Življenjska zgodba

Zanašala sva se na Jehovovo moč

PRIPOVEDUJE ERZSÉBET HAFFNER

»Ne bom dopustil, da te izženejo,« je rekel Tibor Haffner, ko je izvedel, da so mi ukazali zapustiti Češkoslovaško. Zatem je pristavil: »Če si za to, se poročiva in z menoj boš za vedno.«

DEVETINDVAJSETEGA januarja 1938, samo nekaj tednov potem, ko me je Tibor tako nepričakovano zasnubil, sem se s tem krščanskim bratom, ki je prvi oznanjeval moji družini, poročila. Zame to ni bila lahka odločitev. Ravno sem dopolnila 18 let in bila sem polnočasna oznanjevalka Jehovovih prič. Svojo mladost sem želela posvetiti samo služenju Bogu. Jokala sem. Molila sem. Šele potem, ko sem se pomirila, sem se zavedla, da tega ni storil le iz prijaznosti, in čutila sem, da si želim živeti s tem človekom, ki me zares ljubi.

Toda zakaj sem se sploh znašla v nevarnosti, da me izženejo? Navsezadnje sem živela v državi, v kateri so bili ljudje ponosni na svojo demokratično ureditev in versko svobodo. No, mislim, da vam moram sedaj več povedati o mojih prvih letih življenja.

Rodila sem se 26. decembra 1919 grškokatoliškim staršem, ki so živeli v madžarski vasi Sajószentpéter, kakih 160 kilometrov vzhodno od Budimpešte. Na žalost je moj oče umrl, ne da bi ga sploh poznala. Mati se je kmalu poročila z vdovcem, ki je imel štiri otroke, in preselili smo se v Lučenec, ljubko mesto na takratnem Češkoslovaškem. V tistih letih ni bilo lahko živeti v družini s krušnimi starši. Ker sem bila najmlajši otrok, sem se počutila kakor peto kolo. Finančno smo  komaj shajali, jaz pa nisem bila prikrajšana samo za gmotne stvari, temveč tudi za običajno starševsko pozornost in ljubezen.

Ali sploh kdo pozna odgovor?

Pri 16 letih so me vznemirjala resna vprašanja. Z velikim zanimanjem sem brala o zgodovini prve svetovne vojne in zelo me je presenetilo, da so se omikani narodi, ki so trdili, da so krščanski, med seboj pobijali. Poleg tega sem videla, kako se vse naokoli širi militarizem. Prav nič se ni skladalo s tem, kar sem se v cerkvi učila o ljubezni do bližnjega.

Zato sem stopila k rimskokatoliškemu duhovniku in ga vprašala: »Katera zapoved naj bi kristjane zavezovala: ta, da gremo v vojno in bližnje ubijamo, ali ta, da jih ljubimo?« Vznejevoljen zaradi vprašanja mi je odgovoril, da uči pač to, kar mu rečejo nadrejeni. Podobno se je zgodilo, ko sem odšla h kalvinističnemu duhovniku in nato k judovskemu rabinu. Odgovora nisem dobila, vsi so bili le presenečeni nad mojim neobičajnim vprašanjem. Na koncu sem odšla k luteranskemu duhovniku. Zelo se je vznemiril, toda preden sem odšla, mi je rekel: »Če res hočete vedeti kaj glede tega, vprašajte Jehovove priče.«

Skušala sem najti Priče, vendar mi ni uspelo. Nekaj dni kasneje, ko sem se vračala z dela, sem videla, da so vrata našega doma na pol odprta. Mladenič prijetnega videza je bral materi iz Biblije. Prešinila me je misel: To mora biti Jehovova priča! Tega mladeniča, Tiborja Haffnerja, sva povabili v stanovanje in tudi njemu sem postavila isto vprašanje. Ni mi povedal, kaj si sam misli o tem, temveč mi je pokazal, kaj je v Bibliji zapisano glede razpoznavnega znaka pravih kristjanov, kot tudi o časih, v katerih živimo. (Janez 13:34, 35; 2. Timoteju 3:1–5)

Čez nekaj mesecev, ko mi še ni bilo 17 let, sem se krstila. Menila sem, da morajo te dragocene resnice, ki sem jih tako težko našla, vsi slišati. Pričela sem polnočasno oznanjevati, kar je bilo v poznih 1930-ih letih na Češkoslovaškem precejšen izziv. Naše delo je bilo sicer uradno priznano, toda ker so duhovniki hujskali ljudi, smo doživljali hudo nasprotovanje.

Prvič doživim preganjanje

Nekega dne v drugi polovici leta 1937 sem s krščansko sestro oznanjevala v vasi blizu Lučenca. Ni trajalo dolgo, ko so naju aretirali in odpeljali v zapor. »Tukaj bosta umrli,« nama je rekel paznik in zaloputnil z vrati najine celice.

Do večera so se pri nama znašle še štiri zapornice. Pričeli sva jih tolažiti in jim oznanjevati. Pomirile so se in vso noč smo se živahno pogovarjale o biblijskih resnicah.

Ob šestih zjutraj me je paznik poklical, naj pridem iz celice. Sestri sem rekla: »Vidiva se spet v Božjem kraljestvu.« Zaprosila sem jo, naj, če bo preživela, pove moji družini, kaj se je zgodilo. Tiho sem se pomolila in odšla s paznikom. Odvedel me je v svoje stanovanje, ki je bilo znotraj zapora. »Zate, dekle, imam nekaj vprašanj,« je dejal. »Včeraj zvečer si rekla, da je Bogu ime Jehova. Ali mi to lahko pokažeš v Bibliji?« Kakšno presenečenje in olajšanje! Prinesel je svojo Biblijo in tako sem njemu in njegovi ženi pokazala ime Jehova. Imel je še mnogo drugih vprašanj o temah, o katerih sva s sestro preteklo noč razpravljali s tistimi štirimi ženami. Z odgovori je bil zadovoljen, zato je svojo ženo zaprosil, naj zame in za mojo prijateljico pripravi zajtrk.

Po nekaj dneh so naju izpustili, toda sodnik je odločil, da moram zapustiti Češkoslovaško, ker sem madžarska državljanka. Po tem dogodku  me je Tibor Haffner zaprosil, naj postanem njegova žena. Poročila sva se in preselila sem se v hišo njegovih staršev.

Preganjanje se stopnjuje

Odtlej sva oznanjevala kot par, čeprav je bil Tibor zaposlen tudi z organizacijskim delom. Samo nekaj dni preden so madžarski vojaki novembra 1938 vstopili v naše mesto, se nama je rodil sin, Tibor ml. V Evropi se je na obzorju že risala druga svetovna vojna. Madžarska je zavzela velik del Češkoslovaške in za tiste Jehovove priče, ki so živeli na teh priključenih področjih, se je preganjanje še povečalo.

Desetega oktobra 1942 je Tibor odšel proti Debrecenu, kjer naj bi se sestal z nekaterimi brati. Toda tokrat se ni več vrnil domov. Pozneje mi je povedal, kaj se je zgodilo. Na mostu, kjer naj bi bil sestanek, je bilo namesto bratov nekaj policistov v delavskih preoblekah. Čakali so na mojega moža in Pála Nagypála, ki sta prišla zadnja. Policisti so ju odpeljali na policijsko postajo in ju po golih stopalih tolkli s palicami, dokler se nista od bolečin onesvestila.

Nato so jima ukazali, naj si obujeta čevlje in vstaneta. Prisilili so ju, da sta kljub bolečinam odšla na železniško postajo. Policija je nato pripeljala še enega moža, ki je imel glavo tako zelo obvezano, da je komajda gledal. To je bil brat András Pilling, ki je prav tako prišel na sestanek. Mojega moža so z vlakom odpeljali v pripor v Alagu, blizu Budimpešte. Ko je neki paznik videl pretepena Tiborjeva stopala, je sarkastično dejal: »Kako kruti so lahko nekateri ljudje! Ne skrbi, mi te bomo pozdravili.« Dva druga paznika sta ga pričela tepsti po stopalih, tako da je kri špricala vse naokoli. Po nekaj minutah je izgubil zavest.

Naslednji mesec so Tiborja in več kot 60 drugih bratov in sester odvedli na sojenje. Brate Andrása Bartha, Dénesa Faluvégija in Jánosa Konráda so obsodili na smrt z obešenjem. Brata Andrása Pillinga so obsodili na dosmrtno ječo, mojega moža pa na 12 let zapora. Kaj so zagrešili? Tožilec jih je tožil veleizdaje, zavračanja vojaškega služenja, vohunjenja in obrekovanja svete cerkve. Pozneje so smrtno obsodbo spremenili v dosmrtno ječo.

Po moževih stopinjah

Dva dni po tem, ko je Tibor odšel na sestanek v Debrecenu, sem bila pokonci že pred šesto uro in likala obleke. Nenadoma je nekdo pričel močno trkati po vratih. ‚Tukaj so,‘ sem pomislila. Vkorakalo je šest policistov in povedali so mi, da imajo dovoljenje za preiskavo. Vse v hiši so aretirali in nas nato odpeljali na policijsko postajo, tudi najinega triletnega sina. Še isti dan so nas premestili v zapor v Pétervásári na Madžarskem.

Kmalu zatem sem dobila visoko vročino, zato so me ločili od drugih zapornic. Ko sem si opomogla, sta bila v moji celici dva vojaka, ki sta se ob meni prepirala. »Ustreliti jo moramo! Jaz jo bom!« je rekel eden. Drugi pa je pred tem želel še preveriti moje zdravstveno stanje. Prosila sem ju, naj me pustita živeti. Končno sta odšla iz celice, jaz pa sem se zahvalila Jehovu, da mi je pomagal.

Pazniki so imeli posebne zasliševalne metode. Ukazali so mi, naj se uležem na tla z obrazom obrnjenim navzdol, mi v usta zatlačili nogavice, zavezali roke in noge in me  šibali, dokler nisem pričela krvaveti. Ustavili so se samo, ko je kateri od vojakov rekel, da je utrujen. Vprašali so me, s kom naj bi se moj mož sestal tisti dan, ko so ga aretirali. Nisem jim povedala, zato je pretepanje trajalo tri dni. Četrti dan so mi dovolili sina odpeljati k moji mami. Zunaj je zmrzovalo, jaz pa sem svojega fantka nesla na ranjenem hrbtu kakih 13 kilometrov do železniške postaje. Od tam sva potovala domov z vlakom, vendar sem se morala še isti dan vrniti.

Obsodili so me na šest let zapora v Budimpešti. Ko sem prispela tja, sem izvedela, da je v njem tudi Tibor. Kako vesela sva bila, ko so nama dovolili, da lahko govoriva drug z drugim, pa čeprav skozi železno ograjo in le za nekaj minut! Oba sva čutila Jehovovo ljubezen in ti dragoceni trenutki so naju okrepili. Preden sva se znova srečala, sva prestala strašne preizkušnje, v katerih sva večkrat le za las ušla smrti.

Iz zapora v zapor

V eni celici nas je bilo natlačenih kakih 80 sester. Hrepenele smo po duhovni hrani, toda zdelo se je nemogoče, da bi kar koli lahko prišlo v zapor. Ali bi lahko dobile kaj znotraj samega zapora? Naj vam povem, kaj smo naredile. Prijavila sem se za krpanje nogavic tistih, ki so delali v zaporu. V eno nogavico sem dala košček papirja s prošnjo, da nam sporočijo katalogno številko Biblije v zaporniški knjižnici. Da ne bi česa posumili, sem pripisala še dva druga naslova.

Naslednji dan sem dobila nov kup nogavic. V eni od njih je bil odgovor. Te številke sem nato izročila pazniku in ga zaprosila za knjige. Kako vesele smo bile, ko smo dobile knjige, med katerimi je bila tudi Biblija! Druge knjige smo zamenjale vsak teden, Biblijo pa smo obdržale. Ko nas je paznik vprašal po njej, smo mu vselej odgovorile: »To je zajetna knjiga in vsaka jo želi prebrati.« Tako smo lahko brale Biblijo.

Nekega dne me je zaporniški uslužbenec povabil v svojo pisarno. Zdel se mi je nenavadno vljuden.

»Gospa Haffner, za vas imam dobro novico,« je rekel. »Lahko greste domov. Morda jutri. Če pa pelje kak vlak, lahko že danes.«

»To bi bilo čudovito,« sem odgovorila.

»Seveda bi bilo,« je rekel. »Imate otroka in mislim, da ga želite vzgojiti.« Zatem je dodal: »Samo podpišite to pismo.«

»Za kaj pa gre?« sem vprašala.

»Ne skrbite glede tega,« je vztrajal. »Samo podpišite in lahko odidete.« Zatem mi je dejal: »Ko boste doma, lahko delate, kar hočete. Toda sedaj morate podpisati, da ne želite več biti Jehovova priča.«

Stopila sem korak nazaj in ponudbo odločno odklonila.

»Potem boste tu umrli!« je jezno zavpil in me poslal stran.

Maja 1943 so me premestili v drugi zapor v Budimpešti in pozneje v vas Márianosztra, kjer smo živele v samostanu s kakimi 70 redovnicami. Pestila nas je lakota in doživljale smo še druge stiske, toda drugim smo vneto pripovedovale o našem upanju. Ena od redovnic je pokazala iskreno zanimanje za naše sporočilo in rekla: »To so čudovite stvari. Nikoli še nisem slišala česa takega. Prosim, povejte mi več o tem.« Pripovedovale smo ji o novem svetu in o čudovitem življenju, ki bo tam. Med pogovorom je prišla mati prednica.  Redovnico, ki se je zanimala za resnico, so takoj odpeljali stran, ji slekli oblačila in jo hudo prebičali. Ko smo jo spet srečale, nas je rotila: »Prosim, molite k Jehovu, naj me reši in odpelje stran. Želim biti ena izmed vas.«

Naša naslednja postaja je bil star zapor v Komáromu, mestu ob Donavi, kakih 80 kilometrov zahodno od Budimpešte. Življenjske razmere so bile strašne. Kot mnoge druge sestre sem tudi sama hudo zbolela za tifusom, bruhala sem kri in vse bolj slabela. Ker nismo imeli zdravil, sem mislila, da je sedaj z menoj konec. Zatem pa so zaporniški uslužbenci iskali koga, ki bi lahko opravljal pisarniško delo. Sestre so omenile moje ime. Tako sem dobila nekaj zdravil in okrevala.

Ponovno z družino

Ko se nam je od vzhoda približevala sovjetska vojska, smo se bili prisiljeni pomikati proti zahodu. Predolgo bi trajalo, če bi opisovala, kakšne strahote smo doživljale. Večkrat sem bila blizu smrti, toda zaradi Jehovove zaščitne roke sem preživela. Ko je bilo vojne konec, smo bile v češkem mestu Tábor, kakih 80 kilometrov stran od Prage. Šele tri tedne zatem, 30. maja 1945, sva s svakinjo Magdaleno prispeli domov v Lučenec.

Že od daleč sem lahko na dvorišču zagledala mojo taščo in dragega sinčka Tiborja. Oči so se mi napolnile s solzami in zaklicala sem: »Tibike!« Pritekel je in mi skočil v naročje. »Saj ne boš več odšla, kajne mami?« To so bile njegove prve besede, ki mi jih je rekel in jih ne bom nikoli pozabila.

Jehova je bil milosten tudi z mojim možem, Tiborjem. Iz zapora v Budimpešti so ga skupaj s še kakimi 160 brati poslali v delovno taborišče v Bor. Mnogokrat so gledali smrti v oči, toda kot skupina so preživeli. Tibor se je vrnil domov 8. aprila 1945, približno mesec pred menoj.

Po vojni smo še naprej potrebovali Jehovovo moč, da smo lahko preživeli vse preizkušnje v naslednjih 40 letih pod komunistično vlado na Češkoslovaškem. Tiborja so spet obsodili na dolgo zaporno kazen in jaz sem morala sama skrbeti za sina. Ko so ga izpustili, je služil kot potujoči nadzornik. V 40 letih komunizma sva izkoristila vsako priložnost, da sva z drugimi govorila o svoji veri. Mnogim sva lahko pomagala, da so spoznali resnico. Tako so postali najini duhovni otroci.

Kako zelo smo bili veseli, ko je leta 1989 nastopila verska svoboda! Naslednje leto smo se po dolgem času udeležili prvega zborovanja v naši državi. Ko smo videli na tisoče bratov in sester, ki so v teh desetletjih ostali značajni, smo vedeli, da je bil Jehova za vse od njih mogočen vir moči.

Moj dragi mož, Tibor, je 14. oktobra 1993 umrl zvest Bogu, jaz pa sedaj živim blizu mojega sina v Žilini na Slovaškem. V meni ni več veliko fizične moči, toda moj duh je zaradi Jehovove moči krepak. Niti malo ne dvomim, da lahko z Njegovo močjo prestanem kakršno koli preizkušnjo v tej stari stvarnosti. Poleg tega se tudi veselim časa, ko bom po Jehovovi nezasluženi dobrotljivosti lahko živela večno.

[Slika na strani 20]

Moj štiriletni sin, Tibor, ki sem ga morala zapustiti

[Slika na strani 21]

Tibor st. z drugimi brati v Boru

[Slika na strani 22]

S Tiborjem in svakinjo Magdaleno leta 1947 v Brnu

[Sliki na strani 23]

Večkrat sem bila blizu smrti, toda zaradi Jehovove zaščitne roke sem preživela