Varujmo se običajev, ki Bogu ne ugajajo

NA MAJHNEM dvorišču je pod žgočim afriškim soncem postavljena odprta krsta. Medtem ko žalujoči ob njej drug za drugim izrazijo svojo žalost, se neki starejši moški ustavi. Z veliko bridkostjo v očeh se skloni k obrazu umrlega in spregovori: »Zakaj mi nisi rekel, da odhajaš? Zakaj si me kar tako zapustil? Ali mi boš zdaj, ko si spet nazaj, še naprej pomagal?«

Na drugem koncu Afrike se rodi otročiček. Nihče ga ne sme videti. Šele ko mine nekaj časa, ga pokažejo drugim in med obredom tudi poimenujejo.

Nekaterim ljudem se morda zdi nenavadno, da bi se pogovarjali z mrtvim človekom oziroma novorojenčka skrivali pred pogledi drugih. Toda v določenih kulturah in družbah na to, kako ljudje ravnajo ob smrti in rojstvu in kako nanju gledajo, zelo vpliva verovanje, da mrtvi v resnici niso umrli, ampak živijo in se vsega zavedajo.

To verovanje je tako močno, da je sestavni del običajev in obredov, ki se dotikajo skoraj vsakega vidika življenja. Milijoni denimo verjamejo, da so pomembne stopnje v človekovem življenju – kot so rojstvo, puberteta, poroka, porod in smrt – del  prehajanja v duhovno področje prednikov. Verjamejo, da mrtvi tam še naprej igra dejavno vlogo v življenju ljudi, ki jih je zapustil. Življenjski krog lahko nadaljuje s ponovnim rojstvom.

Da bi bil prehod med vsemi stopnjami v tem krogu kar se da neoviran, se ob tem izvajajo številni običaji in obredi. Nanje vpliva verovanje, da nekaj v nas preživi smrt. Pravi kristjani se ogibajo vseh običajev, ki so povezani s tem verovanjem. Zakaj?

Kakšno je stanje mrtvih?

Biblija jasno opisuje, kakšno je stanje mrtvih. V njej preprosto piše: »Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo [. . .]. Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila [. . .] Ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti, kamor greš.« (Propovednik 9:5, 6, 10) Pravi Božji častilci že dolgo priznavajo to temeljno biblijsko resnico. Razumejo, da duša ni nesmrtna, temveč lahko umre in se uniči. (Ezekiel 18:4) Poleg tega vedo, da duhovi umrlih ne obstajajo. (Psalm 146:4) V starodavnem času je Jehova svojemu ljudstvu izrecno zapovedal, naj se popolnoma loči od vsakršnih običajev ali obredov, ki so povezani z verovanjem, da so mrtvi pri zavesti in lahko vplivajo na žive. (5. Mojzesova 14:1; 18:9–13; Izaija 8:19, 20)

Podobno so se tudi kristjani v prvem stoletju izogibali vsakršnih tradicionalnih običajev oziroma obredov, ki so imeli zvezo s krivimi verskimi nauki. (2. Korinčanom 6:15–17) In danes se Jehovove priče neglede na raso, pleme ali svojo preteklost ogibajo tradicij in običajev, ki so povezani s krivim naukom, da nekaj v človeku preživi smrt.

Kaj nas kot kristjane lahko vodi pri odločanju, ali naj se ravnamo po določenem običaju ali ne? Skrbno bi morali premisliti, ali je morda povezan s kakšnim nesvetopisemskim naukom, kot je verovanje, da duhovi umrlih lahko vplivajo na življenje živečih. Poleg tega bi morali pretehtati, ali bi s sodelovanjem pri takšnem običaju oziroma obredu morda spotaknili ljudi, ki vedo, kaj verjamejo in učijo Jehovove priče. S tem v mislih preiščimo dve področji – rojstvo in smrt.

Obredi ob rojstvu in poimenovanju

Veliko običajev, povezanih z rojstvom otroka, je primernih. Toda v krajih, kjer gledajo na rojstvo kot na prehod iz področja duhov prednikov v človeško skupnost, morajo biti pravi kristjani previdni. V nekaterih delih Afrike imajo na primer novorojenčka zaprtega v hiši in mu ne dajo imena, vse dokler ne mine nekaj časa. Dolžina tega obdobja se lahko od kraja do kraja razlikuje, a na koncu pripravijo obred poimenovanja, pri katerem otroka prinesejo iz hiše in ga uradno predstavijo sorodnikom in prijateljem. Takrat vsem navzočim objavijo otrokovo ime.

V knjigi Ghana—Understanding the People and Their Culture o pomenu tega običaja piše: »Na dojenčka prvih sedem dni njegovega življenja gledajo, kot da je na ‚obisku‘ in prehaja iz sveta duhov v zemeljsko življenje. [. . .] Dojenčka imajo običajno zaprtega v hiši in ne sme ga videti nihče, razen ožjih družinskih članov.«

Zakaj mora miniti nekaj časa, preden otroka obredno poimenujejo? V knjigi Ghana in Retrospect je pojasnjeno: »Otrok do svojega osmega dne naj še ne bi bil človek. Bolj ali manj je povezan z drugim svetom,  iz katerega prihaja.« V knjigi še piše: »Ime je tisto, ki otroka tako rekoč naredi človeka, zato par, ki se boji, da bo njun otok umrl, ponavadi odlaša s poimenovanjem, vse dokler ni prepričan, da bo otrok živel. [. . .] Menijo, da je ta obred prehoda oziroma predstavitev otroka javnosti velikanskega pomena za otroka in njegove starše. Gre za obred, ki otroka vpelje v družbo oziroma svet ljudi.«

Obred poimenovanja običajno opravlja starejši družinski član. Potek dogodka se od kraja do kraja razlikuje, vendar velikokrat med tem obredom izlivajo pitno daritev, molijo k duhovom prednikov, da bi se jim zahvalili za otrokov varni prihod, in drugo.

Vrhunec obreda je objava otrokovega imena. Za poimenovanje otroka so sicer odgovorni starši, a imajo drugi sorodniki pogosto veliko vpliva pri izbiri imena. Nekatera imena lahko imajo v krajevnem jeziku simboličen pomen, na primer »odšel in se vrnil«, »mati je prišla drugič« ali »oče je spet prišel«. Druga imena nosijo v sebi pomen, ki prednike odvrača od tega, da bi novorojenčka vzeli nazaj v svet mrtvih.

Seveda ni nič narobe, da se ob rojstvu otroka veselimo. Sprejemljivo je, da otroka poimenujemo po kom drugem in mu damo ime, ki odseva okoliščine, povezane z rojstvom. Osebna odločitev je tudi to, kdaj otroka poimenujemo. Vendar se kristjani, ki želijo ugajati Bogu, skrbno ogibajo vsakršnih običajev oziroma obredov, s katerimi bi dajali vtis, da se strinjajo s pogledom, da je novorojenček »obiskovalec«, ki prehaja iz duhovnega sveta prednikov v svet žive skupnosti.

Poleg tega bi morali biti kristjani, glede na to, da mnogi gledajo na obred poimenovanja kot na pomemben obred prehoda, pozorni na vest drugih in premisliti o tem, kakšen vtis bi pustili na neverujoče. Kaj bi denimo lahko nekateri sklenili, če bi krščanska družina skrivala novorojenčka pred pogledi drugih, dokler ne bi opravili obreda poimenovanja? Kaj bi si mislili, če bi ime nasprotovalo njihovi trditvi, da so učitelji biblijske resnice?

Kristjani si zato pri odločanju glede tega, kako in kdaj poimenovati svojega otroka, prizadevajo ‚vse delati Bogu v slavo‘, tako da ne bi povzročali spotike. (1. Korinčanom 10:31–33) Ne ‚zavračajo Božje zapovedi, da bi ohranili svoje izročilo‘, katerega namen je čaščenje mrtvih. Prav nasprotno, častijo in slavijo živega Boga, Jehova. (Marko 7:9, 13)

Prehod iz smrti v življenje

Mnogi na smrt, podobno kakor na rojstvo, gledajo kot na prehod; tisti, ki umre, se iz vidnega sveta preseli v nevidno področje, v katerem prebivajo duhovi umrlih. Veliko jih verjame, da bodo duhovi prednikov, ki naj bi imeli moč kaznovati ali nagrajevati žive, jezni, če se ob smrti posameznika ne priredijo določeni pogrebni obredi. Takšno verovanje močno vpliva na to, kako pogrebe pripravljajo in prirejajo.

Na pogrebih, s katerimi se želi pomiriti mrtve, se pogosto izraža cela paleta čustev – od ponorelega objokovanja in vpitja pred mrličem do radostnega veseljačenja po pokopu. Za takšne pogrebne obrede so pogosto značilne nebrzdane gostije, pijančevanje in ples ob bučni glasbi. Pogrebi so tako pomembni, da se celo najrevnejše družine pogosto zelo potrudijo zbrati dovolj sredstev za »primeren pogreb«, čeprav lahko zaradi tega zapadejo v stisko in dolgove.

 Jehovove priče že vrsto let natančno razkrivajo nesvetopisemske pogrebne običaje. * Med takšne običaje spada bedenje ob mrliču, izlivanje pitnih daritev, govorjenje mrtvemu in molitve k njemu, obredno obhajanje obletnice pogreba in drugi običaji, ki temeljijo na verovanju, da nekaj v človeku preživi smrt. Takšni običaji, ki Boga sramotijo, so ‚nečisti‘ in ‚prazna prevara‘, ki temelji na »človeškem izročilu«, ne pa na Božji Besedi resnice. (Izaija 52:11; Kološanom 2:8)

Pritisk, da bi se prilagodili

Nekaterim je izziv to, da se ogibajo tradicionalnih običajev, še posebej če živijo v deželi, kjer je čaščenje mrtvih izredno pomembno. Jehovove priče se ne ravnajo po teh običajih, zato drugi na Priče gledajo z nezaupanjem oziroma jih obtožujejo, da se držijo za sebe in so nespoštljivi do mrtvih. Zaradi kritike in močnega pritiska se nekateri kljub pravilnemu razumevanju biblijske resnice bojijo, da bi bili preveč drugačni. (1. Petrovo 3:14) Drugi menijo, da so ti običaji del njihove kulture in se jim ne morejo popolnoma ogniti. Spet nekateri pa razmišljajo, da lahko z odklanjanjem običajev obrnejo ljudi proti Božjemu ljudstvu.

Ljudi ne želimo po nepotrebnem žaliti. Vseeno pa nas Biblija svari, da nas svet, ki je Bogu odtujen, zaradi našega trdnega stališča za resnico, ne bo maral. (Janez 15:18, 19; 2. Timoteju 3:12; 1. Janezovo 5:19) Z veseljem se zavzamemo za takšno stališče, saj vemo, da se moramo razlikovati od teh, ki so v duhovni temi. (Malahija 3:18; Galačanom 6:12) Prav kakor se je Jezus uprl Satanovim skušnjavam, da bi storil nekaj, kar Bogu ne ugaja, se tudi mi upiramo pritisku, da bi ravnali tako, kot Bogu ni všeč. (Matej 4:3–7) Pravi kristjani ne dovolijo, da bi nanje vplival strah do človeka, temveč v prvi vrsti skrbijo za to, da ugajajo Bogu Jehovu in ga častijo kot Boga resnice. Zaradi pritiska drugih ne popuščajo pri biblijskih merilih čistega čaščenja. (Pregovori 29:25; Apostolska dela 5:29)

Spoštovati mrtve – častiti Jehova

Povsem naravno je, da ob smrti koga od ljubljenih čutimo močno čustveno bolečino in žalost. (Janez 11:33, 35) Ohraniti spomin na ljubljenega človeka in poskrbeti za spoštljiv pokop je ustrezen in primeren izraz naše ljubezni. Vendar Jehovove priče velike žalosti, ko jim kdo umre, ne premagujejo s tradicionalnimi običaji, ki Bogu ne ugajajo. To ni preprosto za tiste, ki so odrasli v kulturi, v kateri se mrtvih zelo bojijo. Ko smo zaradi smrti nekoga, ki nam je bil blizu, čustveno prizadeti, ni lahko ostati uravnovešen. Kljub temu zveste kristjane krepi Jehova, »Bog vse tolažbe«, ljubeče pa jih podpirajo tudi soverniki. (2. Korinčanom 1:3, 4) Pravim kristjanom močna vera v to, da bodo mrtvi, ki se ničesar ne zavedajo in so zapisani v Božjem spominu, nekega dne spet živeli, daje vse razloge za to, da se popolnoma ločijo od nekrščanskih pogrebnih običajev, ki z ničimer ne priznavajo resničnosti vstajenja.

Ali nas ne gane, da nas je Jehova poklical »iz teme v svojo čudovito svetlobo«? (1. Petrovo 2:9) Naj nas močna želja, da delamo to, kar je prav, in velika ljubezen do Boga Jehova, zmeraj spodbujata, da ‚živimo kot otroci luči‘, medtem ko okušamo veselje ob rojstvu in prenašamo žalost ob smrti. Nikoli ne dovolimo, da bi se duhovno okužili z nekrščanskimi običaji, ki Bogu ne ugajajo. (Efežanom 5:8)

[Podčrtne opombe]