Ali bi radi živeli večno?

»NI ME strah smrti,« je dejala neka starejša ženska z Japonske. »Toda žalostna sem, ker se bom morala ločiti od teh rož.« Kristjanka, ki jo je obiskala, je razumela njeno pripombo, saj je ta ženska imela prelep cvetlični vrt. Mnogi, ki pravijo, da jih ni strah smrti, zelo uživajo v čudesih stvarstva in morda res hrepenijo po tem, da bi živeli večno.

Živeti večno? Veliko ljudi bi takšno misel takoj zavrglo. Nekateri morda celo pravijo, da jih večno življenje prav nič ne privlači. Zakaj bi sploh kdo tako menil?

Ali bi bilo večno življenje dolgočasno?

So ljudje, ki pravijo, da bi bilo dolgočasno, če bi živeli večno. Morda opozarjajo  na enolično življenje mnogih upokojencev, ki nimajo drugega dela, kot da sedijo in strmijo v televizijski zaslon. Če tudi vi tako menite, potem razmislite o tem, kaj je dejal astronom Robert Jastrow, ko so ga vprašali, ali bi bilo večno življenje blagoslov ali prekletstvo. Odvrnil je: »Za tiste, ki imajo radoveden um in neskončen apetit po znanju, bi to bil blagoslov. Misel, da imajo za pridobivanje znanja na voljo vso večnost, bi bila zanje zelo blagodejna. Toda za tiste, ki menijo, da so se naučili že vse, kar se naučiti da, in katerih um je zaprt, bi to bilo grozovito prekletstvo. Ne bi vedeli kam s časom.«

To, ali se vam večno življenje zdi dolgočasno ali ne, je precej odvisno od vašega stališča. Če imate »radoveden um in neskončen apetit po znanju«, pomislite na to, kaj vse bi lahko dosegli v umetnosti, glasbi, arhitekturi, vrtnarjenju ali v kaki drugi dejavnosti, ki vas zanima in s katero se je vredno ukvarjati. Večno življenje na zemlji bi vam odprlo čudovite možnosti, da bi na različnih področjih razvijali svoje sposobnosti.

To, da bi lahko vso večnost izkazovali in prejemali ljubezen, bi večno življenje naredilo zares zadovoljujoče. Ustvarjeni smo s sposobnostjo, da ljubezen izkazujemo, in kadar smo ljubljeni, kar zacvetimo. Če si z drugimi delimo pravo ljubezen, občutimo veliko zadovoljstvo, ki z leti ne zbledi. Večno življenje bi nam ponudilo nešteto možnosti, da bi gojili ljubezen ne le do bližnjih, ampak še posebej do Boga. »Če pa kdo ljubi Boga,« je rekel apostol Pavel, »njega Bog pozna.« (1. Korinčanom 8:3) To, da lahko poznamo Najvišjega in da tudi on pozna nas, je zares čudovit obet! Poleg tega učenje o našem ljubečem Stvarniku nima konca. Kako neki bi potem lahko bilo večno življenje dolgočasno in nezadovoljujoče?

Življenje – kratko in dragoceno

Nekateri menijo, da je življenje dragoceno ravno zato, ker je tako kratko. Morda ga primerjajo z zlatom, ki obstaja le v omejenih količinah. Če bi lahko zlato našli vsepovsod, poudarjajo, bi njegova vrednost padla. Toda kljub temu bi bilo zlato še zmeraj lepo. Enako seveda velja tudi za življenje.

Večno življenje lahko morda primerjamo s tem, da imamo na voljo obilo zraka.  Mornarjem na okvarjeni podmornici bi bil zrak še posebej dragocen. Ali mislite, da bi se potem, ko bi jih rešili, nehvaležno pritoževali, ker imajo zraka spet v obilju? Prav gotovo ne!

Podobno kakor ti mornarji smo lahko tudi mi rešeni, vendar pa se nam obeta še nekaj večjega, namreč večno življenje. »Plačilo greha je namreč smrt,« je napisal apostol Pavel, »toda dar, ki ga daje Bog, je večno življenje po Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Rimljanom 6:23) Bog bo po Jezusovi odkupni žrtvi odstranil človeško nepopolnost in smrt ter poslušnemu človeštvu podaril večno življenje. Kako hvaležni bi morali biti, da nam je to tako ljubeče omogočeno!

Kako bo z vašimi ljubljenimi?

Morda bo kdo pomislil: ‚Kako pa bo z mojimi ljubljenimi? Večno življenje na zemlji mi ne bi veliko pomenilo, če jih ne bo z menoj.‘ Morda ste si že pridobili biblijsko spoznanje in tako izvedeli za možnost večnega življenja na rajski zemlji. (Luka 23:43; Janez 3:16; 17:3) Seveda si želite, da bi bili z vami tudi najožji družinski člani, drugi ljubljeni posamezniki in cenjeni prijatelji ter da bi tudi oni okušali enake radosti, za katere upate, da jih boste deležni v Božjem obljubljenem novem svetu pravičnosti. (2. Petrovo 3:13)

Kaj pa, če vaši prijatelji in ljubljeni ne kažejo nobenega zanimanja za to, da bi živeli večno na rajski zemlji? Naj vam to nikar ne vzame poguma. Še naprej si pridobivajte točno spoznanje iz Svetega pisma in skladno z njim tudi ravnajte. Apostol Pavel je napisal: »Kako namreč veš, žena, da ne boš rešila svojega moža? Ali kako veš, mož, da ne boš rešil svoje žene?« (1. Korinčanom 7:16) Ljudje se lahko spremenijo. Na primer, neki mož, ki je nekoč nasprotoval krščanstvu, se je spremenil in kasneje postal starešina v krščanski občini. Rekel je: »Zelo sem hvaležen, da se je moja draga družina ob vsem mojem nasprotovanju zvestovdano ravnala po biblijskih načelih.«

Bogu je še kako mar za vaše življenje in za življenje vaših dragih. Res, »Jehova [. . .] ne želi, da bi bil kdo pokončan, ampak želi, da bi se vsi pokesali«. (2. Petrovo 3:9) Bog Jehova hoče, da bi vi in vaši ljubljeni živeli večno. Njegova ljubezen je večja od ljubezni nepopolnih ljudi. (Izaija 49:15) Zakaj torej ne bi z Bogom razvijali dobrega odnosa? Potem boste morda lahko tudi svojim ljubljenim pomagali, da bodo storili enako. Četudi sedaj ne upajo na večno življenje, se bo lahko njihovo stališče spremenilo, ko bodo videli, da ravnate skladno s točnim biblijskim spoznanjem.

Kako pa bo z vašimi dragimi, ki so umrli? Za milijone, ki so umrli, je v Bibliji zapisano čudovito upanje na vstajenje – da bodo obujeni od mrtvih in živeli na rajski zemlji. Jezus Kristus je obljubil: »Prihaja ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobovih, [. . .] prišli ven.« (Janez 5:28, 29) Obujeni bodo celo tisti, ki so umrli in niso poznali Boga, saj v Bibliji piše: »Bo vstajenje pravičnih in nepravičnih.« (Apostolska dela 24:15) Kakšno veselje bo vsem tem obujenim izreči dobrodošlico!

Neskončno življenje – radosten obet

Če lahko srečo in zadovoljstvo najdete že sedaj, navzlic vsem težavam na tem svetu, potem boste vsekakor znali uživati tudi večno življenje na rajski zemlji. Toda ko je Jehovova pričevalka neki ženski omenila blagoslove, ki jih bo prineslo večno življenje, je ta odvrnila: »Ne želim si živeti večno. To življenje, teh 70 ali 80 let, je zame čisto dovolj.«  Krščanski starešina, ki je bil zraven, pa jo je vprašal: »Ali ste kdaj pomislili na to, kako bi se počutili vaši otroci, če bi vi umrli?« Po licih so ji spolzele solze, ko je pomislila na žalost, ki bi jo otroci občutili ob izgubi svoje mame. »Prvič v življenju sem dojela, kako sem sebična,« je priznala, »in razumem, da večno življenje ni sebično upanje, saj sem spada to, da živiš tudi za druge.«

Nekateri mogoče menijo, da je drugim vseeno, če živijo ali umrejo. Toda našemu Življenjedajalcu ni vseeno, saj pravi: »Kakor res živim [. . .] nikakor mi ni po volji smrt brezbožnikova, temuč da se brezbožnik obrne od svojega pota in živi.« (Ezekiel 33:11) Glede na to, da se Bog tako zanima celo za življenje brezbožnikov, mu je prav gotovo zelo mar tudi za te, ki ga ljubijo.

V Jehovovo ljubečo skrb je zaupal tudi David, kralj starega Izraela. Nekoč je dejal: »Če bi me oče in mati zapustila, Gospod [Jehova, NW] me bo vendar sprejel.« (Psalm 27:10, Ekumenska izdaja) David je bil verjetno prepričan o tem, da ga imajo starši radi. Toda četudi bi ga njegovi starši – ljudje, ki so mu bili najbližji – zapustili, je vedel, da ga Bog ne bo zapustil. Jehova nam zato, ker nas ima rad in se za nas zanima, ponuja večno življenje in trajno prijateljstvo. (Jakob 2:23) Ali ne bi morali s hvaležnostjo sprejeti te čudovite darove?

[Slika na strani 7]

Zaradi ljubezni do Boga in bližnjega bo vredno večno živeti