Kaj ste dolžni zapustiti svojim otrokom?

PAVLOS iz južne Evrope je le redkokdaj doma, da bi čas preživljal z ženo in otroki – dvema hčerkama, starima 13 in 11 let, ter 7-letnim sinom. Vseh sedem dni na teden dela po dve izmeni zapored in skuša zaslužiti dovolj denarja, da bi uresničil svoje sanje. Obema hčerkama namreč želi kupiti stanovanje, za svojega sina pa odpreti manjše podjetje. Tudi njegova žena Sofia dela, da bi za svoje otroke do takrat, ko si bodo ustvarili družino, priskrbela posteljno perilo in prte, kuhinjske potrebščine, porcelan in srebrni jedilni pribor. Ko so ju vprašali, zakaj tako garata, sta v en glas odgovorila: »Zavoljo najinih otrok!«

Podobno kakor Pavlos in Sofia se na vseh koncih sveta mnogi starši po svojih  najboljših močeh trudijo otrokom omogočiti dober začetek v življenju. Nekateri zanje varčujejo denar. Drugi poskrbijo, da se ustrezno izobrazijo in naučijo veščin, ki jim bodo kasneje v življenju koristile. Čeprav večina staršev gleda na takšne darove kot na dediščino, ki jo otrokom priskrbijo iz ljubezni, so zaradi tega pogosto pod hudim pritiskom, da bi izpolnili pričakovanja sorodnikov, prijateljev in okolice, v kateri živijo. Zato se zaskrbljeni starši upravičeno sprašujejo: ‚Koliko dolgujemo svojim otrokom?‘

Poskrbeti za prihodnost

Za krščanske starše to, da poskrbijo za svoje otroke, ni le nekaj naravnega, temveč je tudi svetopisemsko. Apostol Pavel je kristjanom svojih dni povedal: »Starši bi morali poskrbeti za svoje otroke, in ne otroci za starše.« (2. Korinčanom 12:14, The New English Bible) Izjavil je tudi, da je starševska skrb resna obveza. Napisal je: »In če kdo ne skrbi za svoje, še zlasti pa za domače, je zatajil vero in je hujši od nevernika.« (1. Timoteju 5:8) Iz številnih biblijskih pripovedi je razvidno, da je dediščina v biblijskih časih med Božjimi služabniki igrala pomembno vlogo. (Ruta 2:19, 20; 3:9–13; 4:1–22; Job 42:15)

Včasih pa starši postanejo preveč zaposleni s tem, da bi svojim otrokom priskrbeli kar največ. Zakaj? Manolis, oče, ki se je iz južne Evrope preselil v Združene države, opozori na en vzrok: »Starši, ki so pretrpeli gorje druge svetovne vojne, pomanjkanje hrane ter revščino, so odločeni svojim otrokom izboljšati življenjske razmere.« Nadaljuje: »Zaradi pretiranega čuta odgovornosti in želje, da bi svojim otrokom omogočili kar najboljši začetek  v življenju, včasih sami sebi škodijo.« Res, nekateri starši si trgajo od ust oziroma si v življenju nič ne privoščijo, samo zato, da bi gmotne dobrine prihranili svojim potomcem. Toda ali je modro, da starši tako ravnajo?

»Ničemurnost in veliko zlo«

Salomon, kralj v staroveškem Izraelu, je glede dediščine izrekel nekaj svarilnih besed. Napisal je: »Zasovražil sem ves trud svoj, s katerim sem se trudil pod solncem, zato ker ga moram zapustiti človeku, ki bode za menoj. In kdo ve, bode li moder ali nespameten? Pa vendar bo vladal vsemu, kar sem s težkim trudom in z modrostjo pridobil pod solncem. Ničemurnost je tudi to. [. . .] Kar si je namreč kdo težko pridobil z modrostjo in z znanjem in s spretnostjo, to mora zapustiti v delež človeku, ki se ni trudil za to. Tudi to je ničemurnost in veliko zlo.« (Propovednik 2:18–21)

Kot je pojasnil Salomon, se tisti, ki prejmejo dediščino, morda ne zavedajo njene prave vrednosti, saj se zanjo niso trudili. Zato se lahko zgodi, da dediči z dobrinami, ki so jim jih starši priskrbeli s trdim delom, ravnajo nespametno. To težko prisluženo imetje morda celo zapravijo. (Luka 15:11–16) Kakšna »ničemurnost in veliko zlo« bi to bilo!

Dediščina in pohlep

Starši bi morali premisliti še o nečem. V kulturah, v katerih igrajo pomembno vlogo dedno imetje in poročna darila, lahko otroci postanejo pohlepni in zahtevajo tolikšno posest ali doto, ki si je starši ne morejo privoščiti. »Gorje očetu, ki ima dve ali tri hčere,« hudomušno izjavi Loukas, oče iz Grčije, in doda: »Hčere morda to, kar je zmožen dati njihov oče, primerjajo s tem, kar drugi starši ‚velikodušno‘ kopičijo za svoje otroke. Poudarjajo lahko, da ne bodo imele veliko možnosti za poroko, če s seboj ne bodo prinesle zadostne dote.«

Že prej omenjeni Manolis pravi: »Mladenič lahko zavlačuje s poroko, vse dokler mu oče bodoče neveste ne obljubi česa zanjo, ponavadi nepremičnino ali znatno vsoto denarja. To lahko postane neke vrste izsiljevanje.«

Biblija svari pred vsakršnim pohlepom. Salomon je napisal: »Posest, ki se naglo [s pohlepom, NW] pridobi v začetku, ne bode blagoslovljena ob koncu svojem.« (Pregovori 20:21) Apostol Pavel pa je poudaril: »Ljubezen do denarja je namreč korenina  vsakršnih škodljivih reči.« (1. Timoteju 6:10; Efežanom 5:5)

»Modrost, ki je povezana z dediščino«

Priznati je treba, da ima dediščina neko vrednost, vendar pa je modrost vredna veliko več od gmotnega imetja. Kralj Salomon je napisal: »Dobra je modrost, ki je povezana z dediščino [. . .]. Sama modrost je namreč v senci [je obrana, AC], sam denar je v senci [je obrana, AC]: Prednost je v spoznavanju modrosti, ta daje življenje tistemu, ki si jo pridobi.« (Propovednik 7:11, 12, SSP; Pregovori 2:7; 3:21) Denar nas sicer lahko nekoliko zaščiti in nam omogoči, da si kupimo, kar potrebujemo, vendar ga je mogoče tudi izgubiti. Po drugi strani pa nas lahko modrost – torej zmožnost, da uporabimo spoznanje pri reševanju problemov oziroma doseganju določenih ciljev – obvaruje pred nespametnimi tveganji. Posameznik si lahko z modrostjo, ki temelji na ustreznem strahu pred Bogom, pridobi večno življenje v Božjem novem svetu, ki bo kmalu nastopil. To je zares neprecenljiva dediščina! (2. Petrovo 3:13)

Krščanski starši takšno modrost kažejo, kadar zase in za svoje otroke določijo, kaj naj bi v njihovem življenju imelo prednost. (Filipljanom 1:10) Gmotne reči, ki jih starši zbirajo za otroke, ne bi smele biti pomembnejše od duhovnih. Jezus je svoje sledilce spodbudil: »Zato iščite najprej [Božje] kraljestvo in Božjo pravičnost, in vse te druge stvari vam bodo dodane.« (Matej 6:33) Starši, ki svoji krščanski družini postavljajo duhovne cilje, lahko pričakujejo, da bodo bogato blagoslovljeni. Modri kralj Salomon je napisal: »Silno se raduje oče pravičnega, in kdor je rodil modrega, se ga veseli. Veseli se naj oče tvoj in mati tvoja, in naj se raduje roditeljica tvoja!« (Pregovori 23:24, 25)

Večna dediščina

Starodavnim Izraelcem je bila dediščina zelo pomembna. (1. kraljev 21:2–6) Toda Jehova jih je opomnil: »Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. In marljivo jih uči otroke svoje ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš.« (5. Mojzesova 6:6, 7) Krščanskim staršem je podobno rečeno: »Vzgajajte [otroke], tako da jih disciplinirate in usmerjate njihov um v skladu z Jehovovo voljo.« (Efežanom 6:4)

Starši, ki imajo duhovni pogled, se zavedajo, da k skrbi za domače spada tudi to, da jih poučujejo o Bibliji. Andreas, oče treh otrok, pravi: »Če se otroci naučijo v svojem življenju udejanjati Božja načela, bodo bolje usposobljeni za prihodnost.« Takšna dediščina jim prav tako pomaga, da si pridobijo in negujejo oseben odnos s Stvarnikom. (1. Timoteju 6:19)

Ali ste že razmišljali o tem, da bi poskrbeli za otrokovo prihodnost v duhovnem pogledu? Kaj denimo lahko storijo starši, če njihov otrok služi Bogu polnočasno? Polnočasni služabnik sicer ne sme niti zahtevati niti pričakovati denarne pomoči, vendar se lahko ljubeči starši odločijo, da bodo to ‚kar imajo, delili z njim po njegovih potrebah‘, da bi mu tako pomagali ostati v polnočasni službi. (Rimljanom 12:13; 1. Samuelova 2:18, 19; Filipljanom 4:14–18) Takšna pripravljenost pomagati bi prav gotovo ugajala Jehovu.

Kaj torej starši dolgujejo svojim otrokom? Krščanski starši bodo poleg tega, da bodo poskrbeli za njihove gmotne potrebe, naredili vse, da bodo dobili tudi bogato duhovno dediščino, ki jim bo koristila vso večnost. Tako se bodo izpolnile besede iz Psalma 37:18: »GOSPOD pozna dneve popolnoma mu vdanih, in njih dediščina ostane vekomaj.«

[Slike na straneh 26, 27]

Kakšno prihodnost imate v mislih za svoje otroke?