Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Naučili smo se popolnoma zaupati Jehovu

Naučili smo se popolnoma zaupati Jehovu

Življenjska zgodba

Naučili smo se popolnoma zaupati Jehovu

PRIPOVEDUJE NATALIE HOLTORF

Bilo je junija 1945. Nekega dne v tem mesecu se je na našem pragu pojavil bledoličen moški in tam potrpežljivo čakal. Najmlajša hčerka Ruth je prestrašeno zavpila: »Mami, pri vratih je neki tujec!« Še sanjalo se ji ni, da je ta tujec njen oče – moj ljubljeni mož Ferdinand. Dve leti pred tem, samo tri dni po Ruthinem rojstvu, je Ferdinand šel od doma, nakar so ga aretirali in končal je v nacističnem koncentracijskem taborišču. Zdaj pa je Ruth končno spoznala svojega očeta, in naša družina je bila zopet združena. S Ferdinandom sva si imela toliko povedati!

FERDINAND se je rodil leta 1909 v Kielu v Nemčiji, jaz pa leta 1907 v Dresdnu, prav tako v Nemčiji. Ko mi je bilo 12 let, je moja družina prišla prvič v stik s Preučevalci Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče. Pri 19-ih sem zapustila evangeličansko cerkev in svoje življenje posvetila Jehovu.

Ferdinand je medtem končal pomorsko šolo in postal mornar. Med potovanji po morju je razmišljal o obstoju Stvarnika. Ko se je vrnil v Nemčijo, je obiskal svojega brata, ki je bil Preučevalec Biblije. Že ta en obisk ga je prepričal, da so v Bibliji odgovori na vprašanja, ki so ga begala. Zapustil je luteransko cerkev in se tudi odločil, da ne bo več delal kot mornar. Potem ko je preživel svoj prvi dan na oznanjevanju, je začutil močno željo, da bi to delo opravljal do konca svojega življenja. Še istega večera se je posvetil Jehovu. Krstil se je avgusta 1931.

Mornar in oznanjevalec

Ferdinand se je novembra 1931 z vlakom odpeljal na Nizozemsko, da bi pomagal pri oznanjevanju. Ko je bratu, ki je v tej državi skrbel za oznanjevanje, povedal, da je delal kot mornar, je ta vzkliknil: »Ravno takšnega potrebujemo!« Bratje so najeli ladjo, da bi lahko skupina pionirjev (polnočasnih služabnikov) oznanjevala ljudem, ki so živeli vzdolž rek na severu države. Ladja je imela petčlansko posadko, vendar je nihče ni znal krmariti. Tako je Ferdinand postal kapitan.

Šest mesecev kasneje so Ferdinanda zaprosili, da bi služil kot pionir v Tilburgu na jugu Nizozemske. Približno takrat sem tudi sama prišla v Tilburg, da bi služila kot pionirka, in tam sem spoznala Ferdinanda. Vendar so naju takoj zaprosili, naj se preseliva v Groningen, ki leži na severu države. Tukaj sva se oktobra leta 1932 poročila. V domu, kjer je stanovalo nekaj pionirjev, sva preživela medene tedne ter obenem pionirala!

Leta 1935 se nama je rodila hčerka Esther. Čeprav nisva imela veliko sredstev, sva bila odločena, da bova še naprej pionirala. Preselili smo se v neko vas in živeli v majhni hiši. Medtem ko sem doma skrbela za dojenčka, je mož ves dan oznanjeval. Naslednji dan sva vlogi zamenjala. To je trajalo tako dolgo, dokler ni bila Esther dovolj stara, da naju je lahko spremljala pri oznanjevanju.

Kmalu so se nad evropskim političnim obzorjem pričeli zbirati zlovešči oblaki. Slišali smo o preganjanju Prič v Nemčiji in se zavedali, da bomo kmalu tudi sami prišli na vrsto. Spraševali smo se, kako bomo hudo preganjanje zdržali. Leta 1938 je nizozemska oblast izdala odlok, s katerim je tujcem prepovedala opravljati kolportersko delo razdeljevanja verskih publikacij. Priče, ki so bili Nizozemci, so nam pomagali, da smo lahko še naprej oznanjevali, in sicer tako, da so nam priskrbeli imena ljudi, ki jih je naše delo zanimalo, in z nekaterimi smo lahko preučevali Biblijo.

Približno takrat je bilo načrtovano zborovanje Jehovovih prič. Čeprav nisva imela denarja, da bi si do zborovalnega mesta plačala vožnjo z vlakom, sva vseeno želela biti navzoča. Tako sva se podala na tridnevno potovanje s kolesom z malo Esther v otroškem sedežu na balanci. Prenočevali smo pri Pričah, mimo katerih smo potovali. Res sva bila zelo vesela, ker sva se lahko udeležila najinega prvega mednarodnega zborovanja! Program nam je dal moč za preizkušnje, ki so bile še pred nami. Predvsem pa nam je bilo položeno na srce, naj zaupamo Bogu. Besede iz Psalma 31:6, NW, so postale naše geslo: »Jaz pa zaupam v Jehova.«

Lovijo nas nacisti

Maja leta 1940 so Nizozemsko zavzeli nacisti. Kmalu zatem nas je, ravno pri urejanju pošiljke biblijske literature, nepričakovano obiskal gestapo oziroma tajna policija. Ferdinanda so odvedli na sedež gestapa. Z Esther sva ga redno obiskovali in včasih so ga zasliševali in pretepali kar pred nama. Decembra so ga nenadoma izpustili, toda na svobodi je bil le malo časa. Ko smo se nekega večera vračali proti domu, smo v bližini naše hiše zagledali avtomobil gestapa. Ferdinandu je uspelo pobegniti, z Esther pa sva šli v hišo. Gestapo je že čakal na nas. Hoteli so Ferdinanda. Še istega večera, ko so gestapovci odšli, je prišla nizozemska policija in me odpeljala na zaslišanje. Naslednjega dne sva se z Esther skrili pri nedavno krščenima zakoncema Norder, ki sta nama bila pripravljena dati zatočišče in zaščito.

Proti koncu januarja leta 1941 so aretirali zakonca, pionirja, ki sta živela na čolnu. Naslednjega dne sta se okrajni nadzornik (potujoči služabnik) in moj mož odpravila na čoln, da bi rešila nekaj njune lastnine, vendar so nanju planili sodelavci gestapa. Ferdinandu je uspelo, da se jim je iztrgal in zbežal s kolesom. Okrajnega nadzornika pa so odpeljali v zapor.

Odgovorni bratje so Ferdinanda zaprosili, da bi prevzel delo okrajnega nadzornika. To je pomenilo, da bi bil doma le po tri dni na mesec. Kljub temu novemu izzivu sem še naprej pionirala. Ker je gestapo pričel še z večjo vnemo iskati Priče, smo se morali kar naprej seliti. Leta 1942 smo se preselili trikrat. Navsezadnje smo prišli v Rotterdam, daleč stran od področja, kjer je Ferdinand tajno opravljal svojo službo. Takrat sem pričakovala drugega otroka. Zakonca Kamp – njuna sinova so malo pred tem odpeljali v koncentracijsko taborišče – sta nas prijazno sprejela v svoj dom.

Gestapo nam je tesno za petami

Najina druga hčerka, Ruth, se je rodila julija 1943. Ferdinandu je uspelo ostati z nami še tri dni po njenem rojstvu, zatem pa je moral oditi, in od takrat ga dolgo časa nismo več videle. Kake tri tedne kasneje so ga namreč v Amsterdamu aretirali. Odpeljali so ga na postajo gestapa in tam potrdili njegovo identiteto. Gestapovci so ga strogo zasliševali, ker so ga hoteli prisiliti, da bi izdal podatke o našem oznanjevalskem delovanju. Toda vse, kar je bil Ferdinand pripravljen povedati, je bilo to, da je Jehovova priča in da ni vpleten v nobeno politično dejavnost. Gestapovski oficirji so bili besni, ker se Ferdinand, ki je bil nemški državljan, ni javil v vojsko, zato so mu zagrozili, da ga bodo usmrtili kot izdajalca.

Naslednjih pet mesecev je Ferdinand prebil v jetniški celici. Nenehno so mu grozili, da ga bodo postavili pred strelski vod. Kljub temu je ostal neomajno zvestovdan Jehovu. Kaj mu je pomagalo, da je ostal duhovno močan? Božja Beseda, Biblija. Ker je bil Priča, je seveda ni smel imeti. Drugi zaporniki pa so zanjo lahko zaprosili. Tako je Ferdinand prepričal zapornika, s katerim je bil v celici, da je svoji družini naročil, naj mu pošlje Biblijo. Kadar koli je Ferdinand leta kasneje pripovedoval o tem pripetljaju, so se mu oči zasvetile in je vzkliknil: »V kakšno tolažbo mi je bila ta Biblija!«

Na začetku januarja 1944 so Ferdinanda nenadoma odpeljali v koncentracijsko taborišče v Vughtu na Nizozemskem. Ta preselitev se je zanj nepričakovano izkazala za blagoslov, saj je tam bilo 46 Prič. Novica o njegovi premestitvi me je zelo razveselila. Tako sem namreč vedela, da je še vedno živ!

Tudi v taborišču je še naprej oznanjeval

Življenje v taborišču je bilo zelo težavno. Huda nedohranjenost, pomanjkanje toplih oblačil in strupen mraz so bili nekaj vsakdanjega. Ferdinand je dobil močno vnetje mandeljnov. Po dolgem preverjanju prisotnosti na ledenem mrazu se je javil na bolniški oddelek. Bolnikom, ki jim je vročina narasla na 40 stopinj Celzija in več, je bilo dovoljeno ostati. Ferdinandu pa niso dovolili ostati, ker je imel samo 39 stopinj! Rekli so mu, naj se vrne na delo. Toda sočutni sozaporniki so mu pomagali, tako da so ga večkrat za kratek čas skrili kam na toplo. Nadaljnje olajšanje je prišlo s toplejšim vremenom. Pa tudi ko so nekateri bratje dobili pakete hrane, so vsebino delili z drugimi, in tako si je Ferdinand pridobil nekaj moči.

Oznanjevanje je bilo mojemu možu, preden so ga zaprli, sestavni del življenja, zato se je tudi v taborišču z drugimi pogovarjal o svojem prepričanju. Taboriščni uslužbenci so se mu pogosto posmehovali zaradi vijoličastega trikotnika, znamenja, s katerim so zapornika označili za Pričevalca. Toda Ferdinand je na takšne opazke gledal kot na priložnost, da prične z njimi pogovor. Oznanjevalsko področje je bilo sprva omejeno na barake, v katerih so prebivali večinoma Priče. Bratje so se spraševali, kako bi lahko prišli do več zapornikov. Za rešitev je nevede poskrbela taboriščna uprava. Kako?

Bratje so imeli skrivno zalogo biblijske literature in 12 biblij. Nekega dne so stražarji našli nekaj literature, ni jim pa uspelo ugotoviti, čigava je. Odgovorni v taborišču so se zato odločili, da je treba enotnost Prič razbiti. Vse brate so kaznovali tako, da so jih premestili v barake, v katerih ni bilo Prič. Poleg tega so morali bratje tudi med jedjo sedeti poleg zapornikov, ki niso bili Priče. To se je izkazalo za blagoslov. Sedaj so imeli priložnost storiti to, kar so si želeli že od samega začetka – oznanjevati čim več sozapornikom.

Deklici vzgajam sama

Medtem sem s hčerkama še vedno živela v Rotterdamu. Zima 1943/44 je bila še posebej ostra. Za našo hišo je imela nemška vojska nameščeno protiletalsko topništvo, nasproti nas pa je bilo pristanišče Waal, glavna tarča zavezniških bombnikov. Naša hiša torej ni bila ravno najvarnejše skrivališče. Tudi hrane smo imele bore malo. Bolj kot kdaj prej smo se naučile popolnoma zaupati Jehovu. (Pregovori 3:5, 6)

Osemletna Esther je naši družinici pomagala tako, da je čakala v vrsti pred javno kuhinjo. Toda pogosto se je zgodilo, da je takrat, ko je prišla na vrsto, hrane zmanjkalo. Tako se je nekega dne, ko je šla po hrano, znašla sredi zračnega napada. Ko sem zaslišala eksplozije, me je zgrabila panika, vendar pa so zaskrbljenost kmalu zamenjale solze radosti, ko se je vrnila živa in zdrava ter prinesla celo nekaj sladkorne pese. »Kaj se je zgodilo?« so bile moje prve besede. Mirno je odgovorila: »Ko so pričele padati bombe, sem enostavno naredila tako, kot mi je rekel ati: ‚Vrzi se na tla, mirno leži in moli.‘ In to je pomagalo!«

Zaradi mojega nemškega naglasa je bilo varnejše, da je v trgovino po tisto malo, kar je bilo še možno kupiti, hodila Esther. Nemški vojaki so to opazili, zato so ji pričeli postavljati vprašanja. Toda nobene skrivnosti ni izdala. Doma sem Esther poučevala iz Biblije, in ker ni mogla obiskovati šole, sem jo naučila branja, pisanja ter drugih spretnosti.

Esther mi je pomagala tudi na oznanjevanju. Preden sem odšla h komu na biblijski pouk, je šla naprej, da bi videla, ali je »zrak čist«. Preverila je, ali je znak, za katerega sem se dogovorila z biblijskim učencem, na določenem mestu. Na primer, oseba, h kateri sem bila namenjena, je cvetlični lonček na okenski polici premaknila na točno določeno mesto in mi tako dala vedeti, da lahko vstopim. Med biblijskim poukom je Esther ostala zunaj in bila pozorna na morebitne znake nevarnosti, medtem ko je po ulici gor in dol potiskala voziček, v katerem je bila Ruth.

V Sachsenhausen

Kako pa je bilo s Ferdinandom? Septembra 1944 so ga skupaj z mnogimi drugimi zaporniki odvedli na železniško postajo. Tam so jih po 80 stlačili v tovorne vagone. V vsakem vagonu sta bili dve vedri: eno so uporabljali za stranišče, drugo pa je bilo za pitno vodo. Potovanje je trajalo tri dni in noči in na razpolago so bila samo stojišča! V vagone ni prihajalo skoraj nič svežega zraka, saj razen nekaj kukal ni bilo nobenih odprtin. Vročine, lakote in žeje, da ne omenjamo smradu, se ne da opisati.

Vlak se je ustavil pri zloglasnem sachsenhausenskem koncentracijskem taborišču. Zapornikom so odvzeli vse osebne reči, ki so jih dotlej še imeli – razen 12 majhnih biblij, ki so jih Priče vzeli s seboj na pot.

Ferdinanda in še osem bratov so poslali v taborišče v Rathenowu, ki je bilo pod sachsenhausenskim nadzorom. Tam naj bi sodelovali pri izdelavi vojaške opreme. To delo so bratje zavrnili, pa čeprav so jim pogosto grozili z usmrtitvijo. Drug drugega so spodbujali k neomajnosti tako, da so zjutraj pregledali kako biblijsko vrstico, na primer Psalm 18:2, o kateri so lahko čez dan poglobljeno premišljevali. To jim je pomagalo razmišljati o duhovnih stvareh.

Grmenje topov je končno naznanilo, da se bližajo zavezniške in ruske čete. Do taborišča, kjer je bil Ferdinand s tovariši, so najprej prišli Rusi. Zapornikom so dali nekaj hrane in jim naročili, naj taborišče zapustijo. Konec aprila 1945 jim je ruska vojska dovolila oditi domov.

Končno skupaj kot družina

Petnajstega junija se je Ferdinand vrnil na Nizozemsko. Bratje v Groningenu so ga prisrčno sprejeli. Kmalu je izvedel, da smo žive in da živimo nekje v državi. Tudi nas so obvestili, da se je vrnil. Čakanje na njegov prihod je trajalo celo večnost. Toda končno je nekega dne mala Ruth zaklicala: »Mami, pri vratih je neki tujec!« To je bil moj ljubljeni mož in njun oče!

Kar nekaj težav smo morali rešiti, preden smo znova zaživeli kot normalna družina. Nismo imeli kje živeti, najtežje pa si je bilo ponovno pridobiti stalno bivališče na Nizozemskem. Ker smo bili Nemci, so nizozemski uradniki z nami ravnali kot z izobčenci. Navsezadnje nam je le uspelo, da smo se ustalili in si ustvarili življenje, po katerem smo tako zelo hrepeneli, namreč da služimo Jehovu kot družina.

»Zaupam v Jehova«

Kadar koli sva se v kasnejših letih s Ferdinandom dobila z nekaterimi najinimi prijatelji, ki so podobno kakor midva preživljali tiste težke čase, smo se spominjali, kako nas je Jehova takrat ljubeče vodil. (Psalm 7:1) Vesela sva bila, da nama je Jehova dovolil podpirati delo v prid Kraljestva. Večkrat sva tudi dejala, da sva zelo srečna, ker sva mladost preživela v Jehovovi sveti službi. (Propovednik 12:1)

S Ferdinandom sva po nacističnem preganjanju skupaj služila Jehovu več kot 50 let. Moj mož je svojo zemeljsko pot sklenil 20. decembra 1995. Meni bo kmalu 98 let. Vsak dan se Jehovu zahvaljujem za to, da sta naju otroka v tistih težkih letih tako podpirala in da lahko po svojih zmožnostih še vedno sodelujem v oznanjevanju v slavo Njegovemu imenu. Hvaležna sem za vse, kar je Jehova storil in še dela zame. Iz srca si želim, da bi še naprej živela v skladu s svojim geslom: »Jaz pa zaupam v Jehova.« (Psalm 31:6NW)

[Slika na strani 19]

S Ferdinandom oktobra 1932

[Slika na strani 19]

Oznanjevalska ladja »Almina« s svojo posadko

[Slika na strani 22]

S Ferdinandom in otrokoma