Kako naj bi se spominjali Jezusa Kristusa?

Jezus Kristus »vsekakor sodi med najvplivnejše ljudi, kar jih je kdaj živelo«. (The World Book Encyclopedia)

VELIKIH ljudi se ponavadi spominjamo po tem, kar so storili. Zakaj se torej tako mnogo ljudi spominja Jezusa po njegovem rojstvu, in ne po njegovih delih? V krščanskem svetu lahko večina ljudi opiše dogodke, povezane z njegovim rojstvom. Koliko pa je takšnih, ki se spomnijo njegovih izrednih naukov iz govora na gori in jih skušajo tudi udejanjati?

Res je, da je bilo rojstvo Jezusa nekaj posebnega, vendar je bilo njegovim zgodnjim učencem veliko pomembnejše to, kar je delal in učil. Bog vsekakor ni nikoli želel, da  bi sámo rojstvo Jezusa Kristusa zasenčilo življenje, ki ga je živel kot odrasel človek. Pa vendar je božiču s številnimi legendami o Kristusovem rojstvu uspelo ravno to.

Drugo begajoče vprašanje se postavlja v zvezi s sámo naravo božičnih praznikov. Če bi se Jezus danes vrnil na zemljo, kaj bi si mislil o trgovskem duhu, ki prežema ta praznik? Jezus je pred dva tisoč leti obiskal tempelj v Jeruzalemu. Bil je ogorčen nad menjalci denarja in prodajalci, ki so judovski verski praznik izkoriščali za kovanje dobička. »Odnesite to od tod!« je rekel. »Iz hiše mojega Očeta ne delajte več trgovske hiše!« (Janez 2:13–16) Očitno se Jezus ni strinjal s tem, da bi se trgovina in religija prepletali.

Veliko iskrenih katoličanov v Španiji je zaskrbljenih zaradi vedno večjega trgovanja, ki spremlja božič. Vendar pa je takšna usmerjenost k trgovanju glede na izvor mnogih božičnih običajev najbrž neizogibna. Novinar Juan Arias je poudaril: »Tisti, ki znotraj krščanstva kritizirajo, kako božič postaja ‚poganski‘ in je namesto religiji bolj posvečen veseljačenju in potrošništvu, se na splošno ne zavedajo, da praznovanje Kristusovega rojstva [. . .] že od samega začetka vsebuje mnoge značilnosti rimskega poganskega praznika [sonca].« (El País, 24. december 2001)

V zadnjih letih mnogi španski novinarji in enciklopedije govorijo o poganskem izvoru tradicionalnih božičnih praznikov, pa tudi o njihovih trgovskih prizvokih. V Enciclopedia de la Religión Católica glede datuma božiča odkrito piše: »Zdi se, da je rimska cerkev to praznovanje umestila na ta datum zato, ker je želela poganski praznik zamenjati s krščanskim. [. . .] Vemo, da so v takratnem Rimu pogani 25. decembra praznovali natalis invicti, rojstvo ‚nepremagljivega sonca‘.«

V Enciclopedia Hispánica podobno piše: »Določitev 25. decembra kot dan za praznovanje božiča ni plod natančne kronološke obletnice, temveč pokristjanjevanja praznikov zimskega solsticija, ki so jih obhajali v Rimu.« Kako so Rimljani praznovali rojstvo sonca na zimskem nebu? Z gostijami, veseljačenjem in obdarovanjem. Ker cerkveni voditelji niso hoteli ukiniti takšnega priljubljenega praznika, so ga »pokristjanili«, tako da se ni več imenoval rojstvo sonca, ampak rojstvo Jezusa.

Na začetku, v četrtem in petem stoletju, se ni dalo zlahka odpraviti privrženosti čaščenju sonca in s tem povezanih običajev. Katoličan »sveti« Avguštin (354–430 n. št.) se je čutil dolžnega, da je sovernike spodbujal, naj 25. december ne praznujejo kakor pogani v čast soncu. Zdi se, da starodavni rimski običaji prevladujejo še danes.

Najprikladnejši praznik za zabavo in trgovanje

V preteklih stoletjih je kar nekaj dejavnikov imelo odločilno vlogo pri preoblikovanju božiča v najbolj priljubljen  mednarodni praznik za zabavo in trgovanje. Poleg tega so rimskemu vzorcu praznovanja postopoma dodali tudi običaje drugih zimskih praznikov, še posebej tistih, ki so jih praznovali v severni Evropi. * V 20. stoletju pa so trgovci in tržni strokovnjaki navdušeno podprli vsakršen običaj, s katerim bi si lahko izdatno povečali dobiček.

Kakšne so posledice? Praznovanje Kristusovega rojstva je postalo pomembnejše od njegovega pomena. Mnogokrat se celo zgodi, da se pri tradicionalnemu božiču Kristus tako rekoč niti ne omeni. »[Božič] je svetovni praznik družinske narave in vsakdo ga praznuje po svoje,« piše v španskem časopisu El País.

Ta komentar odseva to, k čemu vse bolj težijo ljudje v Španiji in mnogih drugih deželah po svetu. Medtem ko praznovanje božiča postaja čedalje bolj nenavadno, znanje o Kristusu izginja. V resnici so božični prazniki spet postali to, kar so prvotno bili v rimskem času – veseljačenje, gostije in obdarovanje.

Rojeno nam je dete

Če ima tradicionalni božič kaj malo opraviti s Kristusom, kako bi se potem morali pravi kristjani spominjati Kristusovega rojstva in življenja? Okoli 700 let pred rojstvom Jezusa je Izaija o njem preroško dejal: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan, in vladarstvo pride na ramo njegovo.« (Izaija 9:6) Zakaj je Izaija nakazal, da bosta Jezusovo rojstvo in kasnejša Jezusova vloga tako pomenljiva? Zato, ker bo Jezus postal mogočen vladar. Imenoval se bo knez miru, njegovo vladarstvo pa se ne bo nikoli končalo. Poleg tega bo Jezusovo vladanje  podprto s »pravico in pravičnostjo«. (Izaija 9:7)

Izaijevo objavo je ponovil angel Gabriel, ko je Mariji naznanil Jezusovo rojstvo. »Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega,« je naznanil. »Bog Jehova mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši na večne čase. Njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Luka 1:32, 33) Jasno je, da je glavni pomen Jezusovega rojstva povezan z delom, ki ga bo Kristus opravil kot postavljeni Kralj Božjega kraljestva. Kristusova vlada lahko koristi vsem, tudi vam in vašim ljubljenim. Pravzaprav so angeli nakazali, da bo Jezusovo rojstvo prineslo »na zemlji mir ljudem, ki so mu [Bogu] po volji«. (Luka 2:14, AC)

Le kdo si ne bi želel živeti v svetu miru in pravice? Toda, da bi bili deležni miru, ki ga bo prineslo Kristusovo vladanje, moramo ugajati Bogu in z njim imeti dober odnos. Jezus je rekel, da je prvi korak k takšnemu odnosu spoznavanje Boga in Kristusa. Dejal je: »Da pa bi večno življenje dobili, morajo spoznavati tebe, edinega pravega Boga, in tistega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17:3)

Ko imamo enkrat točno spoznanje o Jezusu, se nam ni treba več spraševati, kako bi želel on, da se ga spominjamo. Ali tako, da jemo, pijemo in se obdarujemo natanko na tisti dan, ko so ljudje praznovali starodavni poganski praznik? To se zdi komaj verjetno. Jezus je na večer pred svojo smrtjo učencem povedal, kaj mu je všeč. »Kdor ima moje zapovedi in jih izpolnjuje, ta me ljubi. In tega, ki ljubi mene, bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil.« (Janez 14:21)

Jehovove priče temeljito preučujejo Sveto pismo, iz katerega so izvedeli, kakšne so zapovedi Boga in Jezusa. Z veseljem vam bodo pomagali razumeti te nadvse pomembne zapovedi, da se boste Jezusa lahko spominjali tako, kakor bi se ga v resnici morali.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/sliki na straneh 6, 7]

Ali po Bibliji ni prav prirejati gostij in se obdarovati?

Obdarovanje

Biblija nima nič proti obdarovanju, saj je sam Jehova poimenovan kot Dajalec ‚vsakega dobrega daru in vsakega popolnega darila‘. (Jakob 1:17) Jezus je omenil, da dobri starši dajejo svojim otrokom darila. (Luka 11:11–13) Joba so njegovi prijatelji in družinski člani obdarili, ko je ozdravel. (Job 42:11) Toda za nobeno takšno obdarovanje ni potreben poseben praznik. Izvira iz srca. (2. Korinčanom 9:7)

Družinska srečanja

Družinska srečanja lahko veliko pripomorejo k temu, da so družinski člani, še posebej če ne živijo več v istem domu, med seboj povezani. Jezus in njegovi učenci so se v Kani udeležili svatbe, na kateri se je nedvomno zbralo veliko družinskih članov in prijateljev. (Janez 2:1–10) V Jezusovi ponazoritvi o zapravljivem sinu pa je oče ob sinovi vrnitvi priredil pogostitev z glasbo in plesom. (Luka 15:21–25)

Uživanje v dobri hrani

Biblija velikokrat omenja Božje služabnike, kako s svojo družino, prijatelji ali soverniki uživajo v dobri hrani. Ko so trije angeli obiskali Abrahama, jih je pogostil z govedino, mlekom, maslom in podpepelniki. (1. Mojzesova 18:6–8) Salomon pa je hrano, pijačo in veselje opisal kot Božji dar. (Propovednik 3:13; 8:15)

Bog očitno želi, da v dobri hrani uživamo s prijatelji in z družino, prav tako pa nima nič proti obdarovanju. Za vse to imamo veliko priložnosti skozi vse leto.