Zvestovdani in neomajni nekoč in danes

Na jugu Poljske, blizu meje s Slovaško in Češko, leži majhno mesto Wisła. Čeprav morda zanj niste še nikoli slišali, ima zgodovino, ki bo prave kristjane najbrž prevzela. Gre za zgodovino, zaznamovano z značajnostjo in gorečnostjo za Jehovovo čaščenje. Kako to?

WISŁA leži v prelepem goratem svetu, kjer narava ponuja veličastne prizore. Hitre rečice in dva potoka se zlivajo v reko Visla, ki se vije po gozdnatih gorah in dolinah. Zaradi prijaznih ljudi in edinstvene klime je to mesto priljubljeno zdraviliško središče, kraj za preživljanje poletnih počitnic ter zimsko letovišče.

Zdi se, da se je prvo naselje s tem imenom pojavilo v 1590-ih letih. Kmalu po postavitvi žage so na gorske jase prispeli naseljenci, ki so vzrejali drobnico in govedo ter obdelovali zemljo. Toda te preproste ljudi je zajel vrtinec verskih sprememb. Njihove kraje so močno prizadele verske reforme, ki jih je sprožil Martin Luther, tako da je po besedah raziskovalca Andrzeja Otczyka luteranstvo postalo »leta 1545 državna religija«. Toda okoliščine so se zaradi tridesetletne vojne zatem pa še protireformacije korenito spremenile. »Leta 1654 so protestantom odvzeli vse cerkve, prepovedali bogoslužje ter zaplenili biblije in druge verske knjige,« nadaljuje Otczyk. Kljub temu so skoraj vsi prebivalci ostali luterani.

Prva semena biblijske resnice

K sreči se je obetala še pomembnejša verska reformacija. Leta 1928 sta dva goreča Preučevalca Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče, posejala prva semena biblijske resnice. Naslednje leto je v Wisło prispel Jan Gomola in s seboj prinesel gramofon, s  katerim je predvajal posnete svetopisemske govore. Nato je odšel v bližnjo dolino in tam našel človeka, ki mu je pozorno prisluhnil – to je bil Andrzej Raszka, majhen, čokat gorjan sprejemljivega srca. Raszka je nemudoma vzel v roke Biblijo, da bi to, kar je slišal na gramofonskem posnetku, tudi preveril. Nato je vzkliknil: »Moj brat, končno sem našel resnico! Odgovore iščem že odkar sem med prvo svetovno vojno ležal v strelskih jarkih!«

Raszka je Gomolo ves navdušen odvedel k svojima prijateljema, Jerzyju in Andrzeju Pilchu, in tudi tadva sta se na kraljestveno sporočilo odzvala z velikim navdušenjem. Andrzej Tyrna, ki je biblijsko resnico spoznal v Franciji, je tem možem pomagal poglobiti spoznanje o Božjem sporočilu. Kmalu so se krstili. Tej majhni skupini Preučevalcev Biblije v Wisłi so sredi 1930-ih let priskočili na pomoč bratje iz sosednjih mest. Rezultati so bili neverjetni.

Število novozainteresiranih se je izrazito povečevalo. Tamkajšnje luteranske družine so imele navado, da so doma brale Biblijo. Ko so torej ti ljudje videli prepričljive svetopisemske dokaze, ki govorijo proti peklenskem ognju in Trojici, so mnogi lahko razločili resnico od laži. Veliko družin se je odločilo, da se bo osvobodilo napačnih verskih naukov. Tako se je občina v Wisłi večala in leta 1939 štela že kakih 140 članov. Toda presenetljivo je bilo to, da večina odraslih v tej občini ni bila krščena. »To ne pomeni, da se ti nekrščeni oznanjevalci niso mogli postaviti na Jehovovo stran,« pravi Helena, ena teh zgodnjih Prič. In doda: »Med preizkušnjami vere, ki so jih kmalu doletele, so dokazali svojo značajnost.«

Kako pa je bilo z otroki? Videli so, da so njihovi starši našli resnico. Franciszek Branc pove: »Ko je očka spoznal, da je odkril resnico, jo je začel vcepljati vame in v mojega brata. Stara sva bila osem in deset let. Očka nama je postavljal preprosta vprašanja, kot so: ‚Kdo je Bog in kako mu je ime? Kaj veš o Jezusu Kristusu?‘ Odgovore sva morala napisati na papir in jih podpreti z biblijskimi stavki.« Neki drugi Pričevalec pravi: »Ker sta starša voljno sprejela kraljestveno sporočilo in leta 1940 zapustila luteransko cerkev, sem v šoli doživljal nasprotovanje in bil večkrat tepen. Staršema sem hvaležen, da sta vame vsadila biblijska načela. To je bilo odločilno, da sem lahko prestal tisto težavno obdobje.«

Vera na preizkušnji

Ob izbruhu druge svetovne vojne so tisto področje zavzeli nacisti. Bili so odločeni, da  bodo Jehovove priče iztrebili. Na začetku so odrasle, še posebej pa očete, spodbujali, naj podpišejo dokument o nemškem državljanstvu, da bi lahko bili deležni nekaterih prednosti. Priče se niso hoteli postaviti na stran nacistov. Veliko bratov in zainteresiranih posameznikov, ki so bili primerne starosti za vojaško službo, se je znašlo pred dilemo: lahko so se pridružili vojski ali pa ostali popolnoma nevtralni, toda hudo kaznovani. »Če si odklonil služenje v vojski, je to pomenilo, da so te poslali v koncentracijsko taborišče, ponavadi v Auschwitz,« pojasnjuje Andrzej Szalbot, ki ga je gestapo aretiral leta 1943. »Takrat še nisem bil krščen, toda poznal sem Jezusovo zagotovilo iz Matejevega evangelija 10:28, 29. Vedel sem, da me bo Jehova, tudi če zaradi vere vanj umrem, lahko obudil v življenje.«

Na začetku leta 1942 so nacisti aretirali 17 bratov iz Wisłe. Petnajst jih je v treh mesecih v Auschwitzu umrlo. Kako je to vplivalo na Priče, ki so ostali v Wisłi? Niso zapustili svoje vere, temveč jih je to spodbudilo, da so se Jehova oklenili brez kakršnih koli kompromisov! V naslednjih šestih mesecih se je število oznanjevalcev v Wisłi podvojilo. Kmalu so jih aretirali še več. Tako je Hitlerjeva uničevalna sila prizadela vsega skupaj 83 bratov, sester, zainteresiranih in otrok. Od tega so jih triinpetdeset poslali v koncentracijska taborišča (povečini v Auschwitz) ali pa prisilna delovna taborišča v rudnikih in kamnolomih na Poljskem, Češkem in v Nemčiji.

Zvestovdani in neomajni

V Auschwitzu so nacisti skušali Priče zapeljati tako, da so jim obljubljali takojšnjo svobodo. Neki esesovski stražar je enemu izmed bratov dejal: »Če boš le podpisal dokument, da nočeš več biti Preučevalec Biblije, te bomo osvobodili in lahko boš odšel domov.« To ponudbo so bratu večkrat ponovili, vendar ta ni prelomil svoje zvestobe Jehovu. Zaradi tega je moral prenašati udarce, posmehovanje in suženjsko delo v Auschwitzu in Mittelbau-Dori v Nemčiji. Tik pred osvoboditvijo je med bombardiranjem taborišča, v katerem je bil zaprt, za las ubežal smrti.

Paweł Szalbot, Priča, ki je pred kratkim umrl, se je ob neki priložnosti spominjal: »Gestapo me je med zasliševanjem znova in znova spraševal, zakaj se nisem hotel pridružiti nemški vojski in pozdravljati s ‚Heil Hitler‘.« Potem ko jim je na podlagi Biblije pojasnil svojo krščansko nevtralnost, so ga poslali delat v tovarno za izdelovanje orožja. »Seveda zaradi vesti nisem mogel sprejeti takšnega dela, zato so me poslali v rudnik.« Kljub vsemu temu je ostal zvest.

Tisti, ki so bili na prostosti, torej ženske in otroci, so zaprtim v Auschwitzu pošiljali zavoje hrane. »Poleti smo v gozdu nabirali brusnice in jih nato menjavali za žito,« pravi neki brat, ki je bil takrat še mladenič. »Sestre so pekle štručke in jih namakale v mast, nakar smo štručke v majhnih količinah pošiljali zaprtim sovernikom.«

 Iz Wisłe so v koncentracijska taborišča in na prisilno delo poslali 53 odraslih Prič. Osemintrideset jih je umrlo.

Nastopi mlajša generacija

Kruto zatiranje nacistov so občutili tudi otroci Jehovovih prič. Nekatere izmed njih so skupaj z materami poslali v začasna taborišča na Češkem. Druge so vzeli staršem in jih poslali v razvpito otroško taborišče v Lodžu.

»Nemci so ob prvem deportiranju v Lodž vzeli deset otrok. Stari smo bili od pet do devet let,« se spominjajo trije izmed njih. »Drug drugega smo spodbujali z molitvijo in razpravljanjem o biblijskih temah. Ni bilo lahko zdržati.« Leta 1945 so se vsi ti otroci vrnili domov. Bili so živi, toda izstradani in duševno pretreseni. Vendar prav nič ni moglo zlomiti njihove neomajnosti.

Kaj se je zgodilo potem?

Druga svetovna vojna se je bližala svojemu koncu, Priče v Wisłi pa so bili še zmeraj močni v veri ter pripravljeni z vso gorečnostjo in odločenostjo poprijeti za oznanjevanje. Bratje in sestre so se v skupinah odpravili obiskovat ljudi, ki so živeli tudi do 40 kilometrov proč od Wisłe, da bi jim oznanjevali in razdeljevali biblijsko literaturo. »Kmalu so bile v našem mestu tri dejavne občine,« pravi Jan Krzok. Toda verska svoboda ni trajala dolgo.

Leta 1950 je delovanje Jehovovih prič na Poljskem prepovedala komunistična vlada, ki je zamenjala naciste. Zato so morali biti tamkajšnji bratje in sestre pri oznanjevanju iznajdljivi. Včasih so ljudi obiskali na domu pod pretvezo, da želijo kupiti živino ali žito. Krščanski shodi so ponavadi potekali ponoči v majhnih skupinah. Vseeno pa so tajni agenti uspeli aretirati mnogo Jehovovih častilcev ter jih obdolžili, da delajo za tujo obveščevalno službo, kar je bila popolnoma neutemeljena obtožba. Nekaj oficirjev je Pawełu Pilchu sarkastično grozilo: »Hitler vas ni uspel zlomiti, mi pa vas bomo.« Navzlic temu je ta brat ostal zvest Jehovu ter v zaporu preživel pet let. Ko nekaj mladih Pričevalcev ni hotelo podpisati socialističnega političnega dokumenta, so jih izklučili iz šole ali pa odpustili iz službe.

Jehova jim je stal ob strani

Leta 1989 so se politične razmere na Poljskem spremenile in Jehovove priče so od takrat naprej tam uradno priznani. Neomajni Jehovovi častilci v Wisłi so še povečali svojo dejavnost, kar je razvidno iz števila pionirjev oziroma polnočasnih oznanjevalcev. Pioniranja se je v tistem kraju lotilo kakih 100 bratov in sester. Nič čudnega, da je to mesto dobilo vzdevek Tovarna pionirjev.

V Bibliji piše, kako je Bog podpiral svoje služabnike v preteklosti: »Ako bi nam GOSPOD ne bil na strani, ko so vstali ljudje zoper nas: žive bi nas bili tedaj pogoltnili.« (Psalm 124:2, 3) Danes si Jehovovi častilci v Wisłi kljub splošno razširjeni otopelosti in nemoralnim posvetnim težnjam ljudi prizadevajo ostati značajni, za kar so bogato blagoslovljeni. Zaporedne generacije Prič na tem področju lahko pritrdijo resničnosti izjave apostola Pavla: »Če je Bog z nami, kdo je proti nam?« (Rimljanom 8:31)

[Slika na strani 26]

Emilio Krzok so skupaj z njenimi otroki – Heleno, Emilio in Janom – poslali v začasno taborišče na Češkem

[Slika na strani 26]

Paweł Szalbot ni hotel služiti v vojski, zato so ga poslali na delo v rudnik

[Slika na strani 27]

Medtem ko so bratje pod prisilo odhajali v Auschwitz in tam umirali, je delo v Wisłi napredovalo

[Slika na strani 28]

Paweła Pilcha in Jana Poloka so odpeljali v otroško taborišče v Lodžu

[Navedba vira slike na strani 25]

Jagode in roža: © R.M. Kosinscy / www.kosinscy.pl