Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

»Bodite srčno naklonjeni drug drugemu«

»Bodite srčno naklonjeni drug drugemu«

»Bodite srčno naklonjeni drug drugemu«

»V bratoljubju bodite srčno naklonjeni drug drugemu.« (RIMLJANOM 12:10)

1., 2. V kakšnem odnosu sta bila neki novodoben misijonar in apostol Pavel s svojimi brati in sestrami?

DON je bil 43 let misijonar na Daljnem vzhodu. Tisti, ki so ga poznali, se ga spominjajo po njegovi toplini. Ko je ležal na bolniški postelji in bojeval svoj poslednji boj z boleznijo, je nekaj njegovih bivših biblijskih učencev prepotovalo tisoče kilometrov, da bi mu rekli »Kamsahamnida, kamsahamnida!«, kar v korejščini pomeni »Hvala, hvala ti!«. Donova srčna naklonjenost je ganila njihovo srce.

2 Vendar Donov zgled ni osamljen. V prvem stoletju je apostol Pavel izkazoval globoko naklonjenost tistim, ki jim je služil, in se zanje razdajal. Čeprav je bil odločen mož, je bil tudi blag in skrben, »kakor doječa mati, ko neguje svoje otroke«. Občini v Tesaloniki je pisal: »Ker [. . .] do vas čutimo srčno naklonjenost, smo vam bili pripravljeni podeliti ne samo Božjo dobro novico, temveč tudi svoje duše, ker ste se nam priljubili.« (1. Tesaloničanom 2:7, 8) Ko je Pavel svojim efeškim bratom kasneje dejal, da se ne bodo več videli, »so vsi planili v velik jok, se [mu] vrgli [. . .] okrog vratu in ga prisrčno poljubljali«. (Apostolska dela 20:25, 37) Jasno je, da odnos med Pavlom in njegovimi brati ni temeljil le na tem, da so bili iste vere. Drug drugemu so bili srčno naklonjeni.

Srčna naklonjenost in ljubezen

3. Kako so izrazi za naklonjenost in ljubezen v Bibliji povezani?

3 V Svetem pismu so srčna naklonjenost, sočutje in usmiljenje tesno povezani z najplemenitejšo krščansko lastnostjo, ljubeznijo. (1. Tesaloničanom 2:8; 2. Petrovo 1:7) Vse te bogovšečne lastnosti se kakor fasete prelepega diamanta ujemajo in dopolnjujejo. Kristjanom pomagajo, da se zbližajo, pa ne le med seboj, temveč tudi s svojim nebeškim Očetom. Zato je apostol Pavel sovernike spodbudil: »Vaša ljubezen naj bo nehinavska. [. . .] V bratoljubju bodite srčno naklonjeni drug drugemu.« (Rimljanom 12:9, 10)

4. Kaj pomeni izraz »srčna naklonjenost«?

4 Grška beseda, ki jo je Pavel uporabil za »srčno naklonjenost«, je zložena iz dveh besed. Ena pomeni prijateljstvo, druga pa naravna naklonjenost. Kot je razložil neki biblicist, to pomeni, da morajo kristjani »biti znani po predanosti, ki je značilna za ljubečo in povezano družino, katere člani se med seboj podpirajo«. Ali čutite tako do svojih krščanskih bratov in sester? Krščansko občino bi moralo prežemati prisrčno ozračje, takšno, da se človek počuti kakor doma. (Galačanom 6:10) Zato je v The New Testament in Modern English, J. B. Phillipsa, stavek iz Pisma Rimljanom 12:10 preveden takole: »Naj bo med vami prisrčna naklonjenost, takšna, kakršna je med brati.« V The Jerusalem Bible pa beremo: »Ljubite drug drugega, kakor naj bi drug drugega ljubili bratje.« Da, ljubezen med kristjani ni le stvar razuma in občutka dolžnosti. Iz ‚nehinavskega bratoljubja‘ bi morali ‚močno ljubiti drug drugega iz srca‘. (1. Petrovo 1:22)

‚Bog nas je poučil, da ljubimo drug drugega‘

5., 6. a) Kako Jehova z mednarodnimi zborovanji poučuje svoje ljudstvo o izkazovanju krščanske naklonjenosti? b) Kako se vez med brati in sestrami sčasoma okrepi?

5 Čeprav se je v današnjem svetu »ljubezen pri večini« ohladila, Jehova svoje novodobno ljudstvo poučuje, naj ‚ljubijo drug drugega‘. (Matej 24:12; 1. Tesaloničanom 4:9) Mednarodna zborovanja Jehovovih prič so izjemna priložnost za takšno poučevanje. Na teh zborovanjih se krajevni Pričevalci spoznajo z brati in sestrami iz oddaljenih držav in mnogi tem delegatom iz tujine odprejo vrata svojega doma. Na neko nedavno zborovanje je nekaj delegatov prišlo iz dežel, kjer so ljudje pri izražanju čustev povečini zadržani. »Na začetku so bili ti delegati zelo plahi in sramežljivi,« pripoveduje neki kristjan, ki je skrbel za prenočišča. »Toda po samo šestih dneh so se ob slovesu z gostitelji objemali in jokali. Prevzela jih je krščanska ljubezen, ki je ne bodo nikoli pozabili.« Izkazovanje gostoljubnosti bratom in sestram, ne glede na to, iz katerega družbenega okolja prihajajo, lahko tako iz gostitelja kakor iz gosta prikliče na dan tisto najboljše. (Rimljanom 12:13)

6 Čeprav so takšna doživetja z zborovanj ganljiva, pa se lahko med kristjani, ki že nekaj časa skupaj služijo Jehovu, splete celo še tesnejši odnos. Ko svoje brate in sestre dobro spoznamo, lahko še bolj cenimo njihove privlačne lastnosti – njihovo resnicoljubnost, zanesljivost, zvestovdanost, prijaznost, velikodušnost, obzirnost, sočutnost in nesebičnost. (Psalm 15:3–5; Pregovori 19:22SSP) Mark, ki je bil misijonar v vzhodni Afriki, je dejal: »Ko z brati in sestrami sodelujemo z ramo ob rami, tkemo vez, ki se je ne da razdreti.«

7. Kako lahko prispevamo k temu, da bi v občini vladala krščanska naklonjenost?

7 Da bi v občini vzpostavili in ohranili takšno vez, se morajo člani občine med seboj zbližati. Na brate in sestre se bomo še bolj navezali, če bomo redni na krščanskih shodih. S svojo navzočnostjo na shodih, medsebojnim druženjem in sodelovanjem na njih se med sabo bodrimo in spodbujamo »k ljubezni in dobrim delom«. (Hebrejcem 10:24, 25) Neki starešina iz Združenih držav pripoveduje: »Rad se spominjam, kako je naša družina, ko sem bil še otrok, vedno med zadnjimi odhajala iz kraljestvene dvorane, saj smo želeli čim dlje uživati v prijateljskih in izgrajujočih pogovorih.«

Ali se morate še ‚razširiti‘?

8. a) Kaj je Pavel mislil s tem, ko je Korinčane spodbudil, naj se ‚razširijo‘? b) Kaj lahko storimo, da bi si bili v občini še bolj naklonjeni?

8 Da bi kar najbolj izkazovali takšno naklonjenost, se moramo morda ‚razširiti‘ v svojem srcu. Apostol Pavel je občini v Korintu pisal: »Naše srce se je razširilo. Ni vam tesno v nas.« Pavel jih je spodbudil, naj se ‚razširijo‘. (2. Korinčanom 6:11–13) Ali se lahko tudi vi glede izkazovanja naklonjenosti »razširite«? Ni treba čakati, da drugi prevzamejo pobudo. Pavel je v svojem pismu Rimljanom potrebo po izkazovanju srčne naklonjenosti povezal s tem nasvetom: »V medsebojnem izkazovanju časti prednjačite.« (Rimljanom 12:10) Drugim lahko izkažete čast tako, da na shodih prevzamete pobudo in jih pozdravite. Lahko jih tudi povabite, da bi šli z vami na oznanjevanje ali pa da bi se skupaj pripravili na shod. S takšnim ravnanjem se srčna naklonjenost krepi.

9. Kaj storijo nekateri za to, da bi se s sokristjani zbližali kot prijatelji? (Omeni kak krajevni primer.)

9 Družine in posamezniki v občini se lahko ‚razširijo‘ tako, da drug drugega obiščejo, morda uživajo ob skupnem prigrizku, ali pa sodelujejo pri koristnih dejavnostih. (Luka 10:42; 14:12–14) Hakop občasno prireja piknike za manjše skupine. »Pridejo mlajši in starejši, pa tudi starši samohranilci,« pripoveduje. »Domov se vračajo z veselimi spomini in med sabo so še bolj povezani.« Kristjani bi si morali prizadevati, da nismo za druge le soverniki, temveč tudi pravi prijatelji. (3. Janezovo 14)

10. Kaj lahko storimo, če s kakšnim bratom ali sestro nismo v najboljših odnosih?

10 Zaradi nepopolnosti pa je včasih morda težko skleniti s kom prijateljstvo ali biti komu naklonjen. Kaj lahko storimo? Najprej lahko molimo, da bi bili s svojimi brati in sestrami v dobrih odnosih. Bog želi, da njegovi služabniki dobro shajajo drug z drugim, zato bo na takšne iskrene molitve odgovoril. (1. Janezovo 4:20, 21; 5:14, 15) Poleg tega bi morali v skladu z molitvami tudi delati. Ric, potujoči služabnik v vzhodni Afriki, se spominja nekega brata, s katerim je zaradi njegovega grobega značaja težko shajal. »Odločil sem se, da se brata ne bom ogibal, ampak ga bom raje bolje spoznal,« pripoveduje Ric. »Izvedel sem, da ga je njegov oče strogo vzgajal. Ko sem enkrat razumel, kako zelo se je moral brat bojevati, da je opravil s svojo preteklostjo, in koliko je napredoval, sem ga začel občudovati. Postala sva dobra prijatelja.« (1. Petrovo 4:8)

Odprite drugim svoje srce!

11. a) Kaj morajo člani občine narediti, da bi si bili vedno bolj naklonjeni? b) Zakaj nam lahko duhovno škodi, če se od drugih čustveno oddaljimo?

11 Veliko ljudi danes v svojem življenju z nikomer ne naveže tesnejših prijateljskih stikov. Kako je to žalostno! Vendar ni treba, da bi se kaj takega dogajalo v krščanski občini – in se tudi ne bi smelo. Pristna bratska ljubezen ne pomeni le vljudnega pogovora in uglajenih manir, pa tudi tega ne, da druge že kar dušimo z izkazovanjem svojih čustev. Sovernikom bi morali biti pripravljeni odpreti svoje srce, kakor ga je Pavel Korinčanom, in jim pokazati, da nam je resnično mar za njihovo dobro. Resda nismo vsi že po naravi družabni ali zgovorni, toda lahko nam škodi, če smo preveč zadržani. »Kdor se razdružuje, svojega išče poželenja,« svari Biblija. »Protivi se vsemu, kar bi mu bilo v blaginjo.« (Pregovori 18:1)

12. Zakaj je za tesna prijateljstva v občini bistvena dobra komunikacija?

12 Za pravo prijateljstvo je bistvena iskrena komunikacija. (Janez 15:15) Vsi potrebujemo prijatelje, ki jim lahko zaupamo svoje najgloblje misli in občutke. Poleg tega pa, bolje ko se poznamo, lažje poskrbimo za potrebe drug drugega. Ko se tako zanimamo za dobro drugega, pospešujemo srčno naklonjenost med člani občine in okušamo resničnost Jezusovih besed: »Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.« (Apostolska dela 20:35; Filipljanom 2:1–4)

13. Kaj lahko storimo, da bi svojim bratom in sestram izkazali iskreno naklonjenost?

13 Ni dovolj, da do drugih samo čutimo naklonjenost, moramo jo tudi pokazati. (Pregovori 27:5) Če smo v tem iskreni, se to gotovo zrcali na našem obrazu in lahko spodbudi srce drugih, da se odzovejo. »Svetlost oči razveseljuje srce,« je napisal modri mož. (Pregovori 15:30) Srčno naklonjenost spodbujajo tudi pozorna dejanja. Resda iskrene naklonjenosti nihče ne more kupiti, kljub temu pa lahko darilo, dano iz srca, veliko pomeni. Z vizitko, pismom in ‚besedo ob pravem času‘ lahko izrazimo močno naklonjenost. (Pregovori 25:11; 27:9) Ko prijateljstvo enkrat sklenemo, ga moramo tudi negovati, in sicer tako, da še naprej izkazujemo nesebično naklonjenost. Še zlasti bomo želeli biti svojim prijateljem blizu tedaj, ko bodo potrebovali pomoč. Biblija pravi: »Prijatelj ljubi v vsakršnih časih in brat se izkaže v stiski.« (Pregovori 17:17SSP)

14. Kaj lahko storimo, če je videti, da se kdo ne odzove na naše izkazovanje naklonjenosti?

14 Vendar pa ne moremo pričakovati, da bomo prav z vsemi v občini postali tesni prijatelji. Razumljivo je, da si bomo z nekaterimi bliže kakor z drugimi. Če je torej videti, da kdo do vas ni tako prisrčen, kot bi si želeli, nikar ne sklenite prehitro, da je z vami ali z njim kaj narobe. Človeka tudi ne skušajte prisiliti v tesno prijateljstvo. Če ste do njega prijateljski toliko, kolikor pač dovoli, boste morda v prihodnosti lahko z njim navezali tesnejši stik.

»Ti si mi v veselje«

15. Kako lahko na druge vpliva to, če so pohvaljeni, in kako to, če niso pohvaljeni?

15 Kako je moralo Jezusa razveseliti, ko je ob svojem krstu zaslišal iz nebes besede »Ti si mi v veselje«! (Marko 1:11) Zaradi tega izraza odobravanja je bil Jezus gotovo še bolj prepričan, da ga ima Oče rad. (Janez 5:20) Na žalost pa nekateri nikoli ne slišijo takšne pohvale od tistih, katere spoštujejo in ljubijo. »Mnogi mladi nimamo družinskih članov, ki bi se strinjali z našim krščanskim prepričanjem,« pravi Ann. »Doma slišimo samo kritiko. To nas zelo žalosti.« Toda ko postanejo del občine, začutijo toplino duhovne družine (očetov in mater ter bratov in sester v veri), ki jih podpira in se zanje zanima. (Marko 10:29, 30; Galačanom 6:10)

16. Zakaj drugim ne pomagamo, če smo do njih kritični?

16 V nekaterih kulturah starši, starejši ljudje in učitelji redko iskreno pohvalijo mlade, saj menijo, da bi lahko zaradi tega postali samozadovoljni ali domišljavi. Takšno razmišljanje lahko vpliva celo na krščanske družine in občino. Ko starejši izrazijo svoje mnenje glede govora ali česa drugega, morda rečejo: »Bilo je dobro, toda narediš lahko še boljše!« Morda pa kakemu mlademu dajo celo vedeti, da z njim niso zadovoljni. Mnogi menijo, da s tem mlade spodbudijo, da bi dali vse od sebe. Toda takšen pristop ima pogosto nasprotni učinek, saj se mladi lahko zaprejo vase ali pa dobijo občutek, da nikoli ne bodo mogli izpolniti pričakovanj.

17. Zakaj bi morali iskati priložnosti, da druge pohvalimo?

17 Toda pohvala ne bi smela biti zgolj uvod v nasvet. Iskrena pohvala pospešuje srčno naklonjenost v družini in občini, kar mlade spodbuja, da poiščejo nasvet pri izkušenejših bratih in sestrah. Ne dovolimo torej, da bi nam kulturne navade narekovale, kako naj ravnamo z drugimi. Oblecimo si raje »novo osebnost, ki je bila ustvarjena po Božji volji v resnični pravičnosti in zvestovdanosti«. Pohvalimo druge, tako kakor to dela Jehova. (Efežanom 4:24)

18. a) Kako bi morali mladi gledati na nasvete starejših? b) Zakaj starejši pazijo na to, kako svetujejo?

18 Vi mladi pa nikar ne sklenite, da vas starejši nimajo radi, če vas glede česa pokarajo ali vam kaj svetujejo. (Propovednik 7:9NW) Nasprotno! K temu jih verjetno spodbujata skrb in močna naklonjenost, ki ju čutijo do vas. Zakaj bi si sicer delali skrbi in govorili z vami o določeni stvari? Starejši vedo, da lahko besede pustijo močan vtis, zato (zlasti občinski starešine) ponavadi veliko premišljujejo in molijo, preden kaj svetujejo, saj želijo samo dobro. (1. Petrovo 5:5)

‚Jehova je poln srčne naklonjenosti‘

19. Zakaj lahko tisti, ki so bili kdaj razočarani, zaupajo Jehovu, da jih bo podpiral?

19 Nekateri zaradi neprijetnih izkušenj morda menijo, da jih bo izkazovanje srčne naklonjenosti pripeljalo samo do novih razočaranj. To, da lahko drugim zopet odprejo srce, zahteva od njih pogum in močno vero. Toda nikoli ne smejo pozabiti, da Jehova »ni daleč nikomur izmed nas«. Vabi nas, naj se mu približamo. (Apostolska dela 17:27; Jakob 4:8) Jehova tudi razume, da se bojimo tega, da bi bili ranjeni. Obljublja, da nam bo stal ob strani in nam pomagal. Psalmist David nam zagotavlja: »Blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje.« (Psalm 34:19, SSP [34:18, AC])

20., 21. a) Kako vemo, da lahko z Jehovom vzpostavimo tesno prijateljstvo? b) Kaj se od nas zahteva, če želimo biti z Jehovom v zaupnem odnosu?

20 Zaupno prijateljstvo z Jehovom je najpomembnejša vez, kar jih lahko negujemo. Pa je takšno vez zares mogoče vzpostaviti? Je. Biblija odkriva, da so si bili pravični moški in ženske zelo blizu z našim nebeškim Očetom. Njihove iskrene izjave so bile ohranjene zato, da bi bili lahko trdno prepričani o tem, da se Jehovu lahko tudi sami približamo. (Psalm 23, 34, 139; Janez 16:27; Rimljanom 15:4)

21 Zahteve, ki jih je Jehova postavil za tiste, ki hočejo biti z njim v zaupnem odnosu, lahko vsakdo izpolnjuje. »GOSPOD, kdo sme prebivati v šatoru tvojem?« je vprašal David. »Kdor živi brezmadežno in ravna pravično ter govori resnico iz srca svojega.« (Psalm 15:1, 2; 25:14) Ko vidimo, da služenje Bogu prinaša dobre sadove ter Božje vodstvo in zaščito, spoznamo, da »je Jehova poln srčne naklonjenosti«. (Jakob 5:11)

22. Kakšen odnos bi moral vladati med Božjim ljudstvom, kot to želi Jehova?

22 Zares smo blagoslovljeni, da Jehova želi biti z nepopolnimi ljudmi v takšnem tesnem odnosu! Ali ne bi torej morali drug drugemu izkazovati srčno naklonjenost? Srčna naklonjenost je značilna za našo krščansko bratovščino in z Jehovovo pomočjo jo lahko vsakdo izmed nas izkazuje drugim, drugi pa nam. V Božjem kraljestvu bo takšno naklonjenost lahko vsakdo večno užival.

Ali lahko pojasnite?

• Kakšno ozračje bi moralo vladati v krščanski občini?

• Kako lahko vsakdo med nami prispeva k srčni naklonjenosti v občini?

• Kako iskrena pohvala spodbuja krščansko naklonjenost?

• Kako nas Jehovova srčna naklonjenost podpira in krepi?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 15]

Sokristjanov ne ljubimo le zato, ker je to naša dolžnost

[Slika na straneh 16, 17]

Ali se lahko »razširite« v izkazovanju naklonjenosti?

[Slika na strani 18]

Ali ste kritični ali pa spodbudni?