Besedne vojne – zakaj ranijo?

»Od kod so med vami vojne in od kod boji?« (JAKOB 4:1)

BIBLIJSKI pisec Jakob tega vprašanja ni postavil vojakom v rimskih legijah, ki so v takratnih časih sodelovali pri osvajalnih vojnah; niti ni preiskoval nagibov judovskih sikarijev oziroma z bodali oboroženih mož iz prvega stoletja n. št., ki so se zatekli h gverilskemu bojevanju. Jakob je meril na prepire med samo dvema človekoma. Zakaj? Zato ker so osebni boji enako razdiralni kakor vojne. Premislite o naslednjih biblijskih pripovedih.

Sinovi očaka Jakoba so svojega brata Jožefa tako zelo sovražili, da so ga prodali v suženjstvo. (1. Mojzesova 37:4–28) Kasneje je izraelski kralj Savel skušal ubiti Davida. Zakaj? Ker mu je zavidal. (1. Samuelova 18:7–11; 23:14, 15) V prvem stoletju sta kristjanki Evodija in Sintiha s svojim prerekanjem skalili mir celotne občine. (Filipljanom 4:2)

V kasnejšem času so ljudje spore poravnali tako, da so se z mečem ali pištolo v roki soočili v dvoboju. Pogosto je eden od udeležencev umrl ali pa je bil trajno poškodovan. Dandanes pa maščevalci ponavadi sežejo po orožju v obliki grobih in ostrih besed. Resda se ob tem morda ne preliva krvi, vendar besedni napadi ranijo čustva in blatijo ugled drugih ljudi. V takšnih »vojnah« pogosto trpijo nedolžni.

Premislite o tem, kaj se je zgodilo pred nekaj leti, ko je neki anglikanski duhovnik obtožil soduhovnika, da ta ni pravilno vodil cerkvene blagajne. Za to prerekanje so izvedeli njuni župljani, zato je med njimi prišlo do razkola. Nekateri člani niso hoteli priti na bogoslužje, če ga je vodil duhovnik, ki so mu nasprotovali. Med seboj sta se tako močno prezirala, da se v cerkvi med bogoslužjem sploh nista menila drug za drugega. Ko je bil  tožeči duhovnik obtožen spolnega pregreška, se je prepir še bolj razvnel.

Na ta duhovnika se je obrnil canterburyjski nadškof ter njun boj poimenoval »rak« in »škandal, ki onečašča ime našega Gospoda«. Leta 1997 se je eden od duhovnikov strinjal, da se upokoji. Drugi se je držal svojega položaja vse dokler ni moral odstopiti, saj je že dosegel starost za obvezno upokojitev. Vseeno pa je ostal do zadnjega mogočega trenutka in se upokojil na svoj 70. rojstni dan, 7. avgusta 2001. V časopisu The Church of England Newspaper je bilo omenjeno, da se je upokojil na praznik »svetega« Viktricija. Kdo je bil »sveti« Viktricij? To je bil škof iz četrtega stoletja, za katerega pravijo, da so ga prebičali, ker ni hotel sodelovati v vojski. V časopisu je o njunih različnih stališčih pisalo: »Za [upokojenega duhovnika] ni bilo ravno značilno, da ni hotel sodelovati v duhovniški vojni.«

Ta dva duhovnika ne bi prizadela drug drugega oziroma druge ljudi, če bi upoštevala nasvet iz Pisma Rimljanom 12:17, 18: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Dajajte to, kar je dobro v očeh vseh ljudi. Če je mogoče, bodite, kolikor je od vas odvisno, v miru z vsemi ljudmi.«

Kako pa je z vami? Če vas kdo užali, ali vas zamera spodbudi k temu, da stopite v besedno vojno? Ali pa ne želite uporabljati grobih besed in puščate miru odprta vrata? Kadar človeka užalite, ali se ga potem izogibate v upanju, da bosta težavo poravnala čas in kratek spomin? Ali pa se nemudoma opravičite? Najsibo da sami prosite za odpuščanje ali pa vi drugim odpuščate, bo to, da se trudite spraviti, prispevalo k vašemu dobremu počutju. Biblijski nasveti nam lahko pomagajo rešiti celo dolgoletne spore, kot to kaže naslednji članek.