Kako čakate na Jehova?

V DANAŠNJEM svetu je malo takšnih, ki bi jim bilo čakanje v veselje. Za večino je čakanje preizkušnja potrpežljivosti. Toda Sveto pismo spodbuja Božje ljudstvo, naj bo pripravljeno ‚čakati‘. Prerok Miha je v nasprotju z ljudmi okoli sebe objavil: »Čakal bom Boga rešenja svojega.« (Miha 7:7; Žalostinke 3:26)

Kaj pa pomeni čakati na Jehova? Kako naj bi kristjan čakal na Boga? Ali je mogoče tudi nepravilno čakati? Nekaj o tem se lahko naučimo iz doživetja preroka Jona v devetem stoletju pr. n. š.

Primer nepravilnega čakanja

Bog Jehova je Jonu naročil, naj odide v Ninive, glavno mesto asirskega imperija, in oznanjuje tamkajšnjim prebivalcem. Ninive so bile znane kot ‚okrvavljeno mesto‘, saj so bili njeni prebivalci skrajno brutalni in kruti, o čemer dobro pričujejo zgodovinarji in arheologi. (Nahum 3:1) Jona se je sprva skušal ogniti tej nalogi, toda Jehova je poskrbel, da je prerok vendarle odšel v to mesto. (Jona 1:3–3:2)

»Jona je šel v mesto en dan hoda in je klical, govoreč: Še štirideset dni, in Ninive bodo razdejane!« (Jona 3:4) Ljudje so se na Jonov trud odzvali prav osupljivo: »Ljudstvo v Ninivah je verovalo Bogu, in razglasili so post in se oblekli v raševino vsi, od največjega do najmanjšega.« (Jona 3:5) Bog Jehova, ki »ne želi, da bi bil kdo pokončan, ampak želi, da bi se vsi pokesali«, je zato mestu prizanesel. (2. Petrovo 3:9)

Kako pa se je odzval Jona? V poročilu piše: »To je Jona jako bolelo in se je jezil.« (Jona 4:1) Zakaj? Morda je mislil, da mu drugi zaradi tega, ker se njegovo napovedovanje uničenja na določeni dan ni izpolnilo, kot preroku ne bodo več zaupali. Očitno ga je pričelo bolj skrbeti za svoj ugled, kakor pa za to, da bi bilo ljudem izkazano usmiljenje in bi se rešili.

Jona seveda ni šel tako daleč, da bi kot prerok odstopil. Toda čakal je, »da bi videl, kaj se zgodi z mestom«. Da, postal je nezadovoljen in samo križem rok čakal. Ko je doumel, da se stvari niso odvijale, kakor je pričakoval, si je postavil utico, se usedel v senco in nejevoljno čakal, kaj se bo zgodilo. Vendar Jehova njegovega stališča ni odobraval, zato ga je zaradi napačnega  razmišljanja ljubeče poučil. (Jona 4:5, 9–11)

Zakaj je Jehova potrpežljiv

Ninivljani so se takrat res pokesali in jim je bilo prizaneseno, toda pozneje so ponovno ubrali hudobna pota. Zato je Jehova po prerokih Nahumu in Zefaniju napovedal njihovo dokončno uničenje. Ko je govoril o tem ‚okrvavljenem mestu‘ je objavil, da bo Asirijo uničil, Ninive pa spremenil v pustinjo. (Nahum 3:1; Zefanija 2:13, SSP) Ninive so bile leta 632 pr. n. š. opustošene in ne bodo nikoli več pozidane.

Današnji svet je podobno kriv brezobzirnega prelivanja krvi, le da v mnogo večjem obsegu kakor je to bilo značilno za nekdanje Ninive. Zaradi tega in drugih razlogov je Jehova odredil, da bo sedanja hudobna stvarnost uničena v ‚veliki stiski‘ brez primere. (Matej 24:21, 22)

Vendar pa Jehova to obljubljeno uničenje zadržuje, da bi se lahko današnji iskreni ljudje pokesali in bi jim bilo prizaneseno, prav kakor je bilo skesanim Ninivljanom. Apostol Peter je o Božji potrpežljivosti pisal naslednje: »Jehova ni počasen glede svoje obljube, kar imajo nekateri za počasnost, temveč je potrpežljiv z vami, ker ne želi, da bi bil kdo pokončan, ampak želi, da bi se vsi pokesali.« (2. Petrovo 3:9, 10, 13)

Čakajmo pravilno

Peter nadaljuje: »Ker naj bi se torej vse to tako razkrojilo, kakšni bi potem morali biti vi v dejanjih, ki spadajo k svetemu vedenju in vdanosti Bogu, ko čakate in imate ves čas v mislih navzočnost Jehovovega dneva!« (2. Petrovo 3:11, 12) Bodimo pozorni na to, da naj bi naše čakanje na Jehovov dan zaznamovala ‚dejanja, ki spadajo k svetemu vedenju in vdanosti Bogu‘ – prav je torej biti dejavni, ne pa nedejavni.

Da, pravilno čakanje odseva popolno zaupanje v to, da Jehovov dan ne bo prišel niti trenutek pozneje, kot se je Jehova namenil. Takšna vera vzgibava k dejanjem, ki spadajo k svetemu vedenju in vdanosti Bogu, med katerimi je najpomembnejše oznanjevanje dobre novice o Božjem kraljestvu. Jezus je dal v oznanjevanju odličen zgled, svojim maziljenim sledilcem pa je naročil: »Naj bodo vaša ledja opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s poroke, da mu bodo odprli takoj, ko bo prišel in potrkal. Srečni tisti sužnji, ki jih gospodar ob svojem prihodu najde budne!« (Luka 12:35–37)

V prvem stoletju so si sužnji ‚opasali ledja‘ tako, da so za pas zataknili robove svojih oblačil, da so lažje opravljali naporno fizično delo. Zato naj bi bil kristjan zagnan in goreč za dobra dela. Uprl naj bi se vsaki težnji po tem, da bi se duhovno ‚polenil‘ in  postal nedejaven, morda s tem, da bi svoje moči usmeril v užitke in prizadevanje za gmotnimi rečmi. Namesto tega naj bi bil med čakanjem na veliki in strašni Jehovov dan ‚zelo zaposlen v Gospodovem delu‘. (Rimljanom 12:11; 1. Korinčanom 15:58)

Dejavni, medtem ko čakamo

Jehovove priče so med čakanjem na Jehovov dan zelo zaposleni. V službenem letu 2003 so denimo oznanjevali Jehovovo besedo povprečno 3,383.000 ur dnevno. Samo zamislimo si – en človek bi moral neprenehoma oznanjevati 386 let, da bi dosegel to, kar je bilo opravljeno v enem samem dnevu!

Vseeno pa bi se bilo dobro vprašati: ‚Kako čakam jaz?‘ Jezus je povedal priliko, iz katere je razvidno, kako marljivi naj bi bili zvesti maziljeni kristjani. Omenil je tri sužnje: »Enemu je dal [gospodar] pet talentov, drugemu dva, spet drugemu enega, vsakemu pač po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je dobil pet talentov, je takoj šel svojo pot in trgoval z njimi ter jih zaslužil še pet. Enako je tudi tisti, ki je dobil dva, zaslužil še dva. Tisti, ki je dobil le enega, pa je odšel, izkopal jamo in srebrni denar svojega gospodarja skril. Po dolgem času pa je gospodar teh sužnjev prišel in z njimi poravnal račune.« (Matej 25:15–19)

Vsi trije sužnji so čakali, da se njihov gospodar vrne. Dvema, ki sta bila med čakanjem zaposlena, je ob prihodu dejal: »Dobro si opravil, dobri in zvesti suženj!« Toda s tistim, ki je samo križem rok čakal, je ravnal drugače. Rekel mu je: »Vrzite ničvrednega sužnja ven v zunanjo temo.« (Matej 25:20–30)

Ta prilika se sicer nanaša na maziljene kristjane, vendar se vsi, ne glede na naše upanje, iz tega lahko nekaj naučimo. Gospodar Jezus Kristus od vsakogar med nami pričakuje, da med čakanjem na njegov prihod v Jehovovem velikem dnevu marljivo dela v njegovi službi. On ceni delo vsakega  »po njegovi zmožnosti« in okoliščinah. Kako zelo bomo veseli, ko nam bo takrat, ko bo čakanja navsezadnje konec, rekel: »Dobro si opravil!«

Potrpežljivost našega Gospoda pomeni rešitev

Kaj pa, če ta stvarnost traja dlje, kakor smo nekoč mislili ali upali, da bo? To se ne dogaja brez razloga. Apostol Peter je pisal: »Na potrpežljivost našega Gospoda glejte kot na rešitev.« (2. Petrovo 3:15) Da bi torej bili potrpežljivi, vse dokler bo Jehova menil, da je primerno biti potrpežljiv s to staro stvarnostjo, moramo točno poznati Božji namen. Poleg tega pa moramo tudi ponižno priznavati, da je izpolnitev Božjega namena pomembnejša od nas samih.

Biblijski pisec je kristjane želel spodbuditi k potrpežljivosti s ponazoritvijo. Pisal je: »Glejte! Kmet potrpežljivo čaka na dragoceni pridelek zemlje, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Tudi vi bodite potrpežljivi. Utrdite si srce, kajti Gospodova navzočnost se je približala.« (Jakob 5:7, 8)

Bog Jehova noče, da bi se med čakanjem utrudili ali da bi odnehali. Za nas ima delo in je vesel, če medtem v tem delu marljivo sodelujemo. Želi, da bi bili med tistimi, ki jih je apostol Pavel v pismu Hebrejcem takole opisal: »Želimo pa, da bi vsak od vas pokazal enako marljivost in tako ohranil svoje upanje povsem gotovo vse do konca, da se ne bi polenili, temveč da bi posnemali tiste, ki so zaradi vere in potrpežljivosti podedovali obljube.« (Hebrejcem 6:11, 12)

Zato se ne utrudimo. Naj nam osebni odnos z Bogom Jehovom, vera v Jezusovo odkupno žrtev in svetlo upanje v novo stvarnost vlivajo vedno novih moči. Da bi le kakor ‚dobra in zvesta‘ sužnja iz Jezusove prilike dokazali, da smo vredni pohvale in nagrade, saj nenehno hvalimo našega Boga, kakor psalmist, ki je rekel: »Jaz pa bom stanovitno čakal in vedno bolj te hvalil.« (Psalm 71:14)

[Slika na strani 21]

Jona je razočaran čakal, da bi videl, kaj se bo zgodilo z Ninivami

[Slike na straneh 22, 23]

Med čakanjem na Jehovov dan dokazujmo svojo vdanost Bogu