Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Vprašanja bralcev

Vprašanja bralcev

Vprašanja bralcev

Kako to, da je Samson ostal nazirec, čeprav se je dotikal trupel ljudi, ki jih je umoril?

V starem Izraelu se je posameznik lahko prostovoljno zaobljubil, da bo za določen čas postal nazirec. * Ena od omejitev za človeka, ki se je tako zaobljubil, je določala: »Vse dni, za katere se je posvetil GOSPODU, naj se ne približa mrliču. Pri očetu svojem in materi svoji, pri bratu svojem in sestri svoji naj se ne onečisti, kadar umrjejo.« Kaj pa, če je kdo ‚zraven njega nenadoma umrl‘? Z naključnim dotikom mrtvega človeka je svoje nazirstvo onečistil. Zato je bilo rečeno: »Poprejšnji dnevi so neveljavni.« Moral je opraviti očiščevalni obred in še enkrat začeti nazirstvo. (4. Mojzesova 6:6–12)

Samson pa je bil nazirec v drugačnem pogledu. Preden se je rodil, je Jehovov angel njegovi materi dejal: »Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu ne sme britev priti na glavo, zakaj deček bode nazirec Božji od materinega telesa, in on začne reševati Izraela iz roke Filistejcev.« (Sodniki 13:5) Samson se ni sam zaobljubil, da bo nazirec. Za to ga je določil Bog, nazirstvo pa naj bi trajalo vse življenje. Prepoved, da se ne sme dotakniti trupla, pri njem ni mogla veljati. Če bi veljala, in bi se po nesreči dotaknil trupla, kako neki bi lahko znova začel dosmrtno nazirstvo, ki se je pričelo ob njegovem rojstvu? Očitno so se torej zahteve za dosmrtne nazirce nekoliko razlikovale od zahtev, ki so veljale za prostovoljne nazirce.

Premislimo o Jehovovih zapovedih trem dosmrtnim nazircem, ki so navedeni v Bibliji – Samsonu, Samuelu in Janezu Krstniku. Kot smo že omenili, je bilo Samsonu zapovedano, naj si ne striže las. Ana se je glede svojega otroka Samuela, ki še ni bil niti spočet, zaobljubila: »Posvetim [ga] GOSPODU za vse žive dni njegove, in britev naj ne pride na glavo njegovo.« (1. Samuelova 1:11) Glede Janeza Krstnika pa je Jehovov angel dejal: »Ne bo smel piti vina in drugih opojnih pijač.« (Luka 1:15) Še več, »Janez je imel obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij, jedel pa je kobilice in divji med«. (Matej 3:4) Nikomur od teh treh posameznikov ni bilo zapovedano, naj se ne približujejo mrtvemu človeku.

Samson je bil sicer nazirec, vendar je spadal med sodnike, ki jih je Jehova obudil, da bi Izraelce rešili iz roke njihovih zatiralcev. (Sodniki 2:16SSP) Pri izpolnjevanju te naloge je prihajal v stik z mrtvimi. Nekoč je pobil 30 Filistejcev in jim vzel oblačila. Kasneje je sovražnikom ‚razbil pleča in ledja s hudimi udarci‘. Poleg tega je s svežo oslovsko čeljustjo pomoril tisoč mož. (Sodniki 14:19; 15:8, 15) Samson je vse to storil z Jehovovo naklonjenostjo in podporo. Sveto pismo ga opisuje kot moža, čigar vera nam je za zgled. (Hebrejcem 11:32; 12:1)

Ali zapis, da je Samson raztrgal leva, »kakor bi raztrgal kozliča«, pomeni, da je bilo v njegovih dneh v navadi raztrgati mladega kozla?

Nobenega dokaza ni, da je bilo v času izraelskih sodnikov ljudem v navadi raztrgati mladega kozla. V knjigi Sodnikov 14:6 piše: »Duh GOSPODOV pride z močjo nad njega [Samsona], da raztrga [grivastega mladega] leva, kakor bi raztrgal kozliča, dasi ni ničesar imel v roki.« Pri tej izjavi gre po vsej verjetnosti za ponazoritev.

Izraz »raztrga« lahko pomeni dvoje. Samson je leva bodisi nekako razkosal bodisi mu je razdvojil čeljust. Če je z izrazom mišljeno slednje, potem je človek dovolj močan, da lahko enako stori tudi mlademu kozlu. V tem primeru primerjava ponazarja, da za Samsona to, da je leva premagal z golimi rokami, ni bilo nič težjega, kakor če bi to storil kozliču. Kaj pa, če je Samson leva ubil tako, da ga je nekako razkosal? Potemtakem ne more iti za nič drugega kot za primero. Bistvo primere je, da je Samson z Jehovovim duhom naredil nekaj, kar bi se lahko opravilo samo z izredno fizično močjo. V obeh primerih primerjava iz Knjige Sodnikov 14:6 ponazarja, da z Jehovovo pomočjo ni bil močan lev za Samsona nič nevarnejši, kakor bi bil kozlič za povprečnega človeka.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 3 To, za kako dolgo se je kdo zaobljubil, da bo nazirec, je bilo prepuščeno vsakemu posamezniku. Toda glede na judovsko izročilo je najkrajši čas zaobljube trajal 30 dni. Menili so, da bi bila zaobljuba, ki bi trajala manj od tega, preveč običajna.