Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Mlini, ki prinašajo kruh na mizo

Mlini, ki prinašajo kruh na mizo

Mlini, ki prinašajo kruh na mizo

ZANJ pravijo, da je »osnovna življenjska dobrina«, »hrana vse hrane« in »že od pradavnine človekovo stalno in glavno sredstvo za življenje«. Da, že od nekdaj je kruh osnovna hrana. Pravzaprav je ena od temeljnih človekovih potreb ta, da si priskrbi svoj vsakdanji kruh.

Glavna sestavina kruha je moka ali zdrob, pridobi pa se z mletjem žita. Gre torej za zelo staro obrt. In kako garaško delo je moralo biti mletje zrnja brez strojev, ki bi to delo olajšali! V biblijskih časih je ropot ročnega mlina nakazoval na normalne, mirne razmere, če pa tega zvoka ni bilo slišati, je to pomenilo, da je bila dežela razdejana. (Jeremija 25:10, 11)

Kaj vse pa je v preteklih stoletjih spadalo k mletju? Kako so ljudje to počeli in s čim so si pri tem pomagali? In kateri mlini danes prinašajo kruh na vašo mizo?

Zakaj jih potrebujemo?

Prvemu človeškemu paru, Adamu in Evi, je Jehova rekel: »Dal sem vama vso zelenjavo, ki rodeva seme, katera je na površju vse zemlje, in vse drevje, na katerem je sad drevesni, ki rodeva seme: bodi vama v hrano.« (1. Mojzesova 1:29) Med hrano, ki jo je Bog Jehova dal človeštvu, so spadala tudi semena žit. Ta hrana je bila bistvena za človekov obstoj, saj vse žitarice – med drugim pšenica, ječmen, rž, oves, riž, proso, sirek in koruza – vsebujejo škrobnate ogljikove hidrate, ki jih je telo zmožno pretvoriti v svoje glavno gorivo – glukozo.

Vendar ljudje ne moremo prebaviti celih, neobdelanih žitaric. Lažje jih zaužijemo, če jih predelamo v moko in nato spečemo ali skuhamo. Zrnje je najenostavneje spremeniti v moko tako, da ga stremo v možnarju, zdrobimo med dvema kamnoma ali pa s kombinacijo obojega.

Mlini, ki jih poganja človek

Kipci iz staroegiptovskih grobnic prikazujejo uporabo zgodnje vrste mlina za žito. Po obliki je spominjal na sedlo, narejen pa je bil iz dveh kamnov – rahlo vbočenega in nagnjenega kamna, ki je bil spodaj, ter manjšega, ki je bil zgoraj. Navadno je s takim mlinom delala ženska, tako da je poleg njega pokleknila in z obema rokama prijela zgornji kamen. Nato se je nanj naslonila z vso težo gornjega dela telesa, ga potiskala naprej in nazaj po spodnjem kamnu in tako trla zrnje, ki je ležalo vmes. Kako enostaven, a učinkovit pripomoček je to bil!

Toda ure klečanja so terjale svoj davek. Delavec je s potiskanjem zgornjega kamna do končnega roba spodnjega kamna in nazaj nenehno obremenjeval hrbet, roke, stegna, kolena in prste na nogah. Paleontologi so na podlagi raziskav kostnih nepravilnosti na okostjih iz starodavne Sirije prišli do sklepa, da so mlade ženske, ki so delale s podobnimi mlini, imele poškodbe zaradi ponavljajočih se obremenitev – hrapavost pogačic, poškodovano zadnje prsno vretence in hud osteoartritis na nožnem palcu. Videti je, da so v starem Egiptu delo s tem ročnim mlinom prepustili deklam. (2. Mojzesova 11:5) * Nekateri učenjaki menijo, da so Izraelci ob odhodu iz Egipta s seboj vzeli ravno takšne mline.

Kasneje so mline izboljšali, tako da so v oba kamna izdolbli žlebiče in s tem povečali učinkovitost. Pozneje so na zgornjem kamnu izklesali lijakasto odprtino, ki jo je delavec lahko napolnil z zrnjem, to pa je potem samodejno padalo med kamna. V četrtem ali petem stoletju pr. n. š. so v Grčiji izumili zelo preprosto pripravo za mletje. Na zgornjem kamnu je bila vodoravno pritrjena palica, ki je bila na enem koncu vpeta. Ko so prosti konec te palice v kratkih lokih premikali naprej in nazaj, se je zgornji kamen z lijakasto odprtino, v katero so nasuli zrnje, drgnil ob spodnji kamen.

Vsi ti mlini pa so imeli veliko pomanjkljivost. Delovali so le s premikanjem naprej in nazaj, za kar pa se ni dalo izšolati nobene živali. Zato so bili ti mlini odvisni od človeške moči. Nato pa se je pojavila nova tehnika – vrtljivi mlin. Sedaj so prišle v poštev tudi živali.

Vrtljivi mlini delo olajšajo

Vrtljivi mlin za žito so, čeprav se poročila o tem razlikujejo, morda iznašli v Sredozemlju okoli drugega stoletja pr. n. š. Takšne mline so v prvem stoletju n. š. poznali tudi Judje v Palestini, saj je Jezus govoril o ‚mlinskem kamnu, kakršnega je vrtel osel‘. (Marko 9:42; podčrtna opomba)

Mline, ki jih je poganjala žival, so uporabljali v Rimu in mnogih drugih delih rimskega imperija. Veliko takšnih mlinov še danes stoji v Pompejih. Sestavljeni so bili iz težkega zgornjega kamna, ki je bil po obliki podoben peščeni uri in je bil nekakšen lijak, ter stožčastega spodnjega kamna. Medtem ko je zgornji kamen krožil po spodnjem, so vmes vsipavali žitno zrnje, ki se je nato zmlelo v prah. Zgornji kamni, ki so jih uporabljali pri tej vrsti mlina in so se ohranili do današnjih dni, so različnih velikosti in imajo premer od 45 do 90 centimetrov. Ti mlini so bili visoki tudi do 180 centimetrov.

Ni jasno, ali so iz mlinov, ki so jih poganjale živali, razvili lažje vrtljive mline, ali pa je bilo ravno obratno. Kakor koli že, vrtljivi ročni mlin je imel to prednost, da je bil prenosen in enostaven za uporabo. Sestavljen je bil iz dveh okroglih kamnov, ki sta v premeru merila morda od 30 do 40 centimetrov. Vrh spodnjega kamna je bil rahlo izbočen, spodnja stran zgornjega kamna pa rahlo vbočena, tako da se je prilegala spodnjemu kamnu. Zgornji kamen je bil nameščen na središčni osi, vrteli pa so ga z lesenim ročajem. Ponavadi sta dve ženski sedeli nasproti druga drugi, pri čemer je vsaka z eno roko držala ročaj in vrtela zgornji kamen. (Luka 17:35) Ena ženska je s prosto roko v luknjo na zgornjem kamnu v majhnih količinah stresala zrnje, druga pa je zbirala moko, ki je iz mlinskega oboda padala na pladenj ali oblačilo, razgrnjeno pod mlinom. Takšna vrsta mlina je zadovoljila potrebe vojakov, pomorščakov ali pa majhnih gospodinjstev, ki so živela daleč proč od mlinskih obratov.

Mlini na vodo ali veter

Okoli leta 27 pr. n. š. je rimski inženir Vitruvij opisal takratni mlin na vodo. Na vodoravni osi je bilo pritrjeno navpično kolo, pod katerim je tekla voda in potiskala lopatice kolesa, zaradi česar se je kolo obračalo. To gibanje so zobniki prenesli na navpično os, ta pa je potem poganjala veliki zgornji mlinski kamen.

Kako učinkovit pa je bil vodni mlin v primerjavi z drugimi mlini? Ocenjujejo, da se je lahko z ročnimi mlini namlelo slabih 10 kilogramov zrnja na uro, z najučinkovitejšimi mlini, ki jih je poganjala žival, pa so lahko namleli do 50 kilogramov. Po drugi strani je lahko Vitruvijev mlin na vodo zmlel kakih 150 do 200 kilogramov na uro. Sposobni graditelji mlinov so v naslednjih stoletjih sicer naredili neštete različice mlinov in jih še izboljšali, toda osnovni princip delovanja, kot ga je opisal Vitruvij, je ostal nespremenjen.

Tekoča voda pa ni bila edini vir naravne energije, ki bi poganjala mlinske kamne. Isto so dosegli, če so vodno kolo zamenjali z jadri oziroma krili vetrnega mlina. Mline na veter so v Evropi začeli uporabljali verjetno v 12. stoletju n. š. in so jih za mletje na veliko uporabljali v Belgiji, Nemčiji, na Nizozemskem in drugod. Delovali so, vse dokler jih niso zamenjali mlini na paro ali kak drug vir energije, ob katerih so sčasoma vsi ostali viri zastareli.

»Kruh za ta dan«

Kljub napredku je mnogo starih metod mletja preživelo na enem ali drugem koncu sveta. Možnarje in tolkače še zmeraj uporabljajo v nekaterih predelih Afrike in Oceanije. Z mlini, podobnimi sedlu, meljejo koruzo za pripravo tortilj v Mehiki in Srednji Ameriki. Tu in tam pa še zmeraj deluje nekaj mlinov na vodo in veter.

Večino moke za izdelavo kruha se danes v razvitem svetu pridobi s popolnoma mehaniziranimi in povsem avtomatiziranimi valjčnimi mlini. Jedra semen se počasi zmeljejo v moko tako, da gredo skozi zaporedne pare jeklenih valjev, ki imajo žlebičasto površino in se vrtijo različno hitro. Tako se lahko z majhnimi stroški proizvede različne tipe moke.

Brez dvoma lahko rečemo, da pridobivanje moke za pripravo jedi ni nič več težaško delo, kakršno je bilo nekoč. Kljub temu smo lahko hvaležni našemu Stvarniku, da nam je dal zrnje pa tudi iznajdljivost, da ga spremenimo v »kruh za ta dan«. (Matej 6:11)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 10 V biblijskih časih se je ujetim sovražnikom, kakršni so bili Samson in drugi Izraelci, naložilo delo z mlinom. (Sodniki 16:21; Žalostinke 5:13) Svobodne ženske pa so mlele zrnje za svojo lastno družino. (Job 31:10)

[Slika na strani 23]

Vrsta egiptovskega ročnega mlina, podobnega sedlu

[Vir slike]

Soprintendenza Archeologica per la Toscana, Firenze

[Slika na strani 23]

V mlinu, ki ga je poganjala žival, so iz oliv stiskali olje

[Navedba vira slike na strani 22]

From the Self-Pronouncing Edition of the Holy Bible, containing the King James and the Revised versions