Kjer sta trčili pravo čaščenje in poganstvo

RUŠEVINE starodavnega Efeza na zahodni obali Turčije so že več kot sto let prizorišče velikih arheoloških raziskovanj. Nekaj zgradb je obnovljenih, znanstveniki pa so številne najdbe tudi preučili in pojasnili. Zaradi tega je Efez ena najbolj priljubljenih turističnih znamenitosti v Turčiji.

Kaj so odkrili o Efezu? Kakšno podobo si lahko danes naslikamo o tej izredni starodavni metropoli? Da bi lažje razumeli, kako sta tam trčili pravo čaščenje in poganstvo, bomo obiskali efeške ruševine in Efeški muzej na Dunaju. Najprej pa nekaj o zgodovini samega mesta.

Kraj, ki so si ga želeli mnogi

Za Evrazijo sta bila v 11. stoletju pr. n. št. značilna nemir in preseljevanje. Takrat so Jonci začeli osvajati zahodno obalo Male Azije. Ti zgodnji naseljenci so prišli v stik z ljudmi, ki so bili znani po čaščenju boginje matere, ta pa je kasneje postala znana kot efeška Artemida.

Sredi 7. stoletja pr. n. št. so s severa prišli plenit Malo Azijo nomadski Kimerijci, ki so živeli ob Črnem morju. Kasneje, okoli leta 550 pr. n. št., je na oblast stopil mogočni lidijski kralj Krez, ki je bil znan po svojem izrednem bogastvu. S širjenjem perzijskega imperija pa si je jonska mesta, med njimi tudi Efez, podjarmil kralj Cir.

Leta 334 pr. n. št. se je proti Perziji vojskoval Aleksander Makedonski in postal novi vladar Efeza. Po njegovi prezgodnji smrti leta 323 pr. n. št. so se v boj za oblast nad Efezom pognali njegovi generali. Leta 133 pr. n. št. pa je Atal III., kralj iz Pergamona, ki ni imel otrok, Efez prepustil Rimljanom, in tako je to mesto postalo del rimske province Azije.

Pravo čaščenje trči ob poganstvo

Efez je v prvem stoletju n. št., ko je vanj stopil apostol Pavel ob koncu svojega drugega misijonarskega potovanja, štel kakih 300.000 prebivalcev. (Apostolska dela 18:19–21) Pavel se je med svojim tretjim misijonarskim potovanjem vrnil v to mesto in v sinagogi z obnovljenim  pogumom govoril o Božjem kraljestvu. Vendar se je po treh mesecih nasprotovanje Judov okrepilo, zato se je odločil, da bo vsak dan imel govore v Tiranovi šolski predavalnici. (Apostolska dela 19:1, 8, 9) Dve leti je oznanjeval in hkrati delal izredna mogočna dela, kot sta čudežno ozdravljanje in izganjanje demonov. (Apostolska dela 19:10–17) Ne preseneča, da je veliko ljudi postalo vernih! Da, Jehovova beseda je prevladala, tako da so mnogi, ki so se prej ukvarjali z magijo, rade volje sežgali svoje dragocene knjige. (Apostolska dela 19:19, 20)

Pavel je s svojim uspešnim oznanjevanjem mnoge spodbudil, da so se odrekli čaščenju boginje Artemide, vendar je s tem tudi zanetil jezo v ljudeh, ki so takšno pogansko čaščenje podpirali. Izdelovanje srebrnih Artemidinih tempeljčkov je bilo namreč donosen posel. Ker je bilo delo srebrarjev ogroženo, jih je Demetrij pozval k uporu. (Apostolska dela 19:23–32)

Spor je dosegel vrhunec, ko je množica dve uri histerično vpila: »Velika je Artemida Efežanov!« (Apostolska dela 19:34) Ko se je nemir polegel, je Pavel sokristjane še enkrat ohrabril in nato nadaljeval svojo pot. (Apostolska dela 20:1) Vendar se z njegovim odhodom v Makedonijo propadanje kulta Artemide ni ustavilo, saj je ta že bil obsojen na propad.

Zaton Artemidinega templja

Kult Artemide je bil v Efezu močno utrjen. Preden je nastopil kralj Krez, je bila na tistem področju glavni lik verskega življenja boginja mati Kibela. Krez je o Kibeli ustvaril mit, da je ta v sorodstvenem razmerju z grškimi bogovi, s tem pa je želel ustanoviti verski lik, ki bi ga sprejeli tako Grki kot Negrki. Sredi 6. stoletja pr. n. št. je podprl gradnjo templja Kibeline naslednice, Artemide.

Tempelj je bil prelomnica v grški arhitekturi. Še nikoli prej niso uporabili tako velikih blokov marmorja za gradnjo stavbe takšne vrste in velikosti. Leta 356 pr. n. št. ga je uničil požar. Ponovno zgrajen in enako veličasten tempelj je bil pomemben vir zaposlitve in velika znamenitost za romarje. Novi tempelj, ki so ga zgradili na ploščadi, široki kakih 73 metrov in dolgi 127 metrov, je bil širok približno 50 metrov in dolg 105 metrov. Veljal je za eno sedmerih čudes sveta. Toda vsi niso bili zadovoljni z njim. Filozof Heraklit iz Efeza je temno pot do oltarja primerjal s temačnostjo pokvarjenosti, tempeljsko moralo pa je imel za slabšo od živalske. Vseeno pa se je večini zdelo, da Artemidino svetišče v Efezu ne bo nikoli propadlo. Zgodovina je dokazala nasprotno. V knjigi Ephesos—Der neue Führer (Efez – novi vodnik) piše: »V drugem stoletju je čaščenje Artemide in drugih uveljavljenih grških božanstev nenadoma propadlo.«

 V tretjem stoletju n. št. je Efez prizadel močan potres. Poleg tega so sijajno bogastvo iz Artemidinega templja izropali pomorski Goti, ki so živeli ob Črnem morju, in tempelj nato požgali. V prej omenjeni knjigi še piše: »Kako bi lahko Artemida, premagana in nesposobna zaščititi svoje prebivališče, še naprej veljala za zaščitnico mesta?« (Psalm 135:15–18)

Proti koncu četrtega stoletja n. št. je cesar Teodozij I. potrdil »krščanstvo« za državno religijo. Kmalu so kamni, iz katerih je bil zgrajen nekoč prestižni Artemidin tempelj, postali vir gradbenega materiala. Čaščenje Artemide je postalo povsem nepomembno. Neki neimenovan opazovalec je glede epigrama, ki je hvalil tempelj kot čudo staroveškega sveta, povedal: »Sedaj je to najbolj opustošen in beden kraj.«

Od Artemide do »Matere božje«

Pavel je starešine v efeški občini posvaril, da se bodo po njegovem odhodu pojavili »zatiralski volkovi« in da bodo izmed njih samih vstali možje, ki bodo »govorili popačene reči«. (Apostolska dela 20:17, 29, 30) Natanko to se je tudi zgodilo. Dogodki odkrivajo, da je krivo čaščenje v Efezu prevladalo v obliki odpadniškega krščanstva.

Leta 431 n. št. je v Efezu potekal tretji ekumenski koncil, na katerem so razpravljali o naravi Kristusa. V knjigi Ephesos—Der neue Führer je pojasnjeno: »Zmaga aleksandristov, ki so trdili, da ima Kristus samo eno naravo, namreč božansko, [. . .] je bila popolna.« Posledice so bile daljnosežne. »Odločitev, ki so jo sprejeli v Efezu in ki je Marijo dvignila iz položaja Kristusove roditeljice na položaj Božje roditeljice, ni bila le temelj za kult Marije, temveč je zaradi tega prišlo tudi do prvega velikega razkola znotraj cerkve. [. . .] Ta razprava traja do današnjih dni.«

Na mesto čaščenja Kibele in Artemide je tako prišlo čaščenje Marije, »Božje roditeljice« oziroma »Matere božje«. Prav kakor piše v knjigi, »kult Marije v Efezu [. . .] ostaja do danes živa tradicija, ki se je brez kulta Artemide ne da pojasniti«.

Na smetišču zgodovine

Potem ko je izginilo čaščenje Artemide, je padel tudi Efez. Življenje v mestu so vedno bolj oteževali potresi, malarija in postopno nalaganje mulja v pristanišču.

V 7. stoletju n. št. se je razbohotil islam, ta pa se ni omejil zgolj na to, da s svojo ideologijo združi arabska plemena. Vso 7. in 8. stoletje n. št. je arabska mornarica plenila Efez. Usoda Efeza se je enkrat za vselej zapečatila, ko je pristanišče popolnoma prekril mulj, mesto pa postalo kup ruševin. Od te nekoč veličastne metropole je ostalo le majhno naselje, imenovano Aya Soluk (danes Selçuk).

Sprehod po ruševinah Efeza

Tisti, ki hoče doživeti nekdanji sijaj Efeza, lahko obišče ruševine. Če boste svoj ogled začeli pri zgornjem vhodu, boste takoj nagrajeni z veličastnim razgledom na Kuretsko cesto in Kelzovo knjižnico. Na desni strani ceste bo vašo pozornost pritegnil Odeum, majhno gledališče, zgrajeno v drugem stoletju n. št. Imel je okoli 1500 sedežev, v njem pa verjetno niso prirejali samo sestankov mestnega sveta, ampak tudi dogodke, namenjene javni zabavi. Kuretska cesta je z obeh strani obdana z zgradbami, kot so državna  agora, kjer so razpravljali o državnih zadevah, Hadrijanov tempelj, hiše na terasah, v katerih so živeli ugledni Efežani, in nekaj javnih fontan.

Elegantna Kelzova knjižnica, ki je bila zgrajena v drugem stoletju n. št., vas bo s svojo lepoto očarala. V nišah velike čitalnice so bili shranjeni številni zvitki. Štirje kipi, postavljeni na čudovitem pročelju, so ponazarjali značilnosti, ki se jih je pričakovalo od vodilnega rimskega državnega uradnika, kakršen je bil Kelz. Ti kipi so bili: Sofija (modrost), Arete (krepost), Enoja (predanost) in Episteme (znanje ali razumevanje). Prave kipe si lahko ogledate v Efeškem muzeju na Dunaju. Tik ob dvorišču knjižnice stojijo mogočna vrata, ki vas popeljejo na Tetragonalno agoro oziroma tržnico. Na tem velikanskem trgu, ki je bil obdan s pokritimi sprehajališči, so ljudje opravljali svoje redne poslovne dejavnosti.

Nato boste prispeli na Marmorno cesto, ki vodi do velikega gledališča. To je ob končni razširitvi v rimskem času lahko sprejelo kakih 25.000 gledalcev. Pročelje je bilo bogato okrašeno s stebri, reliefi in kipi. Pred očmi si lahko živo naslikate srebrarja Demetrija, kako se med množico tam zbranih ljudi na veliko razburja.

Od velikega gledališča do mestnega pristanišča se razteza veličastna ulica. Dolga je okoli 500 metrov, široka 11 metrov, na obeh straneh pa jo obdajajo stebri. Ob tej poti sta bila zgrajena tudi gledališki in pristaniški gimnazij, oba posvečena telesni vadbi. Na koncu ulice so stala impresivna pristaniška vrata, ki so bila vhod v svet, in tukaj se naš kratek ogled nekaterih najizrednejših ruševin pod soncem konča. V Efeškem muzeju na Dunaju imajo lesen model te zgodovinske metropole in številne spomenike.

Človek si med sprehodom skozi muzej in ob pogledu na kip efeške Artemide ne more kaj, da ne bi pomislil na zdržljivost zgodnjih kristjanov v Efezu. Morali so živeti v mestu, ki je bilo prepojeno s spiritizmom in zaslepljeno zaradi verskih predsodkov. Kraljestveno sporočilo se je srečalo s hudim nasprotovanjem Artemidinih častilcev. (Apostolska dela 19:19; Efežanom 6:12; Razodetje 2:1–3) In v tem negostoljubnem okolju je pravo čaščenje pognalo korenine. To čaščenje pravega Boga bo ravno tako prevladalo, ko bo kriva vera današnjih dni doživela svoj konec, prav kakor ga je doživelo starodavno čaščenje Artemide. (Razodetje 18:4–8)

[Zemljevid/slika na strani 26]

(Lega besedila – glej publikacijo)

MAKEDONIJA

Črno morje

MALA AZIJA

Efez

Sredozemsko morje

EGIPT

[Slika na strani 27]

Ostanki Artemidinega templja

[Slike na straneh 28, 29]

1. Kelzova knjižnica

2. Aretin kip od blizu

3. Marmorna cesta, ki vodi do velikega gledališča