Ali se čudeži res dogajajo?

NEKEMU gospodu je kar naenkrat pritegnila pozornost nalepka na mimovozečem avtomobilu: »Čudeži se dogajajo – le angele vprašaj.« Čeprav je bil veren, ni zagotovo vedel, kaj naj bi to pomenilo. Ali je napis pomenil, da voznik verjame v čudeže? Ali pa je pravzaprav šlo za ironijo, ki je nakazovala, da voznik ne verjame niti v čudeže niti v angele?

Morda vas zanima, kaj je opazil nemški pisec Manfred Barthel: »Čudež je beseda, ki bralce v hipu razdvoji na dva bojna tabora.« Tisti, ki verjamejo v čudeže, so prepričani, da se ti dogajajo in to morda pogosto. * Poročajo na primer, da verniki v Grčiji zadnja leta trdijo, da se čudeži dogajajo približno enkrat na mesec. Zaradi tega je škof grške pravoslavne cerkve posvaril: »Vernik se nagiba k temu, da Boga, Marijo in svetnike počloveči. Pri tem pa ne bi smeli pretiravati.«

Vera v čudeže v nekaterih drugih deželah ni tako razširjena. Glede na Allensbaško anketo iz leta 2002 je 71 odstotkov prebivalcev Nemčije menilo, da se čudeži v resnici ne dogajajo. Med manj kot tretjino ljudi, ki verjamejo v čudeže, pa so tudi tri ženske, ki so trdile, da so prejele sporočilo od device Marije. Nekaj mesecev po tem, ko se jim je domnevno prikazala Marija – ob spremstvu angelov in goloba – je v nemškem časopisu Westfalenpost pisalo: »Do zdaj je že kakih 50.000 romarjev, ljudi, ki iščejo ozdravitev in radovednežev, pokazalo veliko zanimanje za videnja teh žensk.« Po pričakovanjih naj bi zatem še nadaljnjih 10.000 ljudi preplavilo vas, da bi videli devico Marijo, če bi se znova prikazala. Prikazovala naj bi se tudi leta 1858 v francoskem Lurdu, leta 1917 v Fátimi na Portugalskem in leta 1981 v Međugorju.

Kako na čudeže gledajo v nekrščanskih religijah?

Vero v čudeže zagovarjajo skoraj vse religije. V The Encyclopedii of Religion je pojasnjeno, da so ustanovitelji budizma, krščanstva in islama imeli sicer različne poglede na čudeže, vendar v nadaljevanju piše: »Poznejša zgodovina teh religij povsem jasno kaže, da so čudeži in zgodbe o čudežih sestavni del človekovega verskega življenja.« Enciklopedija doda, da je »sam Buda občasno delal čudeže«. Kasneje, ko »so misijonarji budizem ponesli na Kitajsko, so pogosto kazali svojo čudežno moč«.

Enciklopedija po tem, ko omeni nekaj takšnih domnevnih čudežev, sklene: »Posameznik morda ni pripravljen sprejeti vseh teh zgodb o čudežih, ki so jih podali pobožni življenjepisci, vendar so zgodbe brez dvoma  ustvarili z dobrim namenom, da bi slavili Buda, ki je lahko takšno čudežno moč podelil svojim gorečim sledilcem.« V isti knjigi pa o islamu piše: »Večina muslimanov še vedno pričakuje, da se bodo čudeži dogajali. Mohamed je v izročilih (haditih) prikazan, kako ob mnogih priložnostih v javnosti dela čudeže. [. . .] Ljudje verjamejo, da svetniki tudi po smrti na svojih grobovih delajo čudeže v korist zvestih, zato jih ljudje pobožno moledujejo za pomoč.«

Kako na čudeže gledajo v krščanstvu?

Mnenja mnogih, ki so sprejeli krščanstvo, se glede tega razhajajo. Nekateri verjamejo, da so biblijska poročila o čudežih, ki jih je delal Jezus Kristus oziroma ki so jih delali Božji služabniki v predkrščanskem času, resnična. Vseeno pa se jih veliko strinja s protestantskim reformatorjem Martinom Luthrom. O njem v The Encyclopedii of Religion piše: »Tako Luther kot Calvin sta napisala, da je obdobje čudežev minilo in jih ne bi smeli več pričakovati.« Katoliška cerkev verjame, da se čudeži še dogajajo, vendar »se jih ne trudi intelektualno zagovarjati«, piše v isti enciklopediji. »Akademska protestantska skupnost [pa] verjame, da je krščanstvo večinoma stvar morale in da niti Bog niti duhovni svet nista imela stika z ljudmi oziroma nista močno vplivala na njihovo življenje«.

Drugi tako imenovani kristjani, med njimi tudi nekateri duhovniki, dvomijo, da so se čudeži, omenjeni v Bibliji, zares zgodili. Vzemimo za primer biblijsko pripoved o gorečem grmu iz Druge Mojzesove knjige 3:1–5. V knjigi What the Bible Really Says je pojasnjeno, da veliko nemških teologov  meni, da ne gre za pripoved o dobesednem čudežu. Ta dogodek razlagajo kot »simbol Mojzesovega notranjega boja z vestjo, ki ga je grizla in pekla«. V knjigi še piše: »Plamene si lahko predstavljamo tudi kot cvetje, ki se nenadoma razcveti ob sončni svetlobi Božje navzočnosti.«

Morda se vam takšna razlaga ne zdi ravno zadovoljujoča. Kaj bi morali torej vi verjeti? Ali je stvarno verjeti, da so se čudeži sploh kdaj dogajali? Kako pa je s čudeži v današnjem času? Glede na to, da angelov ne moremo vprašati, koga potem lahko?

Kaj o tem piše v Bibliji

Nihče ne more zanikati, da Biblija poroča o tem, kako je Bog v preteklosti občasno posegel vmes in storil dela, ki jih človek ne bi mogel. O Bogu beremo: »Izpeljal si ljudstvo svoje Izraela iz dežele Egiptovske z znamenji in čudeži in z mogočno roko in z iztegnjeno ramo in z velikim strahom.« (Jeremija 32:21, poudarili mi.) Pomislite: Bog je najmogočnejši narod tistega časa spravil na kolena, tako da je nadenj poslal deset nadlog, med njimi tudi smrt vseh prvorojencev. To so bili res čudeži! (2. Mojzesova, od 7. do 14. poglavja)

Stoletja kasneje so štirje pisci evangelijev opisali kakih 35 čudežev, ki jih je storil Jezus. Pravzaprav so nakazali, da je storil še več nadnaravnih del, kot so jih sploh zapisali. Ali so ta poročila resnična? * (Matej 9:35; Luka 9:11)

Če je Biblija res to, kar trdi, da je – torej Božja Beseda resnice – potem imate vse razloge, da verjamete v čudeže, o katerih govori. Jasno poroča o tem, da so se v preteklosti čudeži zares dogajali – čudežno ozdravljanje, vstajenje in podobno – toda ravno tako jasno razloži, da se takšni čudeži nič več ne dogajajo. (Glej okvir »Zakaj se takšni čudeži nič več ne dogajajo« na strani 4.) Ali to pomeni, da tudi tisti, ki Biblijo imajo za resnično, menijo, da je neutemeljeno verjeti v današnje čudeže? Naj nam na to odgovori naslednji članek.

[Podčrtni opombi]

[Okvir na strani 4]

ZAKAJ SE TAKŠNI ČUDEŽI NIČ VEČ NE DOGAJAJO

Biblija omenja različne vrste čudežev. (2. Mojzesova 7:19–21; 1. kraljev 17:1–7; 18:22–38; 2. kraljev 5:1–14; Matej 8:24–27; Luka 17:11–19; Janez 2:1–11; 9:1–7) Veliko teh čudežev se je dogajalo zato, da bi bilo Jezusa mogoče prepoznati kot Mesija, poleg tega pa so dokazovali, da ga podpira Bog. Jezusovi zgodnji učenci so imeli čudežne darove, kakršni sta bili govorjenje jezikov in prerokovanje. (Apostolska dela 2:5–12; 1. Korinčanom 12:28–31) Takšni čudežni darovi so bili krščanski občini v pomoč, ko je bila še v povojih. Zakaj?

En razlog je ta, da prepisov Pisem ni bilo veliko. Ponavadi so kakršne koli knjižne zvitke oziroma knjige premogli le bogati. V poganskih deželah ljudje niso poznali Biblije oziroma njenega Avtorja, Jehova. In kristjani so morali druge poučevati ustno. Čudežni darovi so bili koristni, saj so kazali, da krščansko občino podpira Bog.

Toda Pavel je pojasnil, da bodo ti darovi minili, ko se jih ne bo več potrebovalo. »Če pa so darovi prerokovanja, bodo odpravljeni, če so darovi govorjenja v drugih jezikih, bodo prenehali, če je spoznanje, bo odpravljeno. Imamo namreč le delno spoznanje in tudi prerokujemo le deloma, ko pa bo prišlo tisto, kar je popolno, bo to, kar je delno, odpravljeno.« (1. Korinčanom 13:8–10)

Danes so ljudem na voljo tako Biblija kot konkordance in enciklopedije. Več kot šest milijonov izšolanih kristjanov pomaga drugim, da si pridobijo biblijsko spoznanje o Bogu. Čudeži torej niso nič več potrebni za dokazovanje, da je Jezus Kristus od Boga postavljeni Rešitelj oziroma da Jehova podpira svoje služabnike.