Ali poznate veselje, ki ga čutimo ob dajanju?

V KRŠČANSKI službi je bila dejavna malo manj kot 50 let. Čeprav je bila zaradi starosti slabotna, je hotela obiskati novo zgrajeno kraljestveno dvorano. Ob pomoči nekega uslužnega krščanskega brata, na čigar roko se je opirala, je vstopila v dvorano in počasi, toda naravnost odšla proti svojemu cilju – prispevčni skrinjici. Vanjo je dala skromno vsoto denarja, ki ga je varčevala za ta namen. Kljub temu da ni mogla neposredno sodelovati pri gradnji dvorane, je želela pomagati.

Ta kristjanka vas morda spomni še na eno zvesto ženo – ‚revno vdovo‘, ki jo je videl Jezus, ko je v tempeljsko zakladnico vrgla dva novčiča. Njenih okoliščin sicer ne poznamo, vendar če v takratnem času ženska ni imela moža, se je lahko znašla v hudi denarni stiski. Jezusu je bilo vsekakor hudo zanjo, saj je povsem razumel njene težavne razmere. Svojim učencem jo je dal za zgled in pripomnil, da je njen majhen dar predstavljal »vse, kar je imela, vsa sredstva za preživljanje«. (Marko 12:41–44)

Zakaj se je ubožna žena, kot je bila ta revna vdova, toliko žrtvovala? Očitno zato, ker je bila zelo predana Bogu Jehovu, ki so ga častili v jeruzalemskem templju, takratnem središču čaščenja. Čeprav ni mogla storiti veliko, je želela podpirati sveto službo. In ob tem, ko je dala vse, kar je mogla, je prav gotovo občutila pravo radost.

Z dajanjem podprimo Jehovovo delo

Gmotno in denarno prispevanje je že od nekdaj zelo pomemben del čistega čaščenja in je zmeraj vir velikega veselja. (1. letopisov 29:9) V starem Izraelu niso s prispevki le lepšali templja, temveč so zaradi njih lahko tam vsakodnevno opravljali vse potrebno v zvezi s čaščenjem Jehova. Postava je določala, da morajo Izraelovi sinovi prispevati eno desetino svojih pridelkov, zato da bi podprli levite, ki so služili v templju. Toda tudi leviti so morali Jehovu od pridelkov, ki so jih prejeli, darovati desetino. (4. Mojzesova 18:21–29)

Za kristjane sicer ne veljajo več zahteve iz postavine zaveze, vendar se načelo, naj Božji služabniki gmotno prispevajo za pravo  čaščenje, ni spremenilo. (Galačanom 5:1) Še več, kristjanom iz prvega stoletja je bilo v veselje, da so lahko svojim bratom in sestram darovali tisto, kar so ti potrebovali. (Apostolska dela 2:45, 46) Apostol Pavel je kristjane spomnil, da bi morali biti do drugih radodarni, prav kakor je bil do njih radodaren Bog in jih je oskrbel z dobrimi rečmi. Napisal je: »Tem, ki so v sedanji stvarnosti bogati, naroči, naj ne bodo domišljavi in naj ne upajo v negotovo bogastvo, temveč v Boga, ki nas nam v užitek bogato oskrbuje z vsem. Naj delajo dobro, naj bodo bogati v dobrih delih, darežljivi, pripravljeni deliti z drugimi, saj si bodo s tem zagotovili zaklad, ki bo dober temelj za prihodnost. Tako se bodo lahko oklenili pravega življenja.« (1. Timoteju 6:17–19; 2. Korinčanom 9:11) Pavel je iz osebnih izkušenj lahko pritrdil naslednjim Jezusovim besedam: »Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.« (Apostolska dela 20:35)

Današnji kristjani in dajanje

Tudi današnji Jehovovi služabniki s svojimi gmotnimi dobrinami pomagajo drug drugemu in podpirajo Božje delo. Celo tisti, ki nimajo veliko, prispevajo, kolikor morejo. »Zvesti in preudarni suženj« se pred Jehovom čuti odgovornega, da vse te prispevke kar najbolje uporabi. (Matej 24:45) S prispevki se financira delovanje podružničnih uradov, prevajanje, tiskanje biblij in biblijske literature, organiziranje velikih krščanskih zborov, šolanje in pošiljanje potujočih nadzornikov in misijonarjev, pomoč ob nesrečah ter za veliko drugih pomembnih namenov. Osredotočimo se sedaj na enega teh namenov – pomoč za gradnjo prostorov za čaščenje.

Jehovove priče se nekajkrat na teden zberejo v svojih kraljestvenih dvoranah, da bi dobili duhovni pouk in uživali v zdravi družbi. Vendar v mnogih deželah Priče zaradi ekonomskih razmer ne morejo postaviti kraljestvenih dvoran, če predhodno ne dobijo nekaj finančne pomoči. Zato so Jehovove priče leta 1999 vpeljali program, ki omogoča, da se s sredstvi iz bogatejših dežel gradijo kraljestvene dvorane v revnejših deželah. Poleg tega na tisoče prostovoljcev daruje svoj čas in sposobnosti ter pogosto dela  v teh deželah na oddaljenih področjih. Med gradnjo se tamkajšnji Priče učijo, kako graditi in vzdrževati dvorane, z denarjem iz sklada za gradnjo kraljestvenih dvoran pa lahko kupujejo potrebno opremo in material. Priče, ki se sedaj zbirajo v teh novih dvoranah, so nadvse hvaležni, da so njihovi soverniki darovali čas in denar. Poleg tega vsak mesec tudi sami dajejo prispevke za vzdrževanje kraljestvene dvorane in plačevanje stroškov v zvezi z gradnjo, s tem pa prispevajo k temu, da se lahko gradi še več kraljestvenih dvoran.

Kraljestvene dvorane se gradijo po krajevnih metodah in s tamkajšnjimi materiali. Te dvorane resda niso razkošne, so pa lepe, praktične in udobne. Leta 1999 se je vpeljal program za gradnjo dvoran in z njim se je sprva pomagalo kakim 40 deželam z omejenimi sredstvi. Od takrat je v ta program za gradnjo zajetih že 116 takšnih dežel, v katerih je več kot polovica občin Jehovovih prič po svetu. V zadnjih petih letih se je tako zgradilo več kot 9000 kraljestvenih dvoran, kar je povprečno več kot 5 novih dvoran vsak dan! Kljub temu je v teh 116 deželah treba zgraditi še 14.500 novih kraljestvenih dvoran. Upamo, da bo z Jehovovim blagoslovom ter pripravljenostjo in darežljivostjo Prič po svetu dovolj sredstev za zadovoljitev teh potreb. (Psalm 127:1)

Kraljestvene dvorane prispevajo k rasti

Kako ta velikanski trud vpliva na tamkajšnje Priče in oznanjevanje Kraljestva? V mnogih krajih se je po postavitvi nove kraljestvene dvorane število prisotnih na shodih presenetljivo povečalo. Značilen zgled tega je opisan v naslednjem poročilu iz Burundija: »Takoj ko je kraljestvena dvorana zgrajena, se napolni. Na primer, za neko občino, ki je imela na shodih povprečno 100 navzočih, smo zgradili novo kraljestveno dvorano. V njej bi lahko udobno sedelo 150 ljudi. Ko smo dvorano zgradili, je na shode prihajalo že 250 ljudi.«

Zakaj pride do takšnega porasta? En razlog je ta, da ljudje na skupine kraljestvenih oznanjevalcev, ki nimajo uradnega kraja za shode, temveč se morajo zbirati pod kakšnim drevesom ali na polju, včasih gledajo  z nezaupanjem. V neki deželi takšne majhne verske skupine povezujejo z etničnim nasiljem, pa tudi zakon določa, da morajo vsi verski shodi potekati v stavbah za čaščenje.

Poleg tega lahko Jehovove priče s tem, da imajo svoje dvorane, javnosti pokažejo, da niso učenci nekega pastorja. Iz podružničnega urada Jehovovih prič v Zimbabveju so napisali: »V preteklosti so se bratje in sestre na tem področju zbirali v zasebnih domovih, krajani pa so občino povezovali z lastnikom hiše, v kateri so se zbirali. Brate in sestre so imeli za pripadnike cerkve gospoda tega in tega. Vse to se sedaj spreminja, saj je na vsaki dvorani napis, ki stavbo jasno označuje kot ‚Kraljestveno dvorano Jehovovih prič‘.«

Radostni darovalci

»Bog ljubi veselega darovalca,« je napisal apostol Pavel. (2. Korinčanom 9:7) Bogati  darovi so seveda v veliko pomoč. Toda večji del sredstev za delo Jehovovih prič pride iz prispevčnih skrinjic v kraljestvenih dvoranah. Vsi prispevki, pa naj so veliki ali majhni, so pomembni in se ne spregledajo. Spomnite se, da je revno vdovo, ki je prispevala dva novčiča, videl Jezus. Videli so jo tudi angeli in Jehova. Mi niti ne vemo, kako je bilo tej vdovi ime, vendar je Jehova poskrbel, da je njena nesebičnost za zmeraj zapisana v Bibliji.

S svojimi prispevki poleg gradnje kraljestvenih dvoran podpiramo tudi vsa druga pomembna dela za Kraljestvo. Takšno sodelovanje nas razveseljuje in ‚bogati z mnogimi izrazi zahvale Bogu‘. (2. Korinčanom 9:12) Naši krščanski bratje iz Benina poročajo: »Vsak dan je Jehovu izrečenih veliko zahval za denarno pomoč, ki jo daje mednarodna bratovščina.« Istočasno pa vsi, ki denarno podpiramo kraljestveno delo, okušamo veselje, ki ga čutimo ob krščanskem dajanju!

[Okvir/slika na straneh 22, 23]

KAKO NEKATERI PROSTOVOLJNO PRISPEVAJO ZA KRALJESTVENO DELOVANJE

Mnogi prihranjen oziroma za to namenjen denar dajo v prispevčno skrinjico z napisom »Prispevki za kraljestveno delovanje (Matej 24:14)«.

Občine v Sloveniji vsak mesec pošljejo zbrani denar na glavni urad Jehovovih prič v Ljubljani. Prostovoljne prispevke pa lahko pošljete tudi neposredno na naslov: Jehovove priče, p.p. 2019, 1001 Ljubljana. Podarite lahko tudi nakit ali druge dragocenosti. Za podrobnosti, prosimo, vprašajte na glavni urad Jehovovih prič.

Če želite potrdilo o darovanem prostovoljnem prispevku, ki ga boste uporabili pri davčni olajšavi, poleg čeka oziroma denarnega nakazila napišite še svoje ime in priimek ter naslov.

POGOJNI DAROVI

Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti lahko daste denar tudi pogojno, kar pomeni, da se lahko darovalcu denar vrne, če bi ga kdaj potreboval. Za podrobnosti, prosimo, vprašajte na glavni urad Jehovovih prič.

NAČRTOVANJE ZA DOBRODELNE NAMENE

Poleg denarnih darov brez pridržkov in pogojnih denarnih darov lahko v prid kraljestvene službe darujete tudi drugače, na primer:

Zavarovanje: Jehovove priče – krščansko versko skupnost se lahko določi za dediča police življenjskega zavarovanja ali police dodatnega pokojninskega zavarovanja.

Bančni računi: Bančne račune, vezane vloge ali police dodatnega pokojninskega zavarovanja se lahko ob smrti zapusti Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti.

Delnice in obveznice: Lahko jih podarite Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti.

Nepremičnine: Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti lahko podarite nepremičnine. Preden to storite, se posvetujte s Skupnostjo.

Oporoke: Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti lahko volite imetje ali denar s pravnoveljavno oporoko. Izvod oporoke, prosimo, pošljite na glavni urad Jehovovih prič.

V Sloveniji se lahko za nadaljnje informacije obrnete na naslov:

Jehovove priče, glavni urad,

p.p. 2019, 1001 Ljubljana

(Poljanska c. 77 a, 1000 Ljubljana).

KAKO SE LAHKO POMAGA

Med Jehovovimi pričami je malo premožnih in danes se morajo mnogi spoprijemati z denarnimi težavami. Da posameznik, družina ali občina lahko kaj prispeva, je običajno treba načrtovati. Ko so bili kristjani v Judeji v stiski in so jim krščanski verniki v Korintu želeli pomagati, je apostol Pavel slednjim svetoval: »Glede zbiranja za svete pa storite tudi vi tako, kakor sem naročil občinam v Galatiji. Vsak prvi dan v tednu naj vsak od vas pri sebi doma dá nekaj na stran in zbira, kolikor more, da ne bo zbiranja takrat, ko bom prišel.« (1. Korinčanom 16:1, 2)

Tako kot si kdo del svojega denarja prihrani za nujne primere, lahko tudi posamezniki, družine ali občine Prič redno prispevajo določen znesek v prid pravega čaščenja. Pravzaprav cele občine pogosto pošiljajo presežek denarja za kraljestveno delo. To naredijo tako, da sestavijo in sprejmejo resolucije. Pri podpiranju krščanskih oznanjevalskih dejavnosti po svetu lahko z osebnimi prispevki sodelujejo tudi radodarni posamezniki. Zaradi takšnega dajanja so srečnejši in zadovoljni so, ker vedo, da so naredili, kar morejo.

Skupnost zelo ceni vse darovane prispevke; vse se uporabi za širjenje dobre novice o Božjem kraljestvu. S takšnimi sredstvi se denimo v nekaterih državah vzdržuje misijonarske domove in delo v raznih deželah. Vzdržuje in širi se (če je to treba) tudi tiskarne za tiskanje biblijske literature. Po zaslugi takšnih prispevkov lahko potujoči okrajni in območni nadzorniki obiskujejo krščanske občine po vsem svetu ter duhovno pomagajo bratom v veri. (Rimljanom 1:11, 12) S temi prispevki se pomaga tudi vsem drugim, ki so v polnočasni službi.

Zgodnji zagovorniki pravega čaščenja so prejeli nebeški blagoslov, ker so častili Jehova s svojim premoženjem. In kako srečni so bili! Če danes enako podpiramo kraljestveno delo, bomo tudi mi bogato blagoslovljeni. Zato poslušajmo svoje srce, ko nas navaja k temu, da bi naredili vse, kar je v naši moči.

[Slike na straneh 20, 21]

Stari in novi prostori za shode Jehovovih prič

Zambija

Srednjeafriška republika