Življenjska zgodba

Izobraževanje, ki traja vse življenje

PRIPOVEDUJE HAROLD GLUYAS

Spomin na neki prizor iz mojega otroštva me spremlja že več kot 70 let. Sedel sem v mamini kuhinji in gledal etiketo, na kateri je pisalo »Cejlonski čaj«. Poleg je bilo naslikanih nekaj žensk, ki so obirale lističe čajevca na bujnih zelenih poljih Cejlona (sedaj Šrilanka). Ta prizor, ki je bil tako daleč stran od našega pustega domačega kraja v Južni Avstraliji, je podžgal mojo domišljijo. Kako lepa in vznemirljiva dežela mora to biti! Takrat se mi še sanjalo ni, da bom na tem očarljivem otoku kot misijonar preživel 45 let svojega življenja.

RODIL sem se aprila 1922 in v tistem času je bil svet zelo drugačen od današnjega. Moja družina je pridelovala žito na osamljeni kmetiji blizu odmaknjenega podeželskega mesta Kimba, ki leži na polovici prostrane avstralske celine ob južnem robu velikega puščavskega goličavja. Življenje je bilo polno nevarnosti, k čemur je spadal tudi nenehen boj s sušo, mrčesom in neznosno vročino. Sredi tega goličavja je mama v našem domu, ki je bolj spominjal na pločevinasto barako, trdo delala, da je poskrbela za očeta in vseh šest otrok.

Zame pa je bilo goličavje kraj svobode in mnogih dogodivščin. Spominjam se, kako sem kot fantič s strahospoštovanjem opazoval mogočna vprežena vola, s katerima so odstranjevali divje grmičevje, ali pa žvižgajoče  peščene viharje, ki so podeželje na debelo prekrili s prahom. Izobraževanja sem torej bil deležen že veliko prej, preden sem začel obiskovati majhno šolo, na kateri je poučeval samo en učitelj in je bila kakih pet kilometrov stran od doma.

Starša sta bila verna, čeprav nista nikoli šla v cerkev – predvsem zato, ker je bilo mesto, v katerem je bila cerkev, preveč oddaljeno od naše kmetije. Vseeno pa je mama v zgodnjih 1930-ih letih začela poslušati biblijska predavanja sodnika Rutherforda, ki so jih vsak teden predvajali z radijske postaje v Adelaidi. Mislil sem, da je Rutherford samo neki pridigar iz Adelaide, zato me to ni kaj dosti zanimalo. Toda mama je teden za tednom željno pričakovala Rutherfordova predavanja in pozorno poslušala, ko je njegov glas hreščal iz našega starinskega radia na akumulator.

Nekega vročega, prašnega popoldneva se je pred našim domom ustavil poltovornjak, iz katerega sta stopila dva lepo oblečena moška. Bila sta Jehovova pričevalca. Mama jima je prisluhnila in dala denarni prispevek za lepo število knjig, ki jih je nato nemudoma pričela brati. Nanjo so naredile tolikšen vtis, da je očeta kmalu zaprosila, naj jo odpelje k sosedom, da bi se lahko z njimi pogovarjala o tem, kar se je učila.

Korist pozitivnega vpliva

Nedolgo zatem smo se zaradi negostoljubnega goličavja morali preseliti kakih 500 kilometrov stran v Adelaido. Naša družina se je pričela družiti s tamkajšnjo občino Jehovovih prič in tako duhovno napredovala. Toda s preselitvijo se je prenehalo tudi moje formalno izobraževanje. Naredil sem še sedmi razred in tako končal šolo, ko mi je bilo komaj 13 let. Življenje sem jemal na lahko, zaradi česar bi se zlahka odvrnil od duhovnih dejavnosti, če mi ne bi pomagali nekateri pridni bratje – pionirji oziroma polnočasni oznanjevalci – ki so se zame osebno zanimali.

Sčasoma sem se zaradi vpliva teh gorečih bratov prebudil iz duhovne dremavice. Užival sem v njihovi družbi in občudoval njihovo marljivost. Ko so torej na zborovanju v Adelaidi leta 1940 spodbudili k polnočasni službi, sem presenetil samega sebe in se prijavil. Takrat sploh še nisem bil krščen in sem imel bore malo oznanjevalskih izkušenj. Kljub temu so me že čez nekaj dni povabili, naj se pridružim majhni skupini pionirjev v Warrnamboolu, ki leži več sto kilometrov od Adelaide v sosednji zvezni državi Viktoriji.

Kljub temu majavemu začetku sem oznanjevanje kmalu vzljubil, in po vseh teh letih lahko z veseljem rečem, da ga imam še vedno rad. Tisto je bila pravzaprav prelomnica v  mojem življenju, saj sem potem začel resno duhovno napredovati. Naučil sem se, kako dragoceno je biti tesno povezan s tistimi, ki imajo radi duhovne reči. Spoznal sem, kako lahko njihov dober vpliv iz nas izvleče najboljše ne glede na našo izobrazbo in kako nam lahko takšen pouk koristi vse življenje.

Preizkušnje so me okrepile

Pioniral sem šele kratek čas, ko so v Avstraliji prepovedali delovanje Jehovovih prič. Nisem vedel, kaj storiti, zato sem se za vodstvo obrnil na brate. Ti so me opozorili na to, da pogovarjanje z ljudmi o Bibliji ni prepovedano. Tako sem z drugimi pionirji obiskoval ljudi od vrat do vrat s preprostim sporočilom iz Biblije. To me je okrepilo za preizkušnje, ki so nastopile kmalu zatem.

Štiri mesece pozneje sem dopolnil 18 let in moral sem se javiti za vojaško službo. Tako sem imel priložnost braniti svojo vero pred nekaj vojaškimi oficirji in sodnikom. Takrat je bilo v adelaidskem zaporu zaradi nevtralnosti zaprtih že kakih 20 bratov, kmalu pa sem se jim pridružil tudi jaz. Naložili so nam težaško delo: morali smo lomiti kamenje in popravljati ceste. To mi je pomagalo razviti zdržljivost, odločnost in druge lastnosti. Zaradi našega lepega vedenja in neomajnosti so nas mnogi pazniki sčasoma začeli spoštovati.

Ko so me čez nekaj mesecev izpustili, sem končno spet pojedel nekaj dobrega. Takoj po izpustu sem začel znova pionirati. Vendar pa je pionirskih partnerjev primanjkovalo, zato so me vprašali, če bi bil pripravljen sam delati na oddaljenih kmetijah v Južni Avstraliji. Strinjal sem se in z ladjo odpotoval proti polotoku Yorke, opremljen le s stvarmi za pričevanje in kolesom. Ko sem prispel, me je neka zainteresirana družina napotila k majhnemu gostišču. Tam je prijazna gospa zame skrbela kot za sina. Čez dan sem kolesaril po prašnih cestah in oznanjeval v mestecih, raztresenih po polotoku. Da bi lahko pričeval na oddaljenih področjih, sem občasno prenočil v kakšnem majhnem hotelu ali gostišču. Tako sem prekolesaril na stotine kilometrov in imel mnogo lepih doživetij. Nikoli se nisem preveč oziral na to, da oznanjujem sam. Občutil sem, da Jehova skrbi zame, zato sem se z njim še bolj zbližal.

Občutek, da nisem dovolj sposoben

Leta 1946 sem prejel vabilo, naj se lotim potujočega dela in postanem sluga bratovščine (kot se je takrat imenoval okrajni nadzornik). To je pomenilo obiskati določeno število občin v dodeljenem okraju. Moram priznati, da so mi odgovornosti, povezane s to nalogo, predstavljale pravi izziv. Nekoč sem slučajno slišal, kako je neki brat rekel: »Ko je Harold na odru, ni kaj prida, vendar je dober na področju.« Ta izjava me je zelo spodbudila. Dobro sem se zavedal svojih govorniških in organizacijskih omejitev, a sem menil, da je oznanjevanje vendarle glavna dejavnost kristjanov.

Leta 1947 smo živeli v velikem pričakovanju obiska bratov Nathana Knorra in Miltona Henschla s sedeža Jehovovih prič v Brooklynu. To je bil prvi takšen obisk, odkar je leta 1938 nazadnje prišel brat Rutherford.  Skupaj s tem obiskom je bilo v Sydneyju organizirano tudi veliko zborovanje. Kakor veliko drugih mladih pionirjev sem se tudi jaz zanimal za misijonarsko šolanje, ki je potekalo na nedavno ustanovljeni Watchtowerjevi biblijski šoli Gilead v South Lansingu v ameriški zvezni državi New York. Mnogi od navzočih smo se spraševali, ali je za vpis v šolo treba imeti veliko izobrazbe. Toda brat Knorr je pojasnil, da bi nam na Gileadu najbrž uspelo že, če si znamo iz kakega prebranega članka v Stražnem stolpu zapomniti ključne točke.

Menil sem, da zaradi omejene izobrazbe ne bom imel nobenih možnosti. Na moje presenečenje pa so me nekaj mesecev kasneje povabili, naj se prijavim za šolanje na Gileadu. Zatem sem bil sprejet in leta 1950 kot študent obiskoval 16. razred. To je bila čudovita izkušnja, ki je veliko prispevala k temu, da sem samemu sebi bolj zaupal. Izkazalo se je, da šolski dosežek ni igral najpomembnejše vloge pri uspehu. Poglavitni sta bili marljivost in poslušnost. Učitelji so nas spodbujali, naj damo od sebe najboljše. Ker sem upošteval njihov nasvet, sem stalno napredoval in pri pouku mi je šlo prav dobro.

S puste celine na biser vzhoda

Po diplomi smo bili trije bratje iz Avstralije dodeljeni na Cejlon (sedaj Šrilanka). Septembra 1951 smo prispeli v glavno mesto Kolombo. Bilo je vroče in vlažno. V naša čutila je vdrla mešanica novih prizorov, zvokov in dišav. Ko smo se izkrcali, me je eden od misijonarjev, ki je že služil v tej državi, pozdravil z vabilom na javno predavanje, ki naj bi potekalo naslednjo nedeljo na mestnem trgu. Kar osupnil sem, ko sem na vabilu zagledal svoje ime – napovedan sem bil kot govornik! Lahko si predstavljate, kakšen strah me je prevzel. Toda v letih pioniranja v Avstraliji sem se naučil sprejeti katero koli ponujeno nalogo. Tako sem to javno predavanje z Jehovovo pomočjo uspešno podal. Ob štirih samskih bratih, ki so takrat že bili v misijonarskem domu v Kolombu, smo se mi trije lotili zahtevnega singalskega jezika in začeli oznanjevati. Večino časa smo delali sami in bili veseli, da so bili domačini spoštljivi in gostoljubni. Nedolgo zatem je število prisotnih na shodih pričelo rasti.

Čez čas sem začel resno premišljevati o privlačni pionirki Sybil, ki sem jo srečal, ko sem z ladjo potoval v šolo Gilead. Bila je namenjena na mednarodno zborovanje v New Yorku. Kasneje je obiskovala 21. Gileadov razred in bila leta 1953 dodeljena v Hongkong. Odločil sem se, da ji pišem, in potem sva si dopisovala vse do leta 1955, ko je Sybil prišla na Cejlon in sva se poročila.

Kot misijonarski par so naju najprej dodelili v mesto Jaffna na samem severu Šrilanke. Sredi 1950-ih let so politični spori začeli razdvajati singalsko in tamilsko skupnost, kar je bil temelj za oborožene spopade v naslednjih desetletjih. Zelo nam je ogrelo srce, ko smo videli, kako so v teh težavnih letih singalski in tamilski Priče po več mesecev ščitili drug drugega! Te preizkušnje so vero bratov in sester prečistile in okrepile.

 Oznanjevanje in poučevanje na Šrilanki

Da bi se navadila na hindujsko in muslimansko skupnost, sva morala biti potrpežljiva in vztrajna. Vendar sva čez čas pričela ceniti obe kulturi in njune prikupne vrline. Na mestnih avtobusih je bilo nenavadno videti tujce, zato je najina navzočnost pogosto pritegnila radovedne poglede. Sybil se je odločila, da se bo na to odzvala s širokim nasmehom. Kakšno veselje je bilo videti, ko so se ti radovedni obrazi razlezli v prikupen nasmeh!

Nekega dne so naju zaustavili pri cestni zapori. Potem ko naju je stražar vprašal, od kod sva in kam sva namenjena, so njegova naslednja vprašanja postala bolj osebna.

»Kdo je ta ženska?«

»Moja žena,« sem odgovoril.

»Kako dolgo sta že poročena?«

»Osem let.«

»Ali imata kaj otrok?«

»Ne.«

»O moj Bog! Sta že bila pri zdravniku?«

Ta naravna radovednost domačinov naju je najprej presenetila, toda sčasoma sva na to začela gledati kot na izraz njihovega pristnega zanimanja za druge. To je bila v resnici ena izmed njihovih najprikupnejših lastnosti. Človek je moral samo nekaj trenutkov stati na kakem javnem mestu, pa je k njemu že pristopil kdo, ki ga je prijazno vprašal, ali mu lahko kakor koli pomaga.

Spremembe in spomini

V vseh teh letih sva poleg najinega misijonarskega dela na Šrilanki opravljala tudi druge naloge. Dodeljeno mi je bilo delo okrajnega in območnega nadzornika, bil sem pa tudi član podružničnega odbora. Leta 1996 sem bil že sredi svojih 70-ih let. Z veseljem sem lahko pogledal nazaj na več kot 45 let misijonarskega služenja na Šrilanki. Na prvem shodu, ki sem se ga udeležil v Kolombu, je bilo navzočih okoli 20 ljudi. Ta številka se je sedaj povzpela na več kot 3500! S Sybil gledava na veliko teh dragih bratov in sester kot na najine duhovne otroke in vnuke. Kljub temu pa je bilo treba po vsej deželi opraviti še veliko dela, dela, ki je zahtevalo moč in sposobnost mlajših od naju. S tem v mislih sva sprejela vabilo Vodstvenega organa, naj se vrneva v Avstralijo. Tako so lahko usposobljeni mlajši pari kot misijonarji prišli na Šrilanko in prevzeli najino mesto.

Sedaj sem star 83 let in s Sybil naju veseli, da sva še dovolj zdrava, da lahko posebno pionirava v mojem domačem kraju, v Adelaidi. Oznanjevanje naju ohranja umsko živahna in prilagodljiva, pomaga pa nama tudi, da lahko ponovno sprejmeva povsem drugačno življenje v tej deželi.

Jehova še naprej skrbi za vse najine gmotne potrebe, bratje in sestre v najini občini pa nama izkazujejo veliko ljubezni in podpore. Pred kratkim sem sprejel novo nalogo – v naši občini služim kot tajnik. Ugotovil sem, da se s tem, ko se še naprej trudim zvesto služiti Jehovu, moje šolanje nadaljuje. Ko se ozrem na pretekla leta, vedno osupnem nad tem, da je lahko bil preprost deček iz goličavja, ki je življenje jemal na lahko, deležen tako čudovitega izobraževanja – takšnega, ki traja vse življenje.

[Slika na strani 26]

Na najin poročni dan leta 1955

[Slika na strani 27]

Na oznanjevanju z Rajanom Kadirgamarom, bratom s Šrilanke, leta 1957

[Slika na strani 28]

S Sybil danes