Življenjska zgodba

Zaupanje v Jehovovo ljubečo skrb

PRIPOVEDUJE ANNA DENZ TURPIN

»Ti si en sam velik ‚ZAKAJ‘!« je z nasmeškom vzkliknila mama. Kot deklica sem starša bombardirala z vprašanji. Toda mama in očka me zaradi moje otroške radovednosti nista nikoli grajala. Prav nasprotno, naučila sta me logično misliti in se odločati na temelju biblijsko šolane vesti. Kako zelo dragocena je bila takšna vzgoja! Nekega dne, ko mi je bilo 14 let, so nacisti moja draga starša odpeljali in nikoli več ju nisem videla.

MOJ oče, Oskar Denz, in mama, Anna Maria, sta živela v Lörrachu, nemškem mestu blizu švicarske meje. V mladosti sta dejavno sodelovala v politiki in bila med ljudmi, med katerimi sta živela, poznana in spoštovana. Toda leta 1922, kmalu po njuni poroki, sta spremenila svoj pogled na politiko in si postavila druge življenjske cilje. Mama je začela preučevati Biblijo s Preučevalci Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče, in bila navdušena, ko je izvedela, da bo Božje kraljestvo prineslo zemlji mir. Kmalu se je mami pri preučevanju pridružil še oče in pričela sta obiskovati shode Preučevalcev Biblije. Tisto leto je oče za božič mami celo podaril biblijskoučni pripomoček Harfa Božja. Petindvajsetega marca 1923 sem prišla na svet kot njun edini otrok.

Na naše družinsko življenje me vežejo dragi spomini. Kako zelo ljubi so mi bili poletni sprehodi po spokojnem  schwarzwaldskem gozdu, pa tudi mamin pouk o gospodinjskih opravilih! Še vedno si jo predstavljam, kako stoji v kuhinji in nadzoruje svojo malo kuharico. Najpomembnejše pa je to, da sta me starša naučila ljubiti Boga Jehova in mu zaupati.

Našo občino je sestavljalo kakih 40 marljivih kraljestvenih oznanjevalcev. Starša sta imela poseben dar za ustvarjanje priložnosti, da sta lahko govorila o Kraljestvu. Zaradi nekdanjih dejavnosti v skupnosti se jima ni bilo težko pogovarjati z drugimi in ljudje so ju dobro sprejemali. Ko sem bila stara sedem let, sem tudi sama hotela oznanjevati od vrat do vrat. Prvi dan mi je sestra, s katero sem oznanjevala, dala nekaj literature, mi pokazala hišo in preprosto rekla: »Pojdi in poizvej, ali želijo to imeti.« Leta 1931 smo se udeležili zborovanja Preučevalcev Biblije v Baslu v Švici. Tam sta se starša krstila.

Od nemirov do tiranije

V tistih dneh je v Nemčiji močno vrelo in med različnimi političnimi strankami so se vnemali siloviti poulični boji. Neko noč so me zbudili kriki iz sosednje hiše. Najstnika sta z vilami ubila svojega brata, ker se ni strinjal z njunimi političnimi nazori. Zelo se je povečala tudi sovražnost do Židov. V šoli je morala neka deklica sama stati v kotu samo zato, ker je bila Židinja. Tako zelo se mi je smilila. Nisem pa vedela, da bom kmalu tudi sama občutila, kaj pomeni biti izobčen iz družbe.

Tridesetega januarja 1933 je Adolf Hitler postal nemški kancler. Kaki dve ulici stran od mestne hiše smo opazovali, kako so nacisti tam zmagoslavno izobesili zastavo s kljukastim križem. V šoli nas je navdušeni učitelj učil pozdravljati s »Heil Hitler«. O tem sem tisti popoldan povedala svojemu očetu. Vznemiril se je. »To mi ni všeč,« je rekel. »‚Heil‘ pomeni rešitev. Če bi govorili ‚Heil Hitler‘, bi s tem pripisovali rešitev Hitlerju namesto Jehovu. Mislim, da to ni prav, toda sama se odloči, kaj boš storila.«

Odločila sem se, da ne bom tako pozdravljala, zato so se sošolci in sošolke do mene pričeli vesti kakor do izobčenke. Ko učitelji niso gledali, so me nekateri fantje celo tepli. Nazadnje so me pustili pri miru, toda tudi moje prijateljice so mi rekle, da so jim njihovi očetje prepovedali igrati se z menoj. Bila sem preveč nevarna.

 Dva meseca po tem, ko so nacisti prevzeli oblast v Nemčiji, so prepovedali delovanje Jehovovih prič, saj naj bi ti bili nevarni za državo. Jurišni odred (SA) je zaprl urad v Magdeburgu in prepovedal naše shode. Toda ker smo živeli blizu meje, nam je oče priskrbel dovoljenja za prečkanje meje, in tako smo lahko hodili v Basel na nedeljske shode. Pogosto je dejal, da si želi, da bi lahko bili tudi drugi bratje in sestre v Nemčiji deležni takšne duhovne hrane, saj bi jim to pomagalo, da bi pogumno zrli v prihodnost.

Nevarni sprehodi

Potem ko so urad v Magdeburgu zaprli, je Julius Riffel, nekdanji član tamkajšnjega osebja, prišel v Lörrach, kjer je odraščal, in organiziral ilegalno oznanjevanje. Oče je takoj ponudil svojo pomoč. O tem je spregovoril tudi z menoj in mamo. Rekel je, da bo pomagal prinašati biblijsko literaturo iz Švice v Nemčijo. Dejal je, da je to zelo nevarno delo in da ga lahko kadar koli aretirajo. Ni hotel, da bi imeli občutek, da morava pri tej nalogi sodelovati, saj bi bilo to tvegano tudi za naju. Mama je takoj rekla: »Pomagala ti bom.« Nato sta oba pogledala mene, in dejala sem: »Tudi jaz!«

Mama je skvačkala torbico, ki je bila približno tako velika kakor revija Stražni stolp. Na eni strani torbice je v odprtino vtaknila literaturo in nato robova skvačkala skupaj. Na očetova oblačila je prišila skrivne žepe in za naju naredila steznika, pod katera sva lahko skrili majhne publikacije za preučevanje Biblije. Vselej, ko nam je uspelo naš skriti zaklad prinesti domov, smo si globoko oddahnili in se zahvalili Jehovu. Literaturo smo skrili na podstrešje.

Sprva niso nacisti ničesar posumili. Nič nas niso spraševali niti niso preiskali našega doma. Vendar smo si kljub temu izmislili šifro, s katero bi ob nevarnosti posvarili naše duhovne brate in sestre. Ta šifra je bila 4711, ime znane kolonjske vode, in bi jo nekako uporabili v opozorilo, če bi bilo nevarno priti k nam domov. Oče jim je tudi rekel, naj pred vstopom v hišo pogledajo navzgor proti oknom naše dnevne sobe. Če bi bilo levo okno odprto, bi to pomenilo, da je nekaj narobe in da se ne smejo približati.

V letih 1936 in 1937 je prišlo do masovnih aretacij, v katerih je gestapo aretiral na tisoče Prič in jih vtaknil v zapore ter koncentracijska taborišča. Tam so z njimi ravnali zelo kruto in sadistično. Podružnični urad v Bernu v Švici je pričel zbirati poročila (nekatera so bila pritihotapljena iz taborišč) za knjigo z naslovom Kreuzzug gegen das Christentum (Križarska vojna proti krščanstvu), ki je razkrivala nacistične zločine. Sprejeli smo tvegano nalogo prenašanja teh tajnih poročil čez mejo v Basel. Če bi nas nacisti dobili s tem vročim blagom, bi nas takoj zaprli. Ko sem  brala o tem, kako so mučili naše brate in sestre, so mi tekle solze. Vendar me ni bilo strah. Prepričana sem bila, da bodo Jehova in moja starša, moji najboljši prijatelji, pazili name.

Potem ko sem pri 14 letih končala šolo, sem se zaposlila v železnini in tam opravljala pisarniško delo. Običajno smo se na naše kurirske izlete odpravili v soboto popoldan ali v nedeljo, ko oče ni bil v službi. Ponavadi je to bilo na vsaka dva tedna. Bili smo videti kot vsaka druga družina, ki si ob koncu tedna privošči sprehod. Skoraj štiri leta nas obmejni stražniki niso ustavili niti nas niso skušali preiskati – do nekega dne v februarju 1938.

Odkriti!

Nikoli ne bom pozabila izraza na očetovem obrazu, ko smo prispeli na običajno prevzemno mesto blizu Basla in zagledali velik kup literature, ki je čakal na nas. Ker so neko drugo kurirsko družino aretirali, je bilo tam več knjig kot ponavadi. Na meji nas je carinik sumničavo premeril z očmi in ukazal preiskavo. Ker so našli knjige, nas je s puško, uprto v nas, odvedel do policijskih avtomobilov. Ko so nas policisti odpeljali, je oče stisnil mojo roko in zašepetal: »Ne bodi izdajalka. Nikogar ne izdaj!« »Ne bom,« sem mu zagotovila. Ko smo se vrnili v Lörrach, so mojega dragega očka odvedli stran. Zadnjič sem ga videla, ko so se za njim zaprla zaporniška vrata.

Štirje gestapovci so me štiri ure zasliševali in zahtevali, da jim povem imena in naslove drugih Prič. Tega nisem hotela storiti, zato se je eden zelo razjezil in mi zagrozil: »Imamo tudi druge metode, da te pripravimo h govorjenju!« Ničesar nisem povedala. Nato so naju z mamo odvedli nazaj v našo hišo in jo sedaj prvič preiskali. Zatem so mamo odpeljali v ječo, mene pa na dom moje tete in ji dodelili skrbništvo nad mano, ne vedoč, da je tudi ona Priča. Dovolili so mi hoditi v službo, toda pred hišo je bil vselej avtomobil s štirimi gestapovci, ki so opazovali vsak moj korak, in policist, ki je patruljiral po pločniku.

Po nekaj dneh sem ob času kosila odšla iz hiše in zagledala mlado sestro, ki se je s kolesom peljala proti meni. Ko se je približala, sem opazila, kako se pripravlja, da bi mi vrgla košček papirja. Takoj, ko sem ga ujela, sem se obrnila, da bi videla, ali so gestapovci opazili, kaj sem storila. Na moje presenečenje so prav v tistem trenutku v krohotu vsi nagnili glavo vznak!

Na sestrinem sporočilu je pisalo, naj opoldan pridem na dom njenih staršev. Toda kako naj grem in tvegam, da jih izdam, ko pa me gestapovci opazujejo? Pogledala sem proti četverim možem v avtomobilu in nato proti policistu, ki je hodil gor in dol po ulici. Nisem vedela, kaj naj storim, zato sem goreče molila k Jehovu za pomoč. Nenadoma je policist pristopil k avtomobilu z gestapovci in jim nekaj rekel. Nato se je usedel v avto in so se odpeljali!

Ravno takrat je izza vogala prišla moja teta. Bilo je že nekaj čez poldan. Prebrala je sporočilo in menila, da morava oditi tja, kot je bilo naročeno, saj je domnevala, da so bratje poskrbeli za moj odhod v Švico. Ko sva prispeli, me je družina predstavila Heinrichu Reiffu, moškemu, ki ga nisem poznala. Rekel mi je, da je vesel, ker sem se neopazno izmuznila, in da mi je prišel pomagat zbežati v Švico. Čez pol ure naj bi se dobila v gozdu.

Življenje v tuji deželi

K bratu Reiffu sem prišla s solzami na licih, saj me je bolelo ob misli, da zapuščam svoja starša. Vse se je zgodilo tako hitro. Po nekaj trenutkih zaskrbljenosti sva se pomešala med skupino turistov in varno prečkala švicarsko mejo.

Ko sem prispela v podružnični urad v Bernu, sem izvedela, da so za moj pobeg  poskrbeli tamkajšnji bratje. Prijazno so mi dovolili, da ostanem pri njih. Delala sem v kuhinji in v tem zelo uživala. Toda v tuji deželi mi je bilo zelo težko, saj nisem vedela, kaj se bo zgodilo s staršema, ki sta bila obsojena vsak na dve leti zapora! Včasih sta me prevzeli žalost in skrb in takrat sem se zaklenila v stranišče, da sem se zjokala. Vendar sem si s staršema lahko redno dopisovala in spodbujala sta me, naj ostanem zvestovdana.

Moja starša sta me s svojim zgledom vere spodbudila, da sem svoje življenje posvetila Jehovu in se 25. julija 1938 krstila. Po enem letu v Betelu sem odšla delat v Chanélaz, na kmetijo, ki jo je kupila švicarska podružnica, da bi s hrano oskrbovala betelsko družino ter brate in sestre, ki so pribežali zaradi preganjanja.

Ko se je leta 1940 staršema zaporna kazen iztekla, so jima nacisti ponudili svobodo v zameno za to, da se odpovesta svoji veri. Ostala sta neomajna, zato so ju odpeljali v koncentracijsko taborišče – očeta v Dachau, mamo pa v Ravensbrück. Pozimi leta 1941 so moja mama in druge Priče v taborišču zavrnile, da bi delale za vojsko. Za kazen so morale 3 dni in 3 noči stati na mrazu, zatem pa so jih zaklenili v temnice in jih štirideset dni stradali s pičlimi obroki hrane. Nato so jih pretepli s palico. Enaintridesetega januarja 1942, tri tedne po brutalnem pretepanju, je mama umrla.

Očeta so iz Dachaua premestili v Mauthausen v Avstriji. V tem taborišču so nacisti sistematično ubijali zapornike s stradanjem in z izčrpavajočim fizičnim delom. Toda nacisti so šest mesecev po mamini smrti ubili očeta z drugo metodo – z medicinskimi poskusi. Taboriščni zdravniki so zapornike, ki so jih imeli za poskusne zajce, namenoma okužili s tuberkulozo. Zatem so jih usmrtili z injekcijo v srce. V uradnem poročilu piše, da je oče umrl zaradi »oslabljene srčne mišice«. Star je bil 43 let. O teh surovih umorih sem izvedela šele več mesecev pozneje. Ob spominu na ljubljena starša mi v oči še vedno stopijo solze. Vendar me tolaži spoznanje, da sta mama in oče, ki sta upala na nebeško življenje, na varnem pri Jehovu.

Po drugi svetovni vojni sem imela prednost obiskati 11. razred Watctowerjeve biblijske šole Gilead v New Yorku. Kakšno veselje mi je bilo pet mesecev kopati po Svetem pismu! Po podelitvi diplom leta 1948 so me kot misijonarko poslali v Švico. Nedolgo zatem sem spoznala Jamesa L. Turpina, zvestega brata, ki je diplomiral v petem razredu Gileada. Ko je bil v Turčiji ustanovljen prvi podružnični urad, je tam služil kot nadzornik. Poročila sva se marca 1951 in kmalu zatem izvedela, da bova postala starša! Preselila sva se v Združene  države in se razveselila, ko je tistega decembra privekala na svet najina hči Marlene.

V vseh teh letih nama je bila kraljestvena služba vir velikega veselja. Zelo rada se spominjam neke biblijske učenke, mlade Kitajke po imenu Penny, ki je prav uživala v preučevanju Biblije. Krstila se je in se pozneje poročila z Guyem Pierceom, ki sedaj služi v Vodstvenem organu Jehovovih prič. Takšni dragi kristjani mi pomagajo zapolniti praznino, ki je nastala z izgubo mojih staršev.

V začetku leta 2004 so bratje in sestre v Lörrachu, domačem mestu mojih staršev, zgradili novo kraljestveno dvorano v Stichovi ulici. Mestni svèt je zato v znak priznanja tega, kar so storili Jehovove priče, sklenil, da to ulico preimenuje v Denzstraße (Ulica Denzovih), v spomin na moje starše. V krajevnem časopisu Badische Zeitung je pod naslovom »V spomin na umorjena zakonca Denz: Novo ime ulice« pisalo, da so moja starša »umorili med tretjim rajhom v koncentracijskem taborišču zaradi njune vere«. Zame je bilo to dejanje mestnega svéta nepričakovan preobrat dogodkov, ki mi je ogrel srce.

Oče je večkrat rekel, da bi morali načrtovati za naprej, kakor da harmagedon ne bo prišel v času našega življenja, živeti pa tako, kakor da bo prišel jutri. To je dragocen nasvet, ki si ga še vedno prizadevam udejanjati. Uravnovešati potrpežljivost in vneto pričakovanje ni vedno lahko, še posebej, odkar sem zaradi uničujočih posledic visoke starosti priklenjena na dom. Vendar nisem nikoli podvomila o tem, kar je Jehova obljubil vsem svojim zvestim služabnikom: »Zaupaj v GOSPODA z vsem svojim srcem [. . .]. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.« (Pregovori 3:5, 6, SSP)

[Okvir na strani 29]

DRAGOCENE BESEDE IZ PRETEKLOSTI

V 1980-ih letih je Lörrach obiskala neka ženska iz bližnje vasi. Takrat so krajani prinašali svojo lastnino, ki je niso potrebovali, na javni kraj, da so si jo lahko drugi ogledali in si vzeli, kar so želeli. Ta ženska je našla košarico za šivanje in jo odnesla domov. Pozneje je na njenem dnu našla nekaj fotografij neke deklice in pisma, napisana na taboriščnem pisarniškem papirju. Žensko so pisma zelo zanimala in spraševala se je, kdo bi lahko bilo tisto dekletce s kitkama.

Nekega dne leta 2000 je v časopisu zagledala članek o zgodovinski razstavi v Lörrachu. Opisoval je zgodovino Jehovovih prič v letih nacizma, tudi našo družino, in vseboval moje slike iz najstniških let. Ko je videla podobnost med slikami, je poiskala novinarko in ji povedala o pismih – vseh jih je bilo 42! Nekaj tednov kasneje sem jih že imela v svojih rokah. V njih sta starša mojo teto nenehno vpraševala po meni. Njuno ljubeče zanimanje zame ni nikoli ponehalo. Pravi čudež je, da so se ta pisma ohranila in se po več kot 60 letih ponovno pojavila!

[Slike na strani 25]

Ko je Hitler prišel na oblast, so našo srečno družino ločili

[Vir slike]

Hitler: U.S. Army photo

[Sliki na strani 26]

1. Urad v Magdeburgu

2. Gestapovci so aretirali na tisoče Prič

[Slika na strani 28]

Nama z Jimom je kraljestvena služba vir velikega veselja