Ali se primerjate z drugimi?

KDO med nami ne pozna človeka, ki je lepši od nas, je videti bolj priljubljen, dojema stvari hitreje ali pa ima v šoli boljše ocene? Drugi so morda bolj zdravi ali imajo bolj zadovoljujoče delo, so uspešnejši ali pa se nam zdi, da imajo več prijateljev. Mogoče imajo več imetja, denarja, novejši avtomobil, ali pa so kratko malo videti srečnejši. Ali se glede tega primerjamo z drugimi? Ali je to res neizogibno? Zakaj naj kristjani tega ne bi počeli? Kako smo lahko zadovoljni, ne da bi se s komer koli primerjali?

Zakaj in kdaj se morda z drugimi primerjamo

Po eni od razlag se z drugimi morda primerjamo zato, da si ohranjamo ali večamo samospoštovanje. Običajno smo zadovoljni, ko ugotovimo, da smo enako uspešni kakor naši vrstniki. Po neki drugi razlagi pa s primerjanjem skušamo zmanjšati lastno negotovost in ugotoviti, česa smo sposobni in česa ne. Druge opazujemo, kaj so dosegli, in če so nam v mnogočem podobni ter so uresničili nekatere cilje, potem morda menimo, da tudi mi lahko dosežemo približno enake cilje.

Najpogosteje se primerjamo s tistimi, s katerimi imamo nekaj skupnega – morda smo istega spola, približno enake starosti, imamo podoben družbeni položaj ali pa drug drugega poznamo. Manj verjetno je, da bi se primerjali s človekom, s katerim smo si zelo različni. Povedano drugače, povprečna najstnica se bo verjetno raje primerjala s svojimi sošolkami kakor pa z vrhunsko manekenko, ta pa se verjetno ne bo primerjala z najstnico.

Kaj vse je lahko vzrok, da se z drugimi primerjamo? Temelj za to je lahko kakršno koli imetje ali lastnost, ki je v družbi cenjena – najsibo inteligenca, lepota, premoženje ali oblačila. Vendar se raje primerjamo glede stvari, ki nas zanimajo. Na primer, če sami ne zbiramo poštnih znamk, potem svojemu znancu verjetno ne bomo zavidali velikosti njegove zbirke.

Primerjanje z drugimi v nas izzove različna čustva – od zadovoljstva do depresije, od občudovanja in želje po tekmovanju do nemira in sovraštva. Nekatera od teh čustev so  škodljiva in nezdružljiva s krščanskimi lastnostmi.

Primerjanje iz tekmovalnosti

Mnogi, ki se z drugimi primerjajo in pri tem skušajo biti »zmagovalci«, kažejo tekmovalnega duha. Želijo biti boljši od drugih in so nezadovoljni, vse dokler ne menijo, da so res boljši. V družbi takšnih posameznikov se ne počutimo prijetno. Prijateljstvo z njimi je pod pritiskom in medsebojni odnosi so napeti. Takšni ljudje niso le premalo ponižni, temveč jim navadno ne uspe udejanjati biblijskega nasveta, naj ljubijo bližnjega, saj s svojim vedenjem druge zlahka ponižajo in v njih zbudijo občutek manjvrednosti. (Matej 18:1–5; Janez 13:34, 35)

To, da se ob drugih počutimo kakor »zgube«, nas nekako prizadene. Po besedah neke pisateljice »so naši neuspehi še toliko bolj boleči, ko se izkaže, da so si ljudje, ki se nahajajo v enakih okoliščinah kakor mi, pridobili imetje, ki si ga sami želimo«. Tekmovalni duh tako v nas izzove zavist, zamero in nejevoljo, ki jo čutimo do koga zaradi njegovega imetja, uspeha, položaja, ugleda, prednosti in tako dalje. S tem se tekmovalnost samo še stopnjuje in znajdemo se v začaranem krogu. Po Bibliji ni prav, če ‚drug drugega izzivamo k tekmovanju‘. (Galačanom 5:26)

Zavisten človek si ranjeno spoštovanje skuša popraviti tako, da zmanjšuje dosežke svojih tekmecev. Takšno ravnanje se morda zdi malenkostno, vendar če se posameznik tega ne zaveda in se pri tem ne brzda, lahko to vodi v zlonamerne prestopke. Premislimo o dveh biblijskih pripovedih, v katerih je glavno vlogo igrala zavist.

Izak je bil med bivanjem pri Filistejcih blagoslovljen s ‚čredami ovac in čredami goved in mnogimi posli, zato so mu Filistejci zavidali‘. Odzvali so se tako, da so zasuli vodnjake, ki jih je izkopal Izakov oče Abraham, filistejski kralj pa je Izaku naročil, naj se odseli. (1. Mojzesova 26:1–3, 12–16) Njihova zavist je bila zlobna in razdiralna. Enostavno niso mogli več prenašati tega, da je Izak med njimi živel v takšni blaginji.

Stoletja kasneje se je David odlično izkazal na bojišču. Njegova junaška dejanja so Izraelke opevale z besedami: »Savel je pobil svoj tisoč, a David svojih deset tisoč!« Čeprav so nekoliko pohvalile tudi Savla, je ta menil, da ga s takšnim primerjanjem ponižujejo. V njegovem srcu je vzklila zavist. Od takrat naprej je do Davida gojil veliko sovraštvo in ga kmalu zatem prvič skušal umoriti. Kakšna zloba lahko zraste iz zavisti! (1. Samuelova 18:6–11)

Če torej ob tem, ko se z drugimi primerjamo – zaradi njihovih dosežkov ali prednosti – v nas rastejo občutki, kot je zavist ali tekmovalnost, bodimo pozorni! To so negativna čustva, nezdružljiva z Božjim razmišljanjem. Vendar preden preiščemo, kako se lahko upremo takšnim občutkom, poglejmo še nekaj, zaradi česar se morda z drugimi primerjamo.

Ovrednotimo sami sebe in bodimo zadovoljni

‚Ali sem inteligenten, privlačen, sposoben, zdrav, vpliven in prikupen? In koliko?‘ Redkokdaj stojimo pred ogledalom in si postavljamo takšna vprašanja. Vendar nam po besedah neke pisateljice »takšna vprašanja pogosto nevede šinejo v glavo, in odgovori, ki jih izrečemo sami pri sebi, nas bolj ali manj zadovoljijo«. Človek, ki ni prepričan o svojih sposobnostih, lahko o tem premišljuje, ne da bi ga k temu gnala tekmovalnost ali zavist. Sebe samo ovrednoti in ni nujno, da je s tem kaj narobe. Toda edino  pravilno je, da se pri tem z drugimi ne primerjamo.

Naše sposobnosti se zaradi različnih dejavnikov razlikujejo. Vedno bodo obstajali ljudje, za katere se nam bo zdelo, da stvari opravljajo bolje od nas. Nanje ne glejmo z zavistjo, ampak svoje delo raje ocenimo glede na Božja pravična merila, ki nam zanesljivo kažejo, kaj je prav in dobro. Jehova se zanima za to, kakšni smo kot posamezniki. Ni mu treba, da bi nas s komer koli primerjal. Apostol Pavel nam svetuje: »Naj vsak dokaže, kakšno je njegovo delo, in tedaj se bo imel česa veseliti glede samega sebe, ne pa v primerjanju s kom drugim.« (Galačanom 6:4)

Upirajmo se zavisti

Vsi ljudje smo nepopolni, zato se bomo pri bojevanju z zavistjo morali morda močno in nenehno naprezati. Seveda je eno vedeti, da nam Sveto pismo pravi, naj ‚v medsebojnem izkazovanju časti prednjačimo‘, povsem nekaj drugega pa je tako tudi res ravnati. Pavel je priznal, da se nagiba h grehu. Da bi se mu upiral, je moral ‚svoje telo tepsti in usužnjevati‘. (Rimljanom 12:10; 1. Korinčanom 9:27) Za nas to morda pomeni, da se upiramo mislim po tekmovanju in jih zamenjujemo s pozitivnimi. Morali bi moliti k Jehovu in ga prositi, naj nam pomaga, da ‚o sebi ne mislimo več, kot je treba misliti‘. (Rimljanom 12:3)

Pomagata nam lahko tudi preučevanje Biblije in poglobljeno premišljevanje. Pomislimo denimo na prihodnji raj, ki ga Bog obljublja. Takrat bomo vsi uživali mir, zdravje in obilje hrane, imeli bomo udoben dom in zadovoljujoče delo. (Psalm 46:8, 9; 72:7, 8, 16; Izaija 65:21–23) Ali bo še kdo čutil potrebo po tem, da se z drugimi primerja? Komaj verjetno. Za to ne bo imel nobenega razloga. Resda nam Jehova ni dal vseh podrobnosti o tem, kako bomo takrat živeli, vendar lahko upravičeno predpostavljamo, da si bomo vsi lahko prizadevali za to, kar nas zanima, in razvijali spretnosti, ki nam gredo od rok. Eden bo morda preučeval astronomijo, kdo drug pa bo oblikoval čudovite zgradbe. Zakaj bi drug drugemu zavidala? Dejavnosti, s katerimi se bodo ukvarjali bližnji, ne bodo v nas budile sovraštva, ampak nas bodo spodbujale k nadaljnjim dosežkom. Negativna čustva bodo le še stvar preteklosti.

Če je to življenje, ki si ga želimo, ali ne bi morali enako ravnati tudi danes? Že zdaj uživamo duhovni raj in smo osvobojeni mnogih težav, ki jih imajo ljudje okoli nas. Glede na to, da v Božjem novem svetu ne bo prostora za tekmovalni duh, imamo vse razloge, da se ga že danes ogibamo.

Ali je torej narobe, če se z drugimi primerjamo? Ali pa je kdaj primerno?

Primerjanje, ki ni napačno

Mnogi ljudje, ki se z drugimi primerjajo, postanejo zagrenjeni ali pa zapadejo v depresijo. Toda ni treba, da se jim to vedno zgodi. Bodimo pozorni na nasvet, ki ga je glede tega dal apostol Pavel: ‚Posnemajte tiste, ki so zaradi vere in potrpežljivosti podedovali obljube.‘ (Hebrejcem 6:12) Če se trudimo negovati lastnosti, kakršne so imeli Jehovovi zvesti služabniki  v starih časih, nam to lahko koristi. Res je, k temu spada tudi primerjanje. Vendar pa nam takšno primerjanje pomaga videti zglede, ki jih lahko posnemamo, in odkriti področja, na katerih se lahko izboljšamo.

Premislimo o Jonatanu. Po svoje bi ga lahko prevzela zavist. Kot najstarejši sin izraelskega kralja Savla je morda pričakoval, da bo nekoč postal kralj, toda Jehova je izbral mladeniča, ki je bil kakih 30 let mlajši od njega, izbral je mladega Davida. Jonatan ni gojil zamere, ampak se je odlikoval po tem, da je Davidu ponudil nesebično prijateljstvo in ga podprl kot od Boga postavljenega kralja. Bil je zares duhoven mož. (1. Samuelova 19:1–4) V nasprotju s svojim očetom, ki je na Davida gledal kot na tekmeca, je v vsej zadevi prepoznal Jehovovo roko in se pokoril Njegovi volji; z Davidom se ni primerjal in se spraševal: »Zakaj David, in ne jaz?«

Med sokristjani se ne bi smeli nikoli počutiti ogrožene, kot da nas skušajo prekositi oziroma zavzeti naše mesto. Tekmovanje je neprimerno. Za zrele kristjane je značilno, da med seboj sodelujejo, so enotni in imajo ljubezen, ne pa da med seboj tekmujejo. »Velik sovražnik zavisti je ljubezen,« pravi sociolog Francesco Alberoni. »Če imamo nekoga radi, potem mu želimo dobro, in smo srečni, kadar je uspešen in srečen.« Če torej v krščanski občini kdo drug dobi kakšno prednost, pokažemo ljubezen tako, da smo s tem zadovoljni. Takšen je bil Jonatan. Podobno kot on bomo tudi mi blagoslovljeni, če podpiramo tiste, ki v Jehovovi organizaciji zvesto služijo na odgovornih položajih.

Odličen zgled sokristjanov lahko primerno občudujemo. To, da smo uravnovešeni, ko se z njimi primerjamo, nas lahko spodbudi, da posnemamo njihovo vero. (Hebrejcem 13:7) Vendar če nismo previdni, se lahko primerjanje sprevrže v tekmovanje. Če menimo, da nas nekdo, ki ga občudujemo, prekaša, in ga skušamo očrniti oziroma ga kritiziramo, se bo primerjanje izrodilo v zavist.

Noben nepopoln človek ni popoln zgled. Zato v Svetem pismu piše: »Posnemajte Boga kakor ljubljeni otroci.« Poleg tega je »Kristus trpel za vas in vam s tem zapustil zgled, da bi hodili natančno po njegovih stopinjah«. (Efežanom 5:1, 2; 1. Petrovo 2:21) To, kar naj bi posnemali, so lastnosti, ki jih imata Jehova in Jezus – njuno ljubezen, prisrčnost, empatijo in ponižnost. Vzeti bi si morali čas in se primerjati z njunimi lastnostmi, nameni in ravnanjem. S tem si lahko bogatimo življenje, daje nam zanesljivo vodstvo, stanovitnost in varnost ter pomaga, da odrastemo v zrele kristjane in kristjanke. (Efežanom 4:13) Če se osredotočamo na to, da po svojih najboljših močeh posnemamo njun popoln zgled, potem prav gotovo ne bomo toliko težili k temu, da bi se primerjali z drugimi ljudmi.

[Slika na straneh 28, 29]

Kralj Savel je zavidal Davidu

[Slika na strani 31]

Jonatan na mlajšega Davida ni nikoli gledal kot na tekmeca