Božji prijatelji na »Prijateljskih otokih«

Neka jadrnica je leta 1932 prinesla na Tongo nekoliko neprecenljivega semena. Kapitan ladje je Charlesu Veteju dal knjižico »Kje so mrtvi?«, in ko jo je ta prebral, je bil prepričan, da je našel resnico. Čez nekaj časa mu je sedež Jehovovih prič odobril prošnjo, da to knjižico prevede v svoj materni jezik. Po opravljeni nalogi je prejel 1000 izvodov te knjižice in jih pričel razdeljevati. Tako je pričelo seme resnice o Jehovovem kraljestvu kliti v kraljevini Tonga.

NA ZEMLJEVIDU južnega Tihega oceana lahko Tongo najdete nekoliko zahodno od kraja, kjer se mednarodna datumska meja križa s kozorogovim oziroma južnim povratnikom. Največji otok, Tongatapu, leži približno 2000 kilometrov severovzhodno od Aucklanda na Novi Zelandiji. Otočje Tonga sestavlja 171 otokov, od tega je 45 naseljenih. Te oddaljene otoke je James Cook, slavni britanski raziskovalec iz 18. stoletja, poimenoval Prijateljski otoki.

Na otočju Tonga živi okoli 106.000 prebivalcev, sestavljeno pa je iz treh otoških skupin – glavne so Tongatapu, Ha’apai in Vava’u. Na otokih je pet občin Jehovovih prič; tri so na najbolj naseljeni otoški skupini Tongatapuju, četrta je na Ha’apaiju, peta pa na Vava’uju. Da bi Jehovove priče pomagali ljudem postati Božji prijatelji, imajo blizu glavnega mesta Nuku’alofa misijonarski dom in prevajalski urad. (Izaija 41:8)

Vse od 1930-ih let so Charlesa Veteja mnogi poznali kot Jehovovo pričo, čeprav se je krstil šele leta 1964. Pri pričevanju so se mu pridružili še drugi in leta 1966 so zgradili kraljestveno dvorano za kakih 30 ljudi. Leta 1970 je bila v Nuku’alofi ustanovljena občina z 20 kraljestvenimi oznanjevalci.

Od takrat naprej se na otočju Tonga jasno izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki se glasi: »Dajo  naj slavo GOSPODU in hvalo njegovo naj oznanjajo po otokih.« (Izaija 42:12) Kraljestveno delo napreduje in mnogim se pomaga, da si pridobijo dober odnos z Jehovom. V Nuku’alofi je bilo na območnem zborovanju leta 2003 najvišje število prisotnih 407, krstilo pa se jih je 5. Na prihodnjo rast kaže tudi to, da je bilo leta 2004 na spominski slovesnosti prisotnih 621 ljudi.

Preprosto življenje otočanov

Zunaj prestolnice pa imajo kraljestveni oznanjevalci še zmeraj zelo veliko dela. Na primer, za 8500 ljudi, ki živi na 16 naseljenih otokih skupine Ha’apai, bi bilo dobro, da bi slišali kaj več o biblijski resnici. Ha’apai sestavljajo večinoma nizki otoki, ki so porasli s palmami in imajo dolge bele peščene obale. Oceanska voda je izredno čista, saj se pogosto vidi več kot 30 metrov globoko. Prav posebno doživetje je plavati med koralnimi grebeni in več kot sto vrstami živobarvnih tropskih rib. Vasi so običajno majhne. Hiše so sicer preproste, vendar grajene tako, da lahko kljubujejo tropskim ciklonom.

Kruhovec in mango nudita senco in hrano. V vsakdanjem življenju so otočani večinoma zaposleni z zbiranjem in pripravljanjem hrane. Poleg svinjine uživajo tudi to, kar jim v obilju ponuja ocean. Družine na svojih vrtovih vzgajajo gomoljnice in drugo zelenjavo. V naravi rastejo limonovci; na pretek je kokosovih dreves in nasadov banan. Iz ene generacije na drugo se prenaša tamkajšnje znanje o zdravilnih zeliščih, listih, lubju in koreninah.

Seveda so najprijetnejša pridobitev na Ha’apaiju prijateljski ljudje, ki se zlahka zlijejo s tem spokojnim okoljem. Tukaj živijo preprosto. Večina žensk se ukvarja z ročnimi deli – izdelovanjem košar, tapa oblačil in rogoznic. Tongovčanke v senci kakšnega drevesa med delom sedijo, se pogovarjajo, pojejo in smejijo, pogosto pa so ob njih otroci in dojenčki, ki se igrajo ali spijo. In ponavadi so ženske tiste, ki ob oseki iščejo školjke in druge užitne morske živali ter hrustljavo morsko rastlinje, iz katerega pripravijo okusno solato.

Večina moških preživi svoj dan tako, da vrtnari, ribari, rezbari, izdeluje ladje in popravlja ribiške mreže. Moški, ženske in otroci potujejo na sosednje otoke v majhnih, pokritih ribiških čolnih. Tako lahko obiščejo sorodnike, dobijo zdravstveno oskrbo in menjujejo ali prodajajo pridelke.

Za dobro novico ni noben kraj predaleč

V to idilično okolje so v času spominske slovesnosti leta 2002 prispeli štirje oznanjevalci, in sicer misijonarski par in dva pionirja. Ljudje na Ha’apaiju so v preteklosti ob različnih priložnostih že dobili literaturo Jehovovih prič in celo preučevali Biblijo.

Ti štirje biblijski učitelji so imeli zastavljene tri cilje: oddati biblijsko literaturo, vzpostaviti biblijske pouke in zainteresirane povabiti na obhajanje Gospodove večerje. Dosegli so vse tri cilje. Povabilu, naj obiščejo slovesnost v spomin na Jezusovo smrt, se je odzvalo 97 ljudi. Nekateri med njimi so potovali v odprtih čolnih kljub temu, da je hudo  deževalo in je pihal močan veter. Mnogi so zaradi slabega vremena prenočili kar na kraju, kjer je potekala spominska slovesnost, in se domov vrnili naslednji dan.

Tudi brat, ki je na spominski slovesnosti imel govor, se je spopadal s težavami. »Ni mi treba posebej povedati, kako strašljivo je imeti istega večera dva govora za spominsko slovesnost, in to v tujem jeziku,« se spominja misijonar, ki je bil govornik. »Lahko si predstavljate, kako živčen sem bil. Molitev se je zares izkazala za izredno pomoč! Spomnil sem se besed in stavčnih zgradb, za katere nisem vedel, da jih poznam.«

Ker so oznanjevalci negovali zanimanje prebivalcev otočja Ha’apai, sta se krstila dva zakonska para. Eden od mož se je pričel zanimati za literaturo Prič, ko se je v tamkajšnji cerkvi šolal za duhovnika.

Ta mož in njegova žena sta bila sicer revna, vendar sta med vsakoletnim bogoslužjem, na katerem zbirajo denar in ob tem vernike pokličejo po imenu, zmeraj veliko prispevala. Eden od Pričevalcev je na ponovnem obisku tega moža povabil, naj odpre svojo Biblijo in prebere Prvo pismo Timoteju 5:8. Tam je apostol Pavel zapisal: »Če kdo ne skrbi za svoje, še zlasti pa za domače, je zatajil vero in je hujši od nevernika.« To biblijsko načelo se je dotaknilo njegovega srca. Uvidel je, da zaradi tega, ker je privolil v pretirane zahteve cerkve, ni uspel zadovoljiti temeljnih potreb svoje družine. Naslednje leto, ko so pri bogoslužju znova zbirali prispevke, je sicer imel denar v žepu, vendar ni mogel pozabiti tega, kar piše v Prvem pismu Timoteju 5:8. Ko so ga poklicali, je duhovniku pogumno povedal, da imajo potrebe njegove družine prednost. Ta par so cerkveni starešine zaradi tega javno ponižali in ošteli.

Potem ko sta z Jehovovimi pričami preučevala Biblijo, sta postala oznanjevalca dobre novice. Mož pravi: »Biblijska resnica me je spremenila. Nič več nisem neusmiljen in strog do svoje družine. Nič več se ne opijam. Ljudje v vasi lahko vidijo spremembo, ki jo je resnica povzročila v mojem življenju. Upam, da bodo tudi oni vzljubili resnico, tako kot sem jo jaz.«

Z jadrnico do oddaljenih otokov

Nekaj mesecev po spominski slovesnosti leta 2002 je druga jadrnica prinesla nekoliko neprecenljivega blaga na oddaljen Ha’apai. Med otoki Tonga si je svojo pot utirala 18-metrska jadrnica Quest iz Nove Zelandije. Na njej so bili Gary in Hetty ter njuna hčerka Katie. Na dveh plovbah jih je spremljalo še devet bratov in sester iz Tonge ter dva misijonarja. Tamkajšnji Priče so jim spretno pomagali upravljati jadrnico, včasih tudi mimo neoznačenih čeri. To nista bili dopustniški križarjenji. Ljudje na ladji so bili tam zato, da bi druge učili o biblijski resnici. Obiskali so 14 otokov in pri tem prepluli precejšen del oceana. Na nekaterih od njih se dobra novica o Kraljestvu ni še nikoli oznanjevala.

Kako so se ljudje odzvali? Na splošno so se ti pomorski oznanjevalci srečali z mešanico radovednosti, topline in tradicionalne otoške gostoljubnosti. Ko so otočani enkrat razumeli namen obiska, so se za to iskreno zahvalili. Gostujočim  Pričam je bilo jasno, da ljudje na otoku spoštujejo Božjo Besedo in se zavedajo svojih duhovnih potreb. (Matej 5:3)

Velikokrat se je zgodilo, da so obiskovalci sedeli pod tropskimi drevesi, obkroženi z ljudmi, ki so imeli številna vprašanja o Svetem pismu. Ko se je zvečerilo, so se biblijske razprave nadaljevale po domovih. Ljudje na otoku so Priče, ki so odhajali, iskreno prosili: »Nikar ne odhajajte! Kdo bo odgovarjal na naša vprašanja, ko boste odšli?« Neka Pričevalka je opazila: »Zmeraj je bilo težko pustiti za seboj toliko ovcam podobnih ljudi, ki so lačni resnice. Posejali smo mnogo semen resnice.« Ko so Priče z jadrnico prispeli na neki otok, so vse ljudi našli oblečene v žalno obleko. Ravnokar je namreč umrla žena mestnega uradnika. Ta se je bratom in sestram osebno zahvalil, ker so prinesli tolažilno sporočilo iz Biblije.

Nekateri otoki so bili težko dosegljivi. Hetty pojasnjuje: »Neki otok sploh ni imel primernega mesta za pristanek, le meter ali več visoke skale, ki so se navpično dvigale iz oceana. Na kopno smo lahko prišli le z majhnim gumijastim čolnom. Najprej smo morali na obalo vreči naše torbe, ki so priletele v naročje mnogih ljudi, pripravljenih pomagati. Potem ko se je čolnič dvignil na skalno polico, smo morali skočiti ven, še preden je padel nazaj v valove oceana.«

Toda niso bili vsi na ladji neustrašni pomorščaki. Po dveh tednih plovbe je kapitan glede vračanja na glavni otok Tongatapu napisal: »Pred nami je 18 ur plovbe. Zaradi teh, ki imajo morsko bolezen, se bomo morali vmes tudi ustaviti. Veseli smo, da gremo domov, toda hkrati zelo žalostni, ker bomo za seboj pustili toliko ljudi, ki so sedaj slišali kraljestveno sporočilo. Prepuščamo jih v oskrbo Jehovu, da jim bo s svojim svetim duhom in angeli pomagal duhovno rasti.«

Otoki, polni obetov

Približno šest mesecev po odhodu jadrnice Quest sta bila na otoško skupino Ha’apai dodeljena posebna pionirja, Stephen in Malaki. Tam sta se pri poučevanju Biblije pridružila zakonskima paroma, ki sta se pred kratkim krstila. Ti oznanjevalci z ljudmi živahno razpravljajo o doktrinalnih temah in dobro uporabljajo Biblijo.

Prvega decembra 2003 so na Haʹapaiju ustanovili občino, peto na Tongi. Med navzočimi je veliko otrok. Naučili so se biti pozorni. Tiho sedijo in radi sodelujejo, ko ima za to priložnost tudi občinstvo. Okrajni nadzornik je opazil, da »njihovo poznavanje Moje knjige biblijskih zgodb kaže, kako resno starši jemljejo odgovornost, da svojim otrokom vcepljajo biblijsko resnico«. Očitno so ti otoki polni obetov, da bo prišlo do še večje žetve Jehovovih prijateljev.

Ko je Charles Vete pred več kot 70 leti prevedel knjižico Kje so mrtvi? v svoj materni jezik, tonganščino, se je kaj malo zavedal, v kakšnem obsegu bo kraljestveno seme pognalo korenine v srcu njegovih rojakov. Jehova vse od tega majhnega začetka blagoslavlja vedno obsežnejše oznanjevanje dobre novice na tem oddaljenem koščku planeta. Danes lahko resnično rečemo, da Tonga spada med tiste odmaknjene morske otoke, ki se tako rekoč obračajo k Jehovu. (Psalm 97:1; Izaija 51:5) »Prijateljski otoki« so sedaj dom mnogih Jehovovih prijateljev.

[Slika na strani 8]

Charles Vete leta 1983

[Slika na strani 9]

Izdelovanje tapa oblačil

[Slika na strani 10]

Pri širjenju dobre novice so si pomagali z jadrnico

[Slika na strani 11]

Prevajalski tim v Nukuʹalofi

[Navedba vira slike na strani 9]

Izdelovanje tapa oblačil: © Jack Fields/CORBIS; ozadje na straneh 8 in 9 ter ribarjenje: © Fred J. Eckert