Kapadokija – kjer sta domove ljudem izoblikovala veter in voda

KAPADOKIJO je omenil apostol Peter. Svoje prvo navdihnjeno pismo je med drugim naslovil na tiste, ki so ‚začasno bivali in bili razkropljeni po [. . .] Kapadokiji‘. (1. Petrov 1:1, NW) Kakšna dežela je bila Kapadokija? Zakaj so tamkajšnji prebivalci živeli v domovih, izdolbenih v kamen? Kako so prišli v stik s krščanstvom?

»Nenadoma smo ugotovili, da smo izgubljeni v gozdu skalnih stožcev in stebrov,« je rekel britanski popotnik W. F. Ainsworth, ki je obiskal Kapadokijo okoli leta 1840. Nad njeno edinstveno pokrajino osupnejo tudi današnji obiskovalci tega turškega področja. Po kapadoških dolinah so kakor nemi stražarji nagneteni čudni kamniti »kipi«. Nekateri so videti kakor orjaški dimniki, ki se dvigajo po 30 metrov ali više v nebo. Drugi spominjajo na orjaške sladoledne kornete, obeliske ali gobe.

S kako čudovitimi barvnimi odtenki se ti kipi čez dan obarvajo v sončni svetlobi! Ob zori so bledoroza barve. Sredi dneva se obarvajo smetanasto belo, ob sončnem zahodu pa dobijo zlato oker odtenek. Kako je nastal ta ‚gozd skalnih stožcev in stebrov‘? In zakaj so se ljudje na tem področju nastanili vanje?

Veter in voda kot oblikovalca

Kapadokija je v samem srcu Anatolije, polotoka, ki povezuje Azijo in Evropo. To področje bi bilo planota, če ne bi bilo na njem dveh vulkanov. Pred tisočletji sta ob njunih mogočnih izbruhih pokrajino prekrili dve vrsti kamnin – trdi bazalt in mehki tuf, bleda kamnina, ki je nastala iz strjenega vulkanskega pepela.

Ko so mehak tuf pričele dolbsti reke, dež in veter, so nastajale soteske. Sčasoma so se nekatere skale ob robu sotesk nalomile v tisoče skalnih stožcev in tako je dežela dobila skalne tvorbe, kakršnih ni nikjer drugje na zemlji. Iz nekaterih skalnih stožcev so nastala prava satovja. Krajevni prebivalci so v mehkih skalah dolbli stanovanjske prostore, ki so se z naraščajočo družino množili. Ugotovili so tudi, da so njihovi domovi poleti hladni, pozimi pa ohranjajo toploto.

Življenje na stičišču civilizacij

Kapadoški jamski prebivalci bi bili najverjetneje večinoma prepuščeni samim  sebi, če ne bi živeli na pomembnem stičišču civilizacij. Skozi Kapadokijo se je vila znamenita 6500 kilometrov dolga »svilna cesta«, trgovska pot, ki je povezovala rimsko cesarstvo s Kitajsko. Po njej so poleg trgovcev potovale tudi perzijske, grške in rimske vojske. In s temi popotniki so prihajale v deželo nove verske zamisli.

V drugem stoletju pr. n. š. so bile v Kapadokiji tudi judovske naselbine. Leta 33 n. š. pa so Judje s tega področja obiskali Jeruzalem, da bi praznovali binkoštni praznik. Tako je apostol Peter po izlitju svetega duha oznanjeval Judom iz Kapadokije. (Dejanja 2:1–9) Očitno so se nekateri odzvali na njegovo sporočilo in se vrnili domov z novopridobljeno vero. Zato je Peter svoje prvo pismo naslovil tudi na kapadoške kristjane.

Z leti pa so na kristjane v Kapadokiji pričele vplivati poganske filozofije. V četrtem stoletju so trije vplivni kapadoški cerkveni voditelji celo odločno zagovarjali nesvetopisemski nauk o trojici. To so bili Gregor Nacianški, Bazilij Veliki in njegov brat Gregor iz Nise.

Bazilij Veliki je prav tako spodbujal k samostanskemu življenju. Skromni kapadoški domovi, izdolbeni v kamen, so prav ustrezali asketskemu življenju, ki ga je priporočal. Ko je meniška skupnost rastla, so znotraj nekaterih večjih stožcev naredili prave cerkve. Do 13. stoletja so v skalah izklesali že kakih tristo cerkev in mnoge so se ohranile do danes.

Danes so cerkve in samostani zapuščeni, toda življenjski slog tamkajšnjih prebivalcev se je skozi stoletja kaj malo spremenil. Mnoge jame so še vedno domovi. Le malokateri obiskovalec Kapadokije se ne čudi temu, kako so spretni prebivalci te naravne skalne tvorbe spremenili v domove.

[Zemljevid na straneh 24, 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

KAPADOKIJA

KITAJSKA