Življenjska zgodba

Bogato in srečno življenje prostovoljnega žrtvovanja

PRIPOVEDUJETA MARIAN IN ROSA SZUMIGA

»Prostovoljno ti bom daroval [žrtvoval, NW],« naznanja Psalm 54:8, SSP. Ta stavek je življenjski moto Mariana Szumiga in njegove žene, Rose, ki živita v Franciji. Pred kratkim sta opisala nekaj pomembnih utrinkov iz svojega dolgega, bogatega življenja v Jehovovi službi.

MARIAN: Moja starša sta bila pripadnika Rimskokatoliške cerkve in sta se sem priselila iz Poljske. Oče je bil preprost človek. Nikoli ni imel možnosti, da bi obiskoval šolo. Vendar se je med prvo svetovno vojno v strelskih jarkih naučil brati in pisati. Bil je bogaboječ, toda pogosto razočaran nad cerkvijo.

V spomin se mu je še posebej vtisnil dogodek iz vojnih dni, ko je njegovo enoto obiskal kaplan. V bližini je eksplodirala granata, zato je kaplan v paniki zbežal in s križem udrihal po konju, da bi ta hitreje tekel. Oče je bil osupel nad tem, da je Božji »predstavnik« skušal pospešiti beg s »svetim« predmetom. Toda kljub takšnim izkušnjam in strahotam vojne, ki jih je videl, mu vera v Boga ni oslabela. Zasluge za svojo varno vrnitev iz vojne je pogosto pripisal Bogu.

»Mala Poljska«

Leta 1911 se je oče poročil z dekletom iz bližnje vasi. Ime ji je bilo Anna Cisowski. Kmalu po vojni, leta 1919, sta se iz Poljske preselila v Francijo in oče se je zaposlil v rudniku premoga. Jaz sem se rodil marca 1926 v Cagnac-les-Mines na jugozahodu Francije. Zatem sta se starša preselila v  poljsko skupnost v Loos-en-Gohelle blizu Lensa v severni Franciji. Pek je bil Poljak, mesar je bil Poljak in duhovnik naše župnije je bil Poljak. Ne preseneča, da so to področje imenovali Mala Poljska. Starša sta bila v skupnosti precej aktivna. Oče je pogosto organiziral predstave z odrsko igro, glasbo in s petjem. Redno je tudi razpravljal z duhovnikom, vendar ni bil zadovoljen z njegovim običajnim odgovorom »Božja pota so skrivnostna«.

Nekega dne leta 1930 sta na naša vrata potrkali dve ženski. Bili sta Preučevalki Biblije, kakor so takrat imenovali Jehovove priče. Oče je od njiju prejel Biblijo, knjigo, ki si jo je že leta želel prebrati. Z materjo sta prav tako zelo rada brala biblijske publikacije, ki sta jih prinesli Preučevalki. Na starša je to, kar sta v njih prebrala, naredilo močan vtis. Kljub zaposlenosti sta začela obiskovati shode, ki so jih organizirali Preučevalci Biblije. Debate z duhovnikom so postajale vedno burnejše, dokler ni ta nekega dne staršema zagrozil, da bo moja sestra Stéphanie izključena iz verouka, če se bosta še naprej družila s Preučevalci Biblije. »Ne skrbite glede tega,« je odgovoril oče. »Odslej bodo hči in drugi otroci pričeli z nami obiskovati shode Preučevalcev Biblije.« Oče se je izpisal iz cerkve in zgodaj leta 1932 sta se starša krstila. Takrat je bilo v Franciji samo kakih 800 kraljestvenih oznanjevalcev.

Rosa: Moja starša sta bila iz Madžarske in sta se podobno kakor Marianova preselila na sever Francije in našla delo v rudniku premoga. Jaz sem se rodila leta 1925. Leta 1937 je eden od Jehovovih prič Auguste Beugin oziroma ata Auguste, kot smo ga imenovali, očetu in mami pričel prinašati Stražni stolp v madžarščini. Staršema so bile revije zanimive, toda nobeden od njiju ni postal Jehovova priča.

Bila sem še mlada, toda to, kar sem brala v Stražnem stolpu, se je dotaknilo mojega srca. Suzanne Beugin, snaha ata Auguste, me je vzela pod svoje okrilje. Moja starša sta ji dovolila, da me je jemala s seboj na shode. Pozneje, ko sem začela delati, je oče postal nejevoljen, ker sem ob nedeljah obiskovala shode. Običajno je bil dobrodušne narave, toda sedaj se je pritoževal: »Med tednom te ni tu, ob nedeljah pa greš na tiste tvoje shode!« Vendar sem vztrajala. Zato mi je oče nekega dne rekel: »Pospravi svoje stvari v kovček in pojdi!« Bila je že noč. Stara sem bila komaj 17 let. Nisem vedela, kam naj grem. Na koncu sem se vsa objokana znašla v Suzanninem domu. Pri njej sem  ostala kakšen teden, nato pa je oče poslal pome sestro, da bi me pripeljala domov. Po naravi sem bila sramežljiva, toda misel iz Prvega Janezovega pisma 4:18 mi je pomagala, da sem ostala neomajna. V tem svetopisemskem stavku piše, da ‚dovršena ljubezen odganja strah‘. Leta 1942 sem se krstila.

Dragocena duhovna dediščina

Marian: Krstil sem se leta 1942, skupaj s sestrama Stéphanie in Mélanie ter bratom Stéphanom. Božja Beseda je imela v našem domu osrednje mesto. Ko smo vsi sedeli okoli mize, nam je oče v poljščini bral Biblijo. Zvečer smo pogosto poslušali starša, ko sta pripovedovala izkušnje z oznanjevanja. V teh duhovno bogatih trenutkih je v nas rasla ljubezen do Jehova, hkrati pa smo si tudi pridobivali čedalje večje zaupanje vanj. Oče je bil zaradi slabega zdravja prisiljen pustiti delo, vendar je za nas še naprej skrbel tako duhovno kot tudi gmotno.

Ker je imel več prostega časa, je enkrat tedensko z mladimi v občini vodil biblijski pouk v poljščini. Tam sem se naučil brati poljsko. Oče pa je spodbujal mlade še drugače. Nekoč, ko je našo občino obiskal brat Gustave Zopfer, ki je takrat nadzoroval delo Jehovovih prič v Franciji, je organiziral pevski zbor in biblijsko dramo v kostumih o gostiji kralja Belsazarja in napisu na steni. (Daniel 5:1–31) Vlogo Daniela je igral Louis Piéchota, ki je pozneje pod nacizmom ostal neomajen. * V takšnem okolju smo otroci odraščali. Videli smo, da sta bila starša vselej zaposlena z duhovnimi stvarmi. Danes se zavedam, da sta nam zapustila izredno dragoceno dediščino.

Ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna, so v Franciji prepovedali dejavnost Jehovovih prič. Nekoč so oblasti preiskale našo vas. Nemški vojaki so obkolili vse hiše. Oče je v omari z oblekami naredil dvojno dno in tja smo skrili različne biblijske publikacije. Toda nekaj izvodov knjižice Fascism or Freedom (Fašizem ali svoboda) je bilo v kredenčnem predalu. Oče jih je hitro skril v žep suknjiča, ki je visel na hodniku. Našo hišo sta preiskovala dva vojaka in francoski policist. Zastajala nam je sapa. En vojak je pričel preiskovati obleke, ki so visele na hodniku, in kmalu nato je s knjižicami v roki vstopil v kuhinjo, kjer smo bili zbrani. Zastrmel se je v nas, položil knjižice na mizo in nadaljeval iskanje drugod. Hitro sem pobral knjižice in jih položil v predal, ki sta ga vojaka že preiskala. Tisti vojak zatem ni niti povprašal po knjižicah – kakor da bi nanje povsem pozabil!

V polnočasno službo

Leta 1948 sem se odločil, da se bom dal na razpolago za polnočasno služenje Jehovu v pionirski službi. Po nekaj dneh sem prejel pismo iz podružničnega urada Jehovovih prič v Franciji. S tem pismom so me kot pionirja dodelili v občino Sedan, ki je blizu Belgije. Starša sta bila vesela, da sem začel na tak način služiti Jehovu. Toda oče je poudaril, da pioniranje ni šala, ampak marljivo delo. Vendar je dodal, da je njegova hiša zame vselej odprta in da lahko računam nanj, če bom kdaj v težavah. Takrat sta mi starša kupila novo kolo, čeprav nista imela veliko denarja. Še vedno hranim račun za tisto kolo in ko ga pogledam, mi v oči stopijo solze. Oče in mati sta umrla leta 1961, toda očetove modre besede mi še vedno odzvanjajo v ušesih; v vseh letih služenja so mi bile v spodbudo in tolažbo.

 Drugi vir spodbude je bila Elise Motte, 75-letna krščanska sestra v občini Sedan. Poleti sem se s kolesom peljal do oddaljenih vasi, kjer sem nato oznanjeval. Elsie je do teh vasi dospela z vlakom in se mi nato pridružila v oznanjevanju. Toda nekega dne so strojevodje stavkali in Elise se ni mogla vrniti domov. Takrat sem se uspel domisliti samo enega: da se usede na prtljažnik mojega kolesa in jo odpeljem domov. Takšna vožnja res ni bila udobna. Naslednje jutro sem s seboj vzel blazino in odšel po Elise domov. Nehala je potovati z vlakom in s prihranjenim denarjem nama je lahko pri kosilu kupila topel napitek. Kdo bi si mislil, da bo moje kolo nekoč javno prevozno sredstvo?

Dodatne odgovornosti

Leta 1950 so me zaprosili, naj služim kot okrajni nadzornik za vso severno Francijo. Star sem bil komaj 23 let, zato sem se najprej prestrašil. Mislil sem, da so se na podružničnem uradu zmotili! Prešinjala so me vprašanja: Ali sem duhovno in telesno zmožen za to delo? Ali se bom sposoben prilagoditi temu, da bom vsak teden stanoval na drugem mestu? Poleg tega imam od šestega leta starosti očesno okvaro, imenovano divergentni strabizem oziroma škiljenje. Zaradi tega imam eno oko usmerjeno navzven. Tega sem se že od malega zelo zavedal in skrbelo me je, kako se bodo na to odzvali drugi. Takrat pa mi je zelo pomagal Stefan Behunick, diplomant misijonarske šole Gilead. Zaradi oznanjevanja je bil izgnan iz Poljske, zato so ga dodelili v Francijo. Njegov pogum je naredil name zares močan vtis. Močno je spoštoval Jehova in resnico. Nekateri so mislili, da je bil z menoj trd, toda od njega sem se izredno veliko naučil. Ob njegovem pogumu je v meni raslo zaupanje.

V okrajnem delu sem na oznanjevanju doživel mnogo čutovitega. Leta 1953 so me zaprosili, naj obiščem nekega gospoda Paolija, ki je živel na jugu Pariza in je bil naročen na Stražni stolp. Ko sva se srečala, mi je povedal, da je nekoč delal v vojski, sedaj pa je upokojen. Prevzet je bil nad Stražnim stolpom. Rekel mi je, da je potem, ko je v nedavni izdaji prebral članek o slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt, to slovesnost sam obhajal, ostanek večera pa je bral Psalme. Najin pogovor je trajal skoraj ves popoldan. Pred odhodom sva na kratko spregovorila tudi o krstu. Pozneje sem mu poslal povabilo na okrajni zbor, ki je bil na začetku leta 1954. Prišel je in med 26 osebami, ki so se krstili na zboru, je bil tudi brat Paoli. Takšne izkušnje so zame še danes vir veselja.

Rosa: Oktobra 1948 sem pričela služiti kot pionirka. Po služenju v Anorju blizu Belgije so me skupaj s pionirko Irène Kolanski  (sedaj Leroy) dodelili v Pariz. Živeli sva v mali sobi v predelu Saint-Germain-des-Près v središču mesta. Ker sem bila s podeželja, sem do Parižanov čutila strahospoštovanje. Mislila sem, da so vsi izobraženi in zelo inteligentni. Toda pri oznanjevanju sem kmalu spoznala, da niso drugačni od drugih ljudi. Hišniki so naju večkrat spodili stran in ni bilo lahko pričeti biblijskih poukov. Toda nekaj jih je kljub vsemu sprejelo sporočilo.

Na okrajnem zboru leta 1951 sva bili z Irène intervjuvani glede pionirske službe. Ali uganete, kdo naju je intervjuval? Mlad okrajni nadzornik po imenu Marian Szumiga. Resda sva se nekoč predtem že srečala, toda po tem zboru sva si pričela dopisovati. Z Marianom sva imela veliko skupnega, tudi to, da sva se isto leto krstila in pričela pionirati. Najpomembnejše pa je to, da sva oba želela ostati v polnočasni službi. Zato sva se po razmisleku v molitvi 31. julija 1956 poročila. S tem korakom se je zame pričelo popolnoma novo življenje. Morala sem se privaditi na to, da sem žena, pa še na to, da spremljam Mariana v okrajnem delu, kar je pomenilo vsak teden prenočevati drugje. Sprva nikakor ni bilo lahko, toda pred nama je bilo mnogo veselja.

Bogato življenje

Marian: V vseh teh letih sva imela tudi prednost pomagati pri pripravi nekaterih zborovanj. Še posebej so mi pri srcu spomini na zborovanje leta 1966 v Bordeauxu. Takrat je bila dejavnost Jehovovih prič na Portugalskem prepovedana. Zato je bil zborovalni program tudi v portugalščini za tiste Priče, ki so lahko odpotovali v Francijo. Prispelo je na stotine krščanskih bratov in sester iz Portugalske, toda pojavila se je težava,  kam jih namestiti. Priče iz Bordeauxa v svojih domovih niso imeli dovolj prostora, zato smo za prenočišče najeli prazno kinodvorano. Odmaknili smo vse sedeže in prostor pregradili z odrsko zaveso, tako da so v enem delu spali bratje, v drugem pa sestre. Namestili smo tudi prhe in umivalnike ter na betonska tla položili seno in ga pokrili s platnenimi rjuhami. S temi pripravami so bili vsi zadovoljni.

Po koncu zborovalnega dne sva obiskala brate in sestre, ki so tam prenočevali. Vzdušje je bilo čudovito. Kako zelo so naju spodbudili s tem, kar so kljub mnogim letom nasprotovanja doživeli! Ko so na koncu zborovanja odhajali, smo vsi imeli solze v očeh.

Dve leti predtem, leta 1964, sem dobil še eno prednost – zaprosili so me, naj služim kot območni nadzornik. Še enkrat sem se spraševal, ali sem dovolj usposobljen. Toda rekel sem si, da odgovorni bratje očitno že tako mislijo, če so me za to zaprosili. Služiti tesno skupaj z drugimi potujočimi nadzorniki je bilo lepo doživetje. Od njih sem se veliko naučil. Mnogi so pravi zgled potrpežljivosti in vztrajnosti – lastnosti, ki sta v Jehovovih očeh zelo pomembni. Počasi sem razumel, da nas Jehova gotovo zna poiskati, če se mi le naučimo čakati.

Leta 1982 naju je podružnični urad zaprosil, naj skrbiva tudi za skupinico 12 poljskih oznanjevalcev v Boulogne-Billancourt na obrobju Pariza. Bil sem presenečen. Poznal sem teokratične izraze v poljščini, težko pa mi je bilo oblikovati stavke. Toda bratje iz skupinice so mi s prijaznostjo in voljnim sodelovanjem zelo pomagali. Danes je v tisti občini kakih 170 oznanjevalcev in med njimi skoraj 60 pionirjev. Pozneje sva z Roso obiskovala tudi poljske skupine in občine v Avstriji, Danski, in Nemčiji.

Okoliščine se spremenijo

Obiskovanje občin je bilo najino življenje, toda zdravje mi je opešalo, zato sva morala leta 2001 nehati potovati. V mestu Pithiviers, kjer živi moja sestra Ruth, sva si našla stanovanje. Podružnični urad naju je prijazno postavil za posebna pionirja, s tem da je zahtevano število ur prilagojeno najinim zmožnostim.

Rosa: Prvo leto po tistem, ko sva nehala z okrajnim delom, je bilo zame zelo težko. Sprememba je bila tako velika, da sem se počutila nekoristno. Zatem pa sem se opomnila: Svoj čas in moči, ki jih imaš, lahko še vedno dobro izkoristiš v pionirski službi. Danes sem srečna, da lahko v občini sodelujem z drugimi pionirji.

Jehova je za naju vselej poskrbel

Marian: Zelo sem hvaležen Jehovu, da me zadnjih 48 let spremlja Rosa. Vsa leta v potujočem delu me je zelo podpirala. Niti enkrat je nisem slišal reči: ‚Želim, da bi se ustalila in si ustvarila lasten dom.‘

Rosa: Včasih mi je kdo rekel: »Vidva ne živita normalnega življenja. Vedno sta pri drugih.« Kaj pa je pravzaprav »normalno življenje«? Pogosto se obdamo z množico stvari, ki nas lahko pričnejo ovirati v duhovnih dejavnostih. V resnici potrebujemo samo dobro posteljo, mizo in še nekaj drugih potrebščin. V pionirski službi sva imela zelo malo gmotnih reči, kljub temu pa sva imela vse potrebno, da sva lahko izpolnjevala  Jehovovo voljo. Včasih me je kdo vprašal: »Kaj bosta storila, ko se bosta postarala in ne bosta imela ne doma ne pokojnine?« Takrat sem jim navedla besede iz Psalma 34:10: »Kateri [. . .] iščejo GOSPODA, ne pogrešajo nobene dobrote.« Jehova je za naju vselej poskrbel.

Marian: Prav zares! Jehova nama je v resnici dal veliko več od tega, kar sva potrebovala. Leta 1958 so me denimo izbrali za predstavnika našega okraja na mednarodnem zborovanju v New Yorku. Vendar nisva imela dovolj sredstev, da bi lahko kupila vozovnico za Roso. Nekega večera pa nama je brat izročil ovojnico, na kateri je pisalo »New York«. Zaradi daru, ki je bil v njej, je lahko Rosa odpotovala z menoj!

Z Roso ne obžalujeva niti enega samega trenutka v letih, ki sva jih preživela v Jehovovi službi. Nič nisva zamudila, a pridobila sva vse – bogato in srečno življenje v polnočasni službi. Jehova je tako čudovit Bog. Naučila sva se popolnoma zaupati vanj in najina ljubezen do njega se je okrepila. Nekateri krščanski bratje in sestre so svojo zvestobo plačali z življenjem. Vendar menim, da lahko človek žrtvuje svoje življenje tudi malo po malo, z leti. To si z Roso prizadevava delati še danes in odločena sva, da bova to delala tudi v prihodnje.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 20]

François in Anna Szumiga z otroki Stéphanie, Stéphane, Mélanie in Marianom okoli leta 1930. Marian stoji na stolu.

[Slika na strani 22]

Zgoraj: Pri predstavljanju biblijskih publikacij ob stojnici v Armentièresu na severu Francije leta 1950

[Slika na strani 22]

Levo: Stefan Behunick in Marian leta 1950

[Slika na strani 23]

Marian in Rosa dan pred poroko

[Slika na strani 23]

Rosa (skrajno levo) s pionirsko sodelavko Irène (četrta z leve) med najavljanjem zborovanja leta 1951

[Slika na strani 23]

V okrajnem delu sva potovala večinoma s kolesom