Neustrašen »popotnik v prid evangelija«

POROČAJO, da je George Borrow pri 18. letih znal 12 jezikov. Dve leti pozneje je »z lahkoto in prefinjenostjo« prevajal že 20 jezikov.

Leta 1833 je tega neobičajno nadarjenega moža povabila v London na razgovor Britanska in inozemska biblična družba. Tridesetletni Borrow ni imel denarja za potovanje, vendar ker je bil odločen izkoristiti to priložnost, se je iz Norwicha, kjer je bil doma, peš odpravil na 180 kilometrov dolgo pot in dospel na cilj v samo 28 urah.

Biblična družba mu je ponudila izzivalno nalogo: da se v šestih mesecih nauči mandžurščine, jezika, ki so ga govorili ponekod na Kitajskem. Zaprosil je za učbenik slovnice, toda dali so mu lahko samo izvod Matevževega evangelija v mandžurščini in mandžursko-francoski slovar. Kljub temu je po 19 tednih pisal v London, da »že obvlada mandžurščino« in da mu je to uspelo z »Božjo pomočjo«, kot se je sam izrazil. To je bilo še toliko bolj osupljivo zato, ker naj bi obenem tudi korigiral Lukežev evangelij v jeziku nahuatl, enem od jezikov domorodnih ljudstev Mehike.

Biblija v mandžurščini

Mandžurščina se je v pisni obliki prvič pojavila v 17. stoletju. Ta jezik, čigar pisava je bila privzeta od mongolske ujgurščine, so takrat začeli uporabljati v kitajskih uradnih krogih. Čeprav se ga je sčasoma uporabljalo vse manj, so si člani Britanske in inozemske biblične družbe zelo želeli, da bi se natisnilo in razdelilo Biblije v mandžurščini. Do leta 1822 so financirali izdajo 550 izvodov Matevževega evangelija, ki ga je prevedel Stepan V. Lipoftsoff. Ta je bil član ruskega ministrstva za zunanje zadeve in je živel na Kitajskem 20 let. Evangelij so natisnili v Sankt Peterburgu, toda razdelili so komaj peščico izvodov, saj je preostale uničila poplava.

Kmalu zatem so bili prevedeni celotni Krščanski grški spisi. Ko so leta 1834 odkrili staroveški rokopis, ki je zajemal večji del Hebrejskih spisov, se je zanimanje za Biblijo povečalo. Kdo bi lahko nadzoroval revizijo obstoječe Biblije v mandžurščini in prevedel ostalo? Britanska in inozemska biblična družba je za to nalogo pooblastila Georgea Borrowa in ga odposlala v Rusijo.

V Rusijo

Ko je Borrow prispel v Sankt Peterburg, se je posvetil še temeljitejšemu preučevanju mandžurščine, da je lahko biblijsko  besedilo točneje korigiral in urejeval. Toda naloga je bila kljub vsemu zelo težavna, tako da je tudi po 13 ur na dan pomagal zlagati črke za tiskanje Nove zaveze, ki so jo kasneje opisali kot »čudovit orientalski izdelek«. Leta 1835 so natisnili tisoč izvodov. Borrow si jih je močno želel odnesti na Kitajsko in jih tam razdeliti med ljudi, toda njegov načrt se je izjalovil. Ruska vlada se je bala, da bi se na to dejanje lahko gledalo kot na misijonarsko dejavnost, zaradi česar bi se utegnili poslabšati prijateljski odnosi s sosednjo Kitajsko. Borrowu so zato dejali, da mu ne bodo dovolili potovati niti do meje, če bo vzel s seboj »že eno samo Biblijo v mandžurščini«.

Kakih deset let pozneje so razdelili nekaj izvodov, leta 1859 pa se je pojavil tudi prevod Matevževega in Markovega evangelija, v katerem je bilo v vzporednih stolpcih besedilo v mandžurščini in kitajščini. Toda takrat je že večina ljudi, ki so znali brati mandžursko, raje brala kitajsko, in tako je upanje, da bo kdaj nastala celotna Biblija v mandžurskem jeziku, pričelo bledeti. Mandžurščina je pravzaprav začela zamirati in kmalu jo je nadomestila kitajščina. To se je zgodilo leta 1912, ko je Kitajska postala republika.

Iberski polotok

George Borrow se je vrnil v London, okrepljen z mnogimi doživetji. Leta 1835 so ga premestili na Portugalsko in v Španijo, da bi, kot je pozneje sam dejal, »ugotovil, koliko je um tamkajšnjih ljudi dojemljiv za krščanske resnice«. Delovanje Britanske in inozemske biblične družbe v teh državah je bilo namreč zaradi vsesplošnih političnih in družbenih nemirov še v povojih. Borrow se je z ljudmi v portugalskih podeželskih skupnostih zelo rad zapletel v pogovor o Bibliji, toda zaradi tamkajšnje verske otopelosti in ravnodušnosti se je kmalu odpravil čez mejo v Španijo.

Španija je predstavljala drugačen izziv, še posebej zaradi Romov, s katerimi je hitro spletel tesne vezi, saj je govoril njihov jezik. Kmalu po prihodu je pričel prevajati »Novo zavezo« v španski romski jezik, gitanščino. Pri prevajanju nekaterih delov je prosil za pomoč neki Romki. Bral jima je iz španskega prevoda, zatem pa ju prosil, naj mu besedilo prevedeta. Tako se je naučil pravilno uporabljati romske idiome. Rezultat njegovega truda je bil Lukežev evangelij, ki je izšel spomladi leta 1838, zaradi česar je neki škof vzkliknil: »Z romščino bo spreobrnil vso Španijo!«

Georgea Borrowa so pooblastili, naj najde »nekoga, ki bi bil sposoben Sveto pismo prevesti v baskovščino«. To nalogo je dobil dr. Oteiza, zdravnik, »izveden v tem narečju, ki je tudi meni nekoliko poznano,« je zapisal Borrow. Leta 1838 je Lukežev evangelij postal prva biblijska knjiga v španski baskovščini.

 Borrow je iz želje, da bi razsvetlil navadne ljudi, odhajal na dolga potovanja, ki so bila pogosto polna nevarnosti, in med revnimi na podeželju razdeljeval Biblije. Hotel jih je osvoboditi verske nevednosti in praznoverja. Ko je na primer razkrival, kako nesmiselno je kupovati odpustke, je to logično utemeljeval z besedami: »Ali je mogoče, da bi Bog, ki je dober, odobraval kupčevanje z grehom?« Toda pri Biblični družbi so se zbali, da bodo oblasti zaradi takšnega napada na ustaljene nauke njihovo dejavnost prepovedale, zato so Borrowu naročili, naj se osredini samo na razdeljevanje Svetega pisma.

Borrow je dobil ustno dovoljenje za tiskanje El Nuevo Testamento, španske Nove zaveze brez rimskokatoliških doktrinalnih opomb. To mu je uspelo kljub prvotnemu nasprotovanju ministrskega predsednika, ki je prevod opisal kot nevarno in »neprimerno knjigo«. Borrow je nato v Madridu odprl skladišče, da je prodajal to špansko Novo zavezo, zaradi česar je prišel v spor z verskimi voditelji in svetnimi oblastmi. Zaprli so ga za 12 dni. Ko je zatem protestiral, so ga prosili, naj tiho odide. Borrow je dobro vedel, da je bil nezakonito v zaporu, zato je navedel primer apostola Pavla in se odločil ostati, dokler ga primerno ne oprostijo, tako da ne bo njegovega imena onečaščal noben madež. (Dejanja 16:37)

Ko je leta 1840 ta goreči odposlanec Biblične družbe Španijo zapustil, so pri Družbi lahko poročali: »V Španiji je v zadnjih petih letih šlo v obtok skoraj 14.000 izvodov Svetega pisma.« Borrow, ki je imel pri tem zelo pomembno vlogo, je svoja doživetja v Španiji povzel z besedami »najsrečnejša leta mojega življenja«.

The Bible in Spain, ki je bila prvič objavljena leta 1842, v tisku pa je še danes, je živa, osebna pripoved Georgea Borrowa o njegovih potovanjih in dogodivščinah. V tej knjigi, ki je v hipu postala uspešnica, se je označil za ‚popotnika v prid evangelija‘. Napisal je: »Namenil sem se priti do skritih in odročnih predelov med težko prehodnimi hribi in gorami ter se z ljudmi po svoje pogovarjati o Kristusu.«

George Borrow je s svojo izredno vnemo pri razdeljevanju in prevajanju Svetega pisma položil temelj za druge. Zares dragocena prednost!

[Zemljevid na strani 29]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Georgea Borrowa je v prizadevanju, da bi prevajal in razdeljeval Biblije, pot vodila iz Anglije (1) v Rusijo (2), Portugalsko (3) in Španijo (4)

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 28]

Uvodne besede Janezovega evangelija v mandžurščini, ki je bil natisnjen leta 1835 (bere se navzdol, z leve proti desni)

[Vir slike]

From the book The Bible of Every Land, 1860

[Navedba vira slike na strani 27]

From the book The Life of George Borrow by Clement K. Shorter, 1919