»Drug do drugega bodite gostoljubni«

FOJBA, kristjanka iz prvega stoletja, je imela problem. Iz Kenhrej v Grčiji je potovala v Rim, vendar v tem mestu ni poznala nobenega sovernika. (Rimljanom 16:1, 2) »Rimski svet [tistih dni] je bil pokvarjen in surov,« pravi biblijski prevajalec Edgar Goodspeed, »in gostišča nikakor niso bila znana kot primeren kraj za spodobno žensko, še posebej kristjanko.« Kje je torej Fojba lahko prenočevala?

V biblijskih časih so ljudje veliko potovali. Jezus Kristus in njegovi učenci so potovali zato, da bi po vsej Judeji in Galileji oznanili dobro novico. Kmalu zatem so krščanski misijonarji, kot je bil Pavel, ponesli sporočilo v razne dele Sredozemlja, tudi v Rim, glavno mesto rimskega imperija. Kje so kristjani v prvem stoletju, ko so potovali bodisi po judovskem ozemlju bodisi zunaj njegovih mej, stanovali? S katerimi težavami so se srečevali pri iskanju nastanitve? Kaj se od njih lahko naučimo glede gostoljubja?

‚Danes moram ostati v tvoji hiši‘

Gostoljubnost je že dolgo značilnost pravih Jehovovih častilcev. Takšni so bili denimo Abraham, Lot in Rebeka. (1. Mojzesova 18:1–8; 19:1–3; 24:17–20) Ko je očak Job pripovedoval o svojem odnosu do tujcev, je dejal: »Na ulicah ni bilo treba prenočevati tujcu, duri svoje sem odprl popotniku.« (Job 31:32)

Če so popotniki želeli, da jih drugi Izraelci gostoljubno sprejmejo, je pogosto zadostovalo to, da so sedli na javni trg v mestu in čakali na povabilo. (Sodniki 19:15–21) Gostitelji so svojim gostom navadno umili noge, jim ponudili hrano in pijačo ter nakrmili njihove živali. (1. Mojzesova 18:4, 5; 19:2; 24:32, 33) Popotniki, ki svojim gostiteljem niso hoteli biti v breme, so potrebne reči nosili s seboj – kruh in vino za sebe, slamo in krmo pa za svoje osle. Vse, kar so potrebovali, je bilo zavetje, kjer bi lahko prenočili.

V Bibliji je le malokrat natančno opisano, kako je Jezus med oznanjevalskimi pohodi našel prenočišče, toda s svojimi učenci je nekje moral spati. (Luka 9:58) Ko je bil v Jerihi, je preprosto rekel Zaheju: ‚Danes moram ostati v tvoji hiši.‘ Zahej je svojega gosta »z veseljem« sprejel. (Luka 19:5, 6) Jezus je bil pogosto gost pri svojih prijateljih Marti, Mariji in Lazarju v Betaniji. (Luka 10:38; Janez 11:1, 5, 18) V Kafarnaumu pa je, kot je videti, ostal pri Simonu Petru. (Marko 1:21, 29–35)

 Napotki, ki jih je Jezus dal svojim dvanajsterim apostolom, nam precéj povedo o tem, kakšno gostoljubje so lahko pričakovali v Izraelu. Rekel jim je: »Ne polnite si pasov z zlatom, s srebrom ali z bakrom, niti ne jemljite popotne torbe s hrano, ne dveh spodnjih oblačil, ne sandal, ne palice, saj si delavec zasluži, da dobi svojo hrano. V katero koli mesto ali vas pa pridete, poiščite v njem tiste, ki so vredni, in ostanite pri njih, dokler ne odidete.« (Matej 10:9–11) Vedel je, da bodo posamezniki pravega srca učence gostoljubno sprejeli ter jim dali hrano, prenočišče in druge nujne stvari.

Toda bližal se je čas, ko naj bi potujoči evangelizatorji poskrbeli sami zase in sami krili lastne stroške. Jezus je vedel, da bodo ljudje do njegovih sledilcev postali sovražni, oznanjevalsko delo pa se bo razširilo tudi na področja zunaj Izraela, zato je dejal: »Tisti, ki ima mošnjo, [naj] to vzame, ravno tako tudi torbo s hrano.« (Luka 22:36) K širjenju dobre novice naj bi torej neogibno spadala potovanje in nastanitev.

»Hodite po poti gostoljubnosti«

Rimski imperij je v prvem stoletju užival sorazmeren mir, področje pa je bilo prepleteno s tlakovanimi potmi, zato so takrat mnogi pogosto potovali. * Zaradi toliko popotnikov je bilo treba veliko prenočišč. Zato so vzdolž glavnih poti zgradili gostišča, ki so bila med seboj oddaljena toliko, kolikor je bilo mogoče prepotovati v enem dnevu. Toda v knjigi The Book of Acts in Its Graeco-Roman Setting piše: »Takšni objekti se nam na podlagi tega, kar je o njih znanega iz literature, kažejo v precej mračni podobi. Razpoložljivi pisni in arheološki viri na splošno pričajo o propadajočih in umazanih zgradbah, ki so praktično brez vsakršne opreme, o stenicah, slabi hrani in pijači, nezanesljivih lastnikih in osebju, razvpitih strankah in razširjeni razuzdanosti.« Razumljivo je, da se je popotnik, ki se je držal moralnih načel, takšnih krajev, kadar je bilo le mogoče, ogibal.

Po vsem tem ni presenetljivo, da je Sveto pismo kristjane vedno znova spodbujalo, naj bodo do drugih gostoljubni. Pavel je kristjane v Rimu rotil: »Kar imate, delite s svetimi po njihovih potrebah. Hodite po poti gostoljubnosti.« (Rimljanom 12:13) Judovske kristjane je spomnil: »Ne pozabite na gostoljubnost, saj so zaradi nje nekateri nevede pogostili angele.« (Hebrejcem 13:2) Peter pa je sočastilce spodbudil, naj bodo ‚drug do drugega gostoljubni brez pritoževanja‘. (1. Petrovo 4:9)

Seveda so bili tudi primeri, ko gostoljubje ni bilo primerno. Apostol Janez je glede vsakogar, »ki sili naprej in ne ostaja v Kristusovem nauku«, rekel: »Nikar [ga] ne sprejemajte v svoj dom niti ga ne pozdravljajte. Kdor ga namreč pozdravi, je soudeležen pri njegovih hudobnih delih.« (2. Janezovo 9–11) Pavel pa je glede neskesanih grešnikov napisal: »Nehajte [se] družiti z vsakim, ki se imenuje brat, pa je nečistnik, pohlepnež, malikovalec, sramotilec, pijanec ali izsiljevalec. S takim niti ne jejte.« (1. Korinčanom 5:11)

Dobroto pravih kristjanov so sleparji in drugi gotovo skušali izkoristiti. V nebiblijskem spisu o krščanski veri iz drugega stoletja n. št., poznanem kot Didache oziroma Nauk dvanajsterih apostolov, je priporočilo, naj se potujočega pridigarja gosti »en dan, če pa je potrebno, še naslednji dan«. Zatem, ko se odpravi naprej, naj »vzame s seboj samo kruha [. . .]. Če prosi za denar, je lažniv prerok.« V nadaljevanju piše: »Če pa se namerava nastaniti pri vas in je rokodelec,  naj dela in si služi živež. Če ne zna nobenega rokodelstva, poskrbite po svoji razsodnosti, da med vami kristjan ne bo živel brezdelno. Če se noče ravnati po tem, je barantač s Kristusom. Varujte se takih!«

Apostol Pavel je pazil, da med daljšimi postanki v nekaterih mestih svojih gostiteljev ni preveč finančno obremenil. Zase je skrbel tako, da je izdeloval šotore. (Apostolska dela 18:1–3; 2. Tesaloničanom 3:7–12) Zgodnji kristjani so zaslužnim sokristjanom, ki so bili na poti, očitno pomagali s priporočilnimi pismi, tako kakor je Pavel predstavil Fojbo. »Priporočam vam našo sestro Fojbo,« je napisal. »Prisrčno jo sprejmite v Gospodu [. . .], in ji pomagajte pri vsem, pri čemer bi vas potrebovala.« (Rimljanom 16:1, 2)

Blagoslovi gostoljubnosti

Krščanski misijonarji v prvem stoletju so zaupali, da bo Jehova skrbel za vse njihove potrebe. Toda ali so lahko pričakovali gostoljubnost od sovernikov? Za Pavla in druge je vrata svojega doma odprla Lidija. V Korintu je apostol stanoval pri Akvilu in Priskili. V Filipih je Pavla in Sila pogostil ječar. V Tesaloniki je Pavla gostoljubno sprejel Jazon, v Cezareji Filip, na poti iz Cezareje v Jeruzalem pa Mnazon. Ko je potoval v Rim, je zanj poskrbela bratovščina v Puteolih. Za tiste, ki so ga gostili, so to morale biti zares duhovno nagrajujoče priložnosti! (Apostolska dela 16:33, 34; 17:7; 18:1–3; 21:8, 16; 28:13, 14)

Učenjak Frederick F. Bruce je pripomnil: »Teh prijateljev in sodelavcev, ki so gostili Pavla, ni k uslužnosti gnalo nič drugega kot ljubezen do njega in do Gospodarja, kateremu je služil. Vedeli so, da s tem, ko služijo enemu, služijo tudi drugemu.« To je izreden motiv za gostoljubje.

Gostoljubnost je potrebna tudi danes. Na tisoče potujočih predstavnikov Jehovovih prič je je deležno med soverniki. Nekateri kraljestveni oznanjevalci potujejo na lastne stoške, da lahko oznanjujejo v krajih, kamor dobra novica redko seže. Če takšnim odpremo vrata svojega doma, pa naj je ta še tako skromen, smo zelo blagoslovljeni. Prisrčno gostoljubje, ki ga lahko izkažemo že s preprostim obrokom, je izredna priložnost za ‚medsebojno spodbujanje‘ ter dokazovanje ljubezni do naših bratov, sester in Boga. (Rimljanom 1:11, 12) Takšne priložnosti so še posebej nagrajujoče za gostitelje, saj »dajati osrečuje bolj kakor prejemati«. (Apostolska dela 20:35)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 23]

Kristjani ‚hodijo po poti gostoljubnosti‘