Jehovovi srečni služabniki
Jehovovi srečni služabniki
»Srečni tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb.« (MATEJ 5:3)
1. Kaj je prava sreča in kaj odkriva?
SREČA je dragocena posest Jehovovega ljudstva. Psalmist David je z zanosom dejal: »Blagor ljudstvu, čigar Bog je GOSPOD.« (Psalm 144:15) Sreča je stanje duševnega ugodja. Največja sreča, ki seže globoko v našo notranjost, prihaja iz zavesti, da nas Jehova blagoslavlja. (Pregovori 10:22) Takšna sreča odkriva, da smo v tesnem odnosu z nebeškim Očetom in smo veseli, ker izpolnjujemo njegovo voljo. (Psalm 112:1; 119:1, 2) Zanimivo je, da je Jezus navedel devet razlogov, zakaj smo lahko srečni. Pregled teh tako imenovanih blagrov v tem in naslednjem članku nam bo pomagal razumeti, kako srečni smo lahko, če zvesto služimo ‚srečnemu Bogu‘, Jehovu. (1. Timoteju 1:11)
Zavedajmo se svojih duhovnih potreb
2. Ob kateri priložnosti je Jezus govoril o sreči in kako se glasi njegov uvodni stavek?
2 Jezus je leta 31 n. št. imel najslavnejši govor vseh časov. Imenuje se govor na gori, ker ga je imel na pobočju, ki je gledalo proti Galilejskemu jezeru. V Matejevem evangeliju piše: »Ko pa je [Jezus] videl množice, se je povzpel na goro. Sedel je in k njemu so prišli njegovi učenci. Potem je spregovoril in jih začel učiti: ‚Srečni tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb, ker njihovo je nebeško kraljestvo.‘« Če Jezusove uvodne besede prevedemo dobesedno, se te glasijo »Blagor ubogim v duhu« (AC) oziroma »Srečni tisti, ki beračijo za duha« (podčrtna opomba v Reference Bible). (Matej 5:1–3) V Today’s English Version beremo: »Srečni tisti, ki se zavedajo, da so duhovno revni.«
3. Kako nam ponižnost pomaga, da smo srečni?
3 Jezus je v svojem govoru na gori poudaril, da je človek veliko bolj srečen, če se zaveda potrebe po duhovnosti. Ponižni kristjani, ki se povsem zavedajo svoje grešnosti, prosijo Jehova, da jim na temelju Kristusove odkupne žrtve grehe odpusti. (1. Janezovo 1:9) Tako uživajo duševni mir in pravo srečo. »Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena, ki mu je greh pokrit.« (Psalm 32:1, SSP; 119:165)
4. a) Kako lahko pokažemo, da se zavedamo svojih duhovnih potreb ter duhovnih potreb drugih? b) Kaj še prispeva k naši sreči, ko se zavedamo duhovnih potreb?
4 To, da se zavedamo svojih duhovnih potreb, nas spodbuja, da dnevno beremo Biblijo, uživamo duhovno hrano, ki jo »zvesti in preudarni suženj« deli »ob pravem času«, in smo redno navzoči na krščanskih shodih. (Matej 24:45; Psalm 1:1, 2; 119:111; Hebrejcem 10:25) Ljubezen do bližnjega nas spodbuja, da smo pozorni tudi na duhovne potrebe drugih ter da goreče oznanjujemo in poučujemo dobro novico o Kraljestvu. (Marko 13:10; Rimljanom 1:14–16) To, da druge seznanjamo z biblijsko resnico, nas osrečuje. (Apostolska dela 20:20, 35) Naša sreča je še večja, če poglobljeno premišljujemo o čudovitem upanju na Kraljestvo in o blagoslovih, ki jih bo to Kraljestvo prineslo. Za ‚malo čredo‘ maziljenih kristjanov kraljestveno upanje pomeni, da dobijo nesmrtno življenje v nebesih kot del Kristusove kraljestvene vlade. (Luka 12:32; 1. Korinčanom 15:50, 54) »Druge ovce« pa upajo na večno življenje na rajski zemlji pod vlado tega Kraljestva. (Janez 10:16; Psalm 37:11; Matej 25:34, 46)
Kako so lahko srečni tisti, ki žalujejo
5. a) Kaj je mišljeno z besedami »tisti, ki žalujejo«? b) Kako so takšni žalujoči potolaženi?
5 Besede, s katerimi je Jezus opisal naslednji blagor, so na videz protislovne. Dejal je: »Srečni tisti, ki žalujejo, ker bodo potolaženi.« (Matej 5:4) Kako lahko človek žaluje in je obenem srečen? Da bi razumeli pomen Jezusove izjave, moramo razmisliti, o kakšnem žalovanju je govoril. Učenec Jakob je pojasnil, da bi morali žalovati zaradi svoje grešnosti. Napisal je: »Umijte si roke, vi grešniki, in očistite si srca, vi neodločneži. Prepustite se bedi ter žalujte in jokajte. Naj se vaš smeh sprevrže v žalovanje in vaše veselje v potrtost. Ponižajte se pred Jehovom in on vas bo povišal.« (Jakob 4:8–10) Tiste, ki so zares žalostni zaradi svoje grešnosti, potolaži spoznanje, da so jim grehi lahko odpuščeni, če verujejo v Kristusovo odkupno žrtev, se resnično pokesajo in delajo Jehovovo voljo. (Janez 3:16; 2. Korinčanom 7:9, 10) Tako so lahko z Jehovom v dragocenem odnosu in upajo na večno življenje, ko mu bodo lahko služili in ga hvalili. To jim prinaša veliko notranje zadovoljstvo. (Rimljanom 4:7, 8)
6. Zaradi česa nekateri žalujejo in kako so potolaženi?
6 Jezusova izjava meri tudi na tiste, ki žalujejo zaradi ostudnih razmer, prevladujočih v svetu. Jezus je naobrnil nase prerokbo iz Izaija 61:1, 2, kjer beremo: »Duh Gospoda Jehove je nad mano, zato ker me je GOSPOD pomazilil, da naj oznanjam blagovestje krotkim; poslal me je obvezovat potrte v srcu, [. . .] da tolažim vse žalujoče.« To nalogo imajo tudi maziljeni kristjani, ki so še na zemlji, pomagajo pa jim njihovi spremljevalci, »druge ovce«. Vsi sodelujejo pri simboličnem zaznamovanju čela ‚ljudi, ki zdihujejo in žalujejo nad vsemi gnusobami, ki se godé v njem [odpadniškem Jeruzalemu, ki predstavlja tako imenovano krščanstvo]‘. (Ezekiel 9:4) Takšni žalujoči posamezniki so potolaženi z ‚dobro novico o kraljestvu‘. (Matej 24:14) Srečni so, ko spoznajo, da bo Satanovo hudobno stvarnost kmalu nadomestil Jehovov pravični novi svet.
Srečni tisti, ki so blage narave
7. Kaj ni mišljeno z besedno zvezo »blage narave«?
7 Jezus je govor na gori nadaljeval takole: »Srečni tisti, ki so blage narave, ker bodo podedovali zemljo.« (Matej 5:5) Za blagost se včasih meni, da je šibkost. Vendar ni tako. Neki biblicist je pomen besede, ki je prevedena kot »blage narave«, pojasnil takole: »Najodličnejša značilnost človeka, ki je [blage narave], je ta, da se povsem obvladuje. Takšna blagost nima nič skupnega z omahljivostjo, sentimentalno naklonjenostjo ali pasivno mirnostjo. To je nadzorovana moč.« Jezus je zase dejal: »Sem blage narave in ponižnega srca.« (Matej 11:29) Kljub temu pa je pogumno branil pravična načela. (Matej 21:12, 13; 23:13–33)
8. S katero lastnostjo je blagost tesno povezana in zakaj je pomembna pri naših odnosih z drugimi?
8 Blagost je torej tesno povezana s samoobvladanjem. Apostol Pavel je pravzaprav blagost in samoobvladanje navedel eno za drugim, ko je govoril o ‚sadu duha‘. (Galačanom 5:22, 23) Blagost si moramo privzgajati ob pomoči svetega duha. To je krščanska lastnost, ki nam pomaga, da smo v miru z neverniki in s člani občine. Pavel je napisal: »Oblecite najglobljo sočutnost, prijaznost, ponižnost, blagost in potrpežljivost. Prenašajte se med seboj in si velikodušno odpuščajte.« (Kološanom 3:12, 13)
9. a) Zakaj se blagost ne kaže le v naših odnosih z drugimi ljudmi? b) Kako tisti, ki so blage narave, ‚podedujejo zemljo‘?
9 Toda blagost se ne kaže le pri naših odnosih z drugimi ljudmi. To, da smo blage narave dokažemo s tem, da se voljno podredimo Jehovovi vrhovnosti. Največji zgled tega je Jezus Kristus, ki se je med bivanjem na zemlji izkazal za blagega in se povsem podredil volji svojega Očeta. (Janez 5:19, 30) On je tisti, ki prvenstveno podeduje zemljo, saj je njen postavljeni Vladar. (Psalm 2:6–8; Daniel 7:13, 14) To dediščino si deli s 144.000 »sodediči«, ki so izbrani »izmed človeštva«, da bi ‚kraljevali nad zemljo‘. (Rimljanom 8:17; Razodetje 5:9, 10; 14:1, 3, 4; Daniel 7:27) Kristus in njegovi sovladarji bodo vladali milijonom ovcam podobnim moškim in ženskam, na katerih se bo izpolnil vesel obet preroškega psalma: »Krotki pa bodo podedovali deželo in se radovali v obilosti miru.« (Psalm 37:11; Matej 25:33, 34, 46)
Srečni tisti, ki so lačni pravičnosti
10. Kako so lahko nasičeni tisti, ki »so lačni in žejni pravičnosti«?
10 Naslednji blagor, ki ga je Jezus navedel v govoru na tem galilejskem pobočju, je bil: »Srečni tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti, ker bodo nasičeni.« (Matej 5:6) Jehova je kristjanom določil merila za pravičnost. Zato so tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti, pravzaprav lačni in žejni Božjega vodstva. Takšni se dobro zavedajo svoje grešnosti in nepopolnosti ter hrepenijo po tem, da bi jih Jehova sprejel. Kako srečni so, ko iz Božje Besede spoznajo, da lahko, če se pokesajo in na temelju Kristusove odkupne žrtve prosijo za odpuščanje, dosežejo pred Bogom pravičen položaj! (Apostolska dela 2:38; 10:43; 13:38, 39; Rimljanom 5:19)
11., 12. a) Kako maziljeni kristjani dosežejo pravičnost? b) Kako je spremljevalcem maziljenih kristjanov potešena žeja po pravičnosti?
11 Jezus je dejal, da so takšni posamezniki srečni, ker bodo »potešeni«. (Matej 5:6, Kingdom Interlinear) Maziljeni kristjani, ki so poklicani, da bi »kraljevali« s Kristusom v nebesih, so razglašeni za »pravične za življenje«. (Rimljanom 5:1, 9, 16–18) Jehova jih posvoji za duhovne sinove. Tako postanejo Kristusovi sodediči, poklicani za kralje in duhovnike v njegovi nebeški kraljestveni vladi. (Janez 3:3; 1. Petrovo 2:9)
12 Spremljevalci maziljencev še niso razglašeni za pravične za življenje. Vseeno pa jim Jehova, ker verujejo v Kristusovo prelito kri, pripiše nekaj pravičnosti. (Jakob 2:22–25; Razodetje 7:9, 10) Za pravične so razglašeni kot Jehovovi prijatelji, zato lahko upajo, da bodo med ‚veliko stisko‘ rešeni. (Razodetje 7:14) Njihova žeja po pravičnosti bo še bolj potešena, ko bodo pod ‚novimi nebesi‘ postali del nove zemlje, na kateri »bo bivala pravičnost«. (2. Petrovo 3:13; Psalm 37:29)
Srečni tisti, ki so usmiljeni
13., 14. Kako naj bi praktično izkazovali usmiljenje in kako nam to koristi?
13 Jezus je svoj govor na gori nadaljeval: »Srečni tisti, ki so usmiljeni, ker jim bo izkazano usmiljenje.« (Matej 5:7) S pravnega gledišča je usmiljenje to, da sodnik izkaže prestopniku milost, tako da mu ne določi celotne kazni, ki mu po zakonu gre. V Bibliji pa se izvirna beseda, ki je prevedena z »usmiljenje«, največkrat nanaša na to, da je kdo prijazno obziren oziroma čuti z ljudmi, ki so v kakršni koli stiski, kar je takšnim ljudem v olajšanje. Tisti, ki so usmiljeni, torej dejavno izkazujejo sočutje. Jezusova ponazoritev o usmiljenem Samarijanu je lep zgled posameznika, ki je s človekom v stiski »ravnal usmiljeno«. (Luka 10:29–37)
14 Da bi okusili srečo, ki izvira iz tega, da smo usmiljeni, moramo prijazno pomagati ljudem v stiski. (Galačanom 6:10) Jezus je bil do ljudi, ki jih je videl, sočuten. »Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce brez pastirja, in začel jih je učiti mnoge reči.« (Marko 6:34) Zavedal se je, da so človekove duhovne potrebe pomembnejše od vseh drugih. Tudi mi smo lahko do ljudi sočutni in usmiljeni, tako da jim prinašamo tisto, kar najbolj potrebujejo, in sicer ‚dobro novico o kraljestvu‘. (Matej 24:14) Poleg tega lahko praktično pomagamo ostarelim sokristjanom, vdovam in sirotam ter ‚tolažimo potrte duše‘. (1. Tesaloničanom 5:14; Pregovori 12:25; Jakob 1:27) To nam ne bo prineslo le sreče, ampak tudi Jehovovo usmiljenje. (Apostolska dela 20:35; Jakob 2:13)
Tisti, ki so čistega srca in ki delajo za mir
15. Kako smo lahko čistega srca in delamo za mir?
15 Jezus je zatem navedel šesti in sedmi blagor: »Srečni tisti, ki so čistega srca, ker bodo videli Boga. Srečni tisti, ki delajo za mir, ker bodo imenovani ‚Božji sinovi‘.« (Matej 5:8, 9) Čisto srce ni le moralno čisto, temveč je tudi duhovno neomadeževano in zedinjeno v predanosti Jehovu. (1. letopisov 28:9; Psalm 86:11, SSP) Tisti, ki delajo za mir, so v miru s svojimi krščanskimi brati in sestrami ter, kolikor je od njih odvisno, s svojimi bližnjimi. (Rimljanom 12:17–21) ‚Iščejo mir in si zanj prizadevajo.‘ (1. Petrovo 3:11)
16., 17. a) Zakaj se maziljeni kristjani imenujejo »Božji sinovi« in kako ‚vidijo Boga‘? b) Kako »druge ovce« ‚vidijo Boga‘? c) Kako in kdaj bodo »druge ovce« dokončno postale »Božji sinovi«?
16 Tistim, ki delajo za mir in so čistega srca, je obljubljeno, da »bodo imenovani ‚Božji sinovi‘« in »bodo videli Boga«. Maziljeni kristjani so rojeni z duhom in Jehova jih ‚posinovi‘, medtem ko so še na zemlji. (Rimljanom 8:14–17) Ko so obujeni in se pridružijo Kristusu v nebesih, služijo v Jehovovi navzočnosti in Jehova tudi dejansko vidijo. (1. Janezovo 3:1, 2; Razodetje 4:9–11)
17 »Druge ovce«, ki delajo za mir, služijo Jehovu pod vodstvom Dobrega pastirja, Kristusa Jezusa, ki je njihov »Oče večnosti«. (Janez 10:14, 16; Izaija 9:6) Tiste, ki bodo prestali zadnji preizkus po Kristusovem tisočletnem vladanju, bo Jehova posvojil kot svoje zemeljske sinove in ‚bodo dobili veličastno svobodo Božjih otrok‘. (Rimljanom 8:21; Razodetje 20:7, 9) Medtem ko čakajo na to, pa Jehova že sedaj naslavljajo z Očetom, saj so mu posvetili življenje in ga priznavajo za svojega Življenjedajalca. (Izaija 64:8) Tudi oni lahko z očmi vere ‚vidijo Boga‘, podobno kakor sta ga v preteklosti Job in Mojzes. (Job 42:5; Hebrejcem 11:27) Z »očmi svojega srca« in s točnim spoznanjem o Bogu dojemajo Jehovove čudovite lastnosti in si Ga prizadevajo posnemati, tako da izpolnjujejo njegovo voljo. (Efežanom 1:18; Rimljanom 1:19, 20; 3. Janezovo 11)
18. Kdo je danes zares srečen, če upoštevamo prvih sedem blagrov, ki jih je navedel Jezus?
18 Videli smo, da tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb, ki žalujejo, ki so blage narave, ki so lačni in žejni pravičnosti, ki so usmiljeni, ki so čistega srca in ki delajo za mir, najdejo pravo srečo v služenju Jehovu. Vseeno pa takšnim vedno nasprotujejo in jih celo preganjanjo. Ali jih to oropa sreče? To vprašanje bomo pretehtali v naslednjem članku.
Za ponovitev
• Kakšno srečo okusijo tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb?
• Kako so tisti, ki žalujejo, potolaženi?
• Kako kažemo, da smo blage narave?
• Zakaj bi morali biti usmiljeni in čistega srca ter delati za mir?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 10]
»Srečni tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb.«
[Slika na strani 10]
»Srečni tisti, ki so usmiljeni.«
[Slika na strani 10]
»Srečni tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti.«