‚Če te kdo prisili, da greš z njim‘

»HEJ ti! Takoj pusti svoje delo, pa pridi sem in mi nesi tale sveženj.« Kaj menite, kako bi se v prvem stoletju Jud, ki je ravno nekaj delal, morda odzval, če bi mu rimski vojak rekel kaj takega? Jezus je v svojem govoru na gori priporočal naslednje: »Če te kdo, ki ima oblast, prisili, da greš eno miljo daleč, pojdi z njim dve milji.« (Matej 5:41) Kako so ta nasvet razumeli Jezusovi poslušalci? In kaj naj bi pomenil nam danes?

Da bi si na ti vprašanji odgovorili, se moramo seznaniti s prisilnim delom v starem veku. V Jezusovih dneh so prebivalci Izraela ta običaj zelo dobro poznali.

Prisilno delo

Dokazno gradivo o prisilnem delu (ali tlaki) na Bližnjem vzhodu sega vse tja v 18. stoletje pr. n. št. Upravna besedila iz staroveškega sirskega mesta Alalah omenjajo tlačane, ki si jih je vlada vzela za osebne služabnike. Ugaritskim kmetom na sirski obali, ki so imeli v zakupu zemljo, se je godilo podobno, razen če jih je kralj oprostil te službe.

Prisilnemu delu so bila seveda pogosto podvržena podjarmljena ljudstva. Tako so egiptovski nadzorniki Izraelce prisilili, da so jim kot sužnji izdelovali opeko. Pozneje pa so Izraelci suženjskemu delu podvrgli Kanaance, prebivalce Obljubljene dežele, in s podobno prakso sta David in Salomon nadaljevala tudi kasneje. (2. Mojzesova 1:13, 14; 2. Samuelova 12:31; 1. kraljev 9:20, 21)

Ko so Izraelci prosili za kralja, jim je Samuel pojasnil, kaj vse bo imel kralj pravico zahtevati. Pojasnil je, da si bo smel izmed svojih podložnikov jemati može, ki bodo vozili vozove in jezdili konje, ter tiste, ki bodo orali, želi, izdelovali orožje in podobno. (1. Samuelova 8:4–17) Vendar Salomon med gradnjo Jehovovega templja, ko so bili prisilnemu suženjskemu delu podvrženi tujci, »izmed sinov Izraelovih ni storil nikogar za sužnja, ampak bili so vojaki in služabniki njemu in vojvode njegovi in poveljniki in načelniki nad njegovimi vozovi in konjiki«. (1. kraljev 9:22)

Glede Izraelcev, ki so delali pri gradbenih projektih, v Prvi knjigi kraljev 5:27, 28, SSP, (5:13, 14, AC) piše: »Kralj Salomon je vpeljal obvezno delo in iz vsega Izraela nabral trideset tisoč rabotnih delavcev. Pošiljal jih je na Libanon v izmenah po deset tisoč na mesec; en mesec so bili na Libanonu, dva meseca doma.« »Nobenega dvoma ni,« je povedal neki učenjak, »da so si izraelski in judovski kralji s tlačanskim delom zagotovili brezplačno delovno silo za svoje gradbene dejavnosti, kakor tudi za delo v podjarmljenih deželah.«

Pod Salomonovo vlado je bilo to breme tako zelo težko, da se je, ko je Roboam kasneje  grozil, da bo ljudem naložil še večje breme, ves Izrael uprl in kamenjal uradnika, postavljenega nad tistimi, ki so morali opravljati prisilno delo. (1. kraljev 12:12–18) Vendar pa prisilnega dela niso odpravili. Asa, Roboamov vnuk, je Judovo ljudstvo sklical, da je zgradilo mesti Gebo in Micpo, in pri tem ni bilo »izjeme«. (1. kraljev 15:22, SSP)

Pod rimsko nadvlado

Iz govora na gori je razvidno, da so bili Judje v prvem stoletju dobro seznanjeni z možnostjo, da jih kdo prisili k opravljanju kakšnega dela. Jezus je pri tem uporabil grško besedo aggareúo, ki se je prvotno nanašala na dejavnost perzijskih slov. Ti so imeli oblast, da so si vzeli ljudi, konje, ladje ali kar koli drugega, kar je bilo potrebno, da so hitreje opravili kako javno delo.

Izrael je bil v Jezusovih dneh pod oblastjo Rima, ki je privzel podoben sistem. V vzhodnih provincah so od prebivalstva poleg običajnih davkov smeli zahtevati tudi prisilno delo, bodisi redno bodisi občasno. Seveda so bile takšne obveznosti nepriljubljene. Nekaj običajnega pa je bil tudi nepooblaščen odvzem živali, voznikov ali vozov za državni transport. Po besedah zgodovinarja Michaela Rostovtzeffa so upravitelji »skušali [to ureditev] usmerjati in sistematizirati, toda brezuspešno, saj so bili njeni rezultati ves čas njenega obstoja slabi. Prefekti so si iskreno prizadevali ustaviti samovoljnost in zatiranje, ki sta bila povezana s tem sistemom, zato so izdajali odlok za odlokom [. . .] Toda ureditev je bila še naprej zatiralna.«

»Vsakega so lahko prisilili, da je določeno razdaljo nosil vojaško opremo,« pravi neki grški učenjak, in »vsakega so lahko prisilili, da opravi kakršno koli delo, ki so mu ga naložili osvajalci.« Prav to se je zgodilo Simonu iz Cirene, ki so ga rimski vojaki »prisilili«, da je nesel Jezusov mučilni kol. (Matej 27:32)

O tej nepriljubljeni ureditvi govorijo tudi rabinska besedila. Nekega rabina, na primer, so prijeli, da bi v palačo nesel mirto. Delodajalcem  so lahko vzeli delavce in jim določili druga opravila, plače pa so jim morali še vedno izplačevati delodajalci. Začasno so lahko odvzeli tudi tovorne živali ali vole. Ko so te živali vrnili, če so to sploh storili, je bilo bolj malo verjetno, da bodo zmožne še za kakšno delo. Zato ni čudno, da je bil začasen odvzem samo druga beseda za zaplembo. To je potrjeval tudi judovski pregovor: »Angareia je kakor smrt.« Neki zgodovinar pravi: »Če so za angareio začasno odvzeli orne vole namesto vlečnih živali, ki so za to primernejše, se je lahko s tem opustošila cela vas.«

Lahko si predstavljate, kako nepriljubljena so bila taka dela, še zlasti ker so jih ljudem pogosto naprtili arogantno in po krivici. Judje so že tako gojili sovraštvo do nejudovskih oblasti, ki so jim bili podložni, zato so bili še toliko bolj ogorčeni nad ponižanjem, ko so bili prisiljeni opravljati takšno izčrpavajoče delo. Na voljo ni nobenega zakona, iz katerega bi lahko ugotovili, kako daleč je bil lahko posameznik prisiljen nesti kak tovor. Čisto verjetno pa je, da mnogi ne bi hoteli iti niti korak dlje od tistega, kar bi zahteval zakon.

Vendar je Jezus namigoval prav na to ureditev, ko je rekel: »Če te kdo, ki ima oblast, prisili, da greš eno miljo daleč, pojdi z njim dve milji.« (Matej 5:41) Prav gotovo se je Jezus mnogim, ki so to slišali, zdel nerazumen. Kaj pa je sploh imel v mislih?

Kako bi se kristjani morali odzvati

Preprosto povedano je Jezus svojim poslušalcem rekel, da bi morali, če jih kdo od oblastnikov prisili opraviti kako zakonito delo, to storiti voljno in brez negodovanja. Morali so torej dati »cesarju, kar je cesarjevega,« hkrati pa niso smeli spregledati obveznosti, da dajo ‚Bogu, kar je Božjega‘. (Marko 12:17) *

Poleg tega pa je tudi apostol Pavel kristjane opomnil: »Vsaka duša naj bo podrejena višjim oblastem. Ni je namreč oblasti, razen od Boga; in obstoječe oblasti so na svoje relativne položaje razpostavljene od Boga. Zato se vsak, ki nasprotuje oblasti, postavlja po robu Božji ureditvi. [. . .] Če pa boš delal slabo, se boj, ker meča ne nosi kar tako.« (Rimljanom 13:1–4)

Jezus in Pavel sta torej potrdila, da ima kralj oziroma vlada pravico kaznovati tiste, ki kršijo njihove zahteve. S kakšno kaznijo pa? Grški filozof Epiktet, ki je živel na prelomu iz prvega v drugo stoletje našega štetja, denimo takole odgovarja: »Če vam vojak nepričakovano zapleni mladega osla, mu to pustite. Ne upirajte se in ne godrnjajte, da ne boste poleg izgube osla deležni še udarcev.«

Kljub temu pa se je tako v starem veku kakor v novejšem času kristjanom občasno  zgodilo, in se še dogaja, da niso mogli s čisto vestjo izpolniti kakih vladnih zahtev. Posledice so bile včasih hude. Nekateri kristjani so bili obsojeni na smrt. Drugi so veliko let preživeli v zaporu, ker niso hoteli sodelovati pri dejavnostih, za katere so menili, da bi z njimi kršili načelo nevtralnosti. (Izaija 2:4; Janez 17:16; 18:36) Ob drugih priložnostih pa so kristjani menili, da se lahko podredijo temu, kar se je od njih zahtevalo. Tako na primer nekateri kristjani menijo, da lahko s čisto vestjo opravljajo dela, ki so pod civilno upravo, kot so splošna, družbi koristna dela. K tem delom morda spada pomoč starejšim oziroma invalidnim ljudem, gasilska služba, čiščenje obal in obrežij, delo v parkih, gozdovih, knjižnicah in drugo.

Seveda se razmere od dežele do dežele razlikujejo. Zato mora vsak kristjan, ko se odloča, ali bo izpolnil določeno zahtevo ali ne, poslušati svojo biblijsko šolano vest.

»Pojdi z njim dve milji«

Načelo, ki ga je učil Jezus, namreč da naj bi bili pripravljeni izpolniti zakonite zahteve, pa ne velja le takrat, ko od vas kaj zahteva oblast, temveč tudi v vsakodnevnih medsebojnih odnosih. Lahko se denimo zgodi, da kdo, ki ima avtoriteto nad vami, od vas zahteva, da naredite kaj, česar raje ne bi, vendar pa to ni v nasprotju z Božjim zakonom. Kako se boste odzvali? Morda se vam zdi zahteva, ki bo od vas terjala čas in moči, nerazumna in se zato odzovete z jezo. Posledica je lahko sovraštvo. Če pa se zahtevi podredite, vendar z nejevoljo, utegnete izgubiti notranji mir. Kaj torej storiti? Naredite tako, kakor je priporočal Jezus – prehodite še drugo miljo. Naredite še več od tega, kar se je zahtevalo od vas, in to rade volje. Če boste na stvar gledali tako, ne boste več imeli občutka, da vas drugi izkoriščajo, ampak boste še vedno sami odločali o svojih dejanjih.

»Mnogi ljudje vse svoje življenje počnejo samo tisto, kar se od njih zahteva,« opaža neki pisec. »Zanje je življenje nekaj neprijetnega in so stalno utrujeni. Drugi pa radi naredijo več od tega, kar so dolžni storiti, in se voljno razdajajo.« Pravzaprav ima človek velikokrat izbiro, ali bo šel samo miljo daleč, v kar je pač prisiljen, ali pa bo šel dve milji daleč. V prvem primeru morda človek zahteva svoje pravice, v drugem pa mogoče doživi svoje najlepše trenutke. Kakšen človek ste? Verjetno boste veliko srečnejši in uspešnejši, če vam bo uspelo, da na to, kar delate, ne boste gledali le kot na golo dolžnost, ki jo morate izpolniti, ampak kot na nekaj, kar hočete opraviti.

Kaj pa, če vam je zaupana določena avtoriteta? Seveda ni niti ljubeče niti krščansko to avtoriteto zlorabiti in druge prisiliti, da proti svoji volji naredijo tisto, kar jim ukažete. Jezus je rekel: »Narodom njihovi vladarji gospodujejo in [. . .] jih imajo velikaši pod oblastjo.« Toda to ni krščansko. (Matej 20:25, 26) Resda se z avtoritativnim nastopom lahko nekaj doseže, toda odnosi med vpletenimi bodo veliko boljši, če se s prijazno in primerno prošnjo pri drugem doseže, da vam ugodi spoštljivo in z veseljem! Če ste torej pripravljeni prehoditi dve milji, namesto ene same, je lahko vaše življenje resnično bogatejše.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 25]

KAKO SO V STAREM VEKU ZLORABLJALI PRISILNO DELO

To, da se je prisilno delo pogosto uporabljalo kot pretveza, da se je izsilila kakšna storitev, je razvidno iz predpisov, ki naj bi takšne zlorabe brzdali. V Egiptu je Ptolemaj Everget II. leta 118 pr. n. št. svojim uradnikom odredil, da »nikogar od prebivalcev dežele ne smejo prisiliti, da jim dela privatne usluge, niti mu zaseči (aggareuein) živine v svoje namene.« In še: »Nihče ne sme z nobenim izgovorom zaseči [. . .] čolnov za lastno uporabo.« Glede na napis iz leta 49 n. št., ki so ga odkrili v templju Velike oaze v Egiptu, je rimski prefekt Vergilij Kapiton priznal, da so vojaki imeli navado kaj nezakonito zaseči, zato je odredil: »Nihče ne sme ničesar vzeti ali zaseči [. . .], če nima za to mojega pisnega pooblastila.«

[Slika na strani 24]

Simon iz Cirene je bil prisiljen k delu

[Slika na strani 26]

Mnogo Prič je bilo zaprtih, ker so vztrajali pri svojem krščanskem stališču