskem mestu Hilo, ki je bilo leta 1957. To je bil velik dogodek, ob katerem se je zbralo več ljudi, kakor je bilo vseh tamkajšnjih Prič skupaj. Župan je Nathanu celo izročil ključ mesta. Mnogi so naju prišli pozdravit in nama nadeli havajske cvetlične vence.

Drugo navdušujoče zborovanje je bilo v Nürnbergu v Nemčiji leta 1955, na kraju, kjer je Hitler imel svoje parade. Splošno znano je, da je Hitler prisegel, da bo iztrebil Jehovovo ljudstvo v Nemčiji, toda sedaj je bil ta stadion  poln Jehovovih prič! Nisem mogla zadrževati solz. Oder je bil ogromen, z impresivnim ozadjem, ki ga je sestavljalo 144 velikanskih stebrov. Z odra sem lahko videla številno občinstvo, več kot 107.000 ljudi. Do drugega konca stadiona je bilo tako daleč, da sem zadnjo vrsto komajda videla.

Lahko sva začutila značajnost nemških bratov in sester ter moč, ki so jo med preganjanjem pod nacistično vlado prejemali od Jehova. To naju je okrepilo v odločenosti, da ostaneva zvestovdana in značajna do Jehova. Nathan je imel sklepni govor in na koncu je navzočim pomahal v slovo. Takoj so se odzvali, tako da so mu v slovo mahali s svojimi robci. Bilo je, kakor bi pred seboj videli prelepo cvetlično polje.

Nepozaben je bil tudi najin obisk Portugalske decembra 1974. Bila sva med tistimi, ki so obiskali prvi shod Prič v Lizboni, potem ko je bilo naše oznanjevalsko delo pravno priznano. Tam je bilo delo prepovedano kar 50 let! Čeprav je bilo takrat v državi samo 14.000 kraljestvenih oznanjevalcev, je bilo na dveh zborih navzočih skupaj več kot 46.000 ljudi. V oči so mi stopile solze, ko so bratje rekli: »Nič več se nam ni treba skrivati. Svobodni smo.«

Vse od dni, ko sem potovala z Nathanom, pa do danes uživam v neformalnem oznanjevanju – na letalih, v restavracijah – pa tudi v oznanjevanju po ulici. Vedno imam pri sebi literaturo, tako da sem pripravljena. Ko sva nekoč čakala na letalo, ki je zamujalo, me je neka ženska vprašala, kje delam. Tako se je pričel daljši pogovor z njo in drugimi okoli naju, ki so poslušali. Betelska služba in oznanjevanje me še vedno zelo zaposlujeta in razveseljujeta.

Bolezen in še zadnje spodbude

Leta 1976 je Nathan zbolel za rakom, zato sem mu skupaj z drugimi betelčani pomagala prenašati nastale razmere. Čeprav mu je zdravje pešalo, sva v najino sobo vabila člane podružničnih uradov iz vsega sveta, ki so bili v Brooklynu na izpopolnjevanju. Spominjam se obiskov Dona in Earlene Steele, Lloyda in Melbe Barry, Douglasa in Mary Guest, Martina in Gertrude Poetzinger, Pryca Houghesa in še mnogih drugih. Pogosto so nama pripovedovali doživetja iz svoje države. Name so še posebej naredili vtis doživljaji, povezani z neomajnostjo naših bratov in sester pod prepovedjo.

Ko je Nathan spoznal, da se mu bliža smrt, mi je dal nekaj dobrih nasvetov, da bi se lažje spoprijela z vdovstvom. Rekel je: »Imela sva srečen zakon. Mnogi ljudje tega nikoli ne doživijo.« Najin zakon je bil med drugim srečen tudi zaradi Nathanove pozornosti. Ko sva denimo na potovanjih srečevala različne ljudi, mi je dejal: »Audrey, če ti jih kdaj ne predstavim, je to zato, ker se ne morem spomniti njihovih imen.« Bila sem zelo vesela, da mi je to vnaprej povedal.

Nathan me je spomnil: »Po smrti je naše upanje zanesljivo, in nikoli več nam ne bo treba trpeti.« Zatem me je spodbudil: »Glej naprej, ker je tam tvoja nagrada. Ne živi v preteklosti, čeprav ti bodo spomini ostali. Čas ti bo pomagal zaceliti rane. Ne postani zagrenjena in se ne smili sama sebi. Veseli se, da si doživljala te radosti in blagoslove. Kmalu boš ugotovila, da ti spomini vzbujajo radostne občutke. Spomini so Božje darilo.« Dodal je: »Bodi zaposlena – skušaj svoje življenje izkoristiti za to, da delaš kaj za druge. To ti bo pomagalo najti veselje v življenju.« Nato je 8. junija 1977 zapustil zemeljsko prizorišče.

Poroka z Glennom Hydom

Nathan mi je rekel, da lahko bodisi živim v preteklosti s svojimi spomini ali pa pričnem graditi novo življenje. Tako sem se leta 1978  po preselitvi na Watchtowerjeve farme v Wallkillu v New Yorku poročila z Glennom Hydom, ki je bil zelo čeden, miren in blag človek. Preden je postal Priča, je v vojni med Združenimi državami in Japonsko služil v mornarici.

Glenn je bil na obalnem torpednem čolnu, kjer so ga dodelili v strojnico. Zaradi hrupa motorja je delno izgubil sluh. Po vojni je postal gasilec. Zaradi tega, kar je doživel med vojno, so ga več let preganjale nočne more. Za biblijsko resnico je izvedel od svoje tajnice, ki mu je neformalno pričevala.

Pozneje, leta 1968, je bil Glenn poklican v Betel, da bi v Brooklynu služil kot gasilec. Ko so zatem dobili gasilski avto na Watchtowerjevih farmah, je bil leta 1975 premeščen tja. Čez čas je zbolel za Alzheimerjevo boleznijo. Nazadnje je Glenn po desetih letih zakona umrl.

Kako bom lahko to prenesla? Ponovno so mi bile v tolažbo modre besede Nathana, ki mi jih je namenil, ko je vedel, da bo umrl. Znova in znova sem prebirala njegove besede glede tega, kako naj se spoprimem z vdovstvom. Te misli še danes delim s tistimi, ki so izgubili svojega zakonca, in Nathanovi nasveti so tudi njim v tolažbo. Da, kot me je Nathan spodbujal, je dobro, da gledam naprej.

Dragocena bratovščina

K mojemu srečnemu, zadovoljujočemu življenju še posebej prispevajo dragi prijatelji v betelski družini. Med njimi mi je posebej draga Esther Lopez, ki je leta 1944 diplomirala v tretjem razredu Watchtowerjeve biblijske šole Gilead. Februarja 1950 se je vrnila v Brooklyn in tam služila kot prevajalka naše biblijske literature v španščino. Kadar je bil Nathan zdoma, mi je pogosto delala družbo. Tudi ona živi na Watchtowerjevih farmah. Sedaj je sredi 90-ih let, zdravje ji peša in zanjo skrbijo v našem domu ostarelih.

Od najožjih članov moje družine živita samo še Russell in Clara. Russell ima več kot 90 let in zvesto služi v brooklynskem Betelu. Bil je med prvimi, ki so mu dovolili po poroki ostati v Betelu. Leta 1952 se je poročil s sobetelčanko Jean Larson. Jeanin brat Max je prišel v Betel leta 1939 in je leta 1942 nasledil Nathana kot nadzornik tiskarne. Max ima v Betelu še vedno veliko odgovornosti, tudi to, da pomaga skrbeti za svojo drago ženo Helen, ki se bojuje z multiplo sklerozo.

Ko se ozrem na več kot 63 let, ki sem jih preživela v polnočasni službi Jehovu, lahko rečem, da je bilo moje življenje resnično zadovoljujoče. Betel mi je postal dom in tu še vedno služim z radostnim srcem. Zelo sem hvaležna staršema, da sta nas otroke naučila, kako pomembno je delo, kot tudi za to, da sta v nas vsadila željo služiti Jehovu. Toda na to, da je življenje zadovoljujoče, najbolj vplivata naša čudovita bratovščina in upanje na življenje z našimi brati in sestrami na rajski zemlji, kjer bomo vso večnost služili našemu Velikemu stvarniku, edinemu pravemu Bogu, Jehovu.

[Slika na strani 24]

Starša na poročni dan junija 1912

[Slika na strani 24]

Z leve proti desni: Russell, Wayne, Clara, Ardis, jaz in Curtis leta 1927

[Slika na strani 25]

Med pioniranjem leta 1944. Stojim med Frances in Barbaro McNaught.

[Slika na strani 25]

Leta 1951 v Betelu. Z leve proti desni: jaz, Esther Lopez ter moja svakinja Jean.

[Slika na strani 26]

Z Nathanom in njegovimi starši

[Slika na strani 26]

Z Nathanom leta 1955

[Slika na strani 27]

Z Nathanom na Havajih

[Slika na strani 29]

Z drugim možem Glennom